Zmagovalci svetovnega prvenstva

Nogometno prvenstvo je le reprodukcija družbenega, političnega in finančnega stanja sveta

Svetovno nogometno prvenstvo se je prevesilo v sklepno fazo tekmovanja, polovica ekip je po skupinskem delu zapustila prvenstvo, preostale države pa lahko še vedno upajo na končni uspeh. Kljub temu, da razplet na igrišču še ni poznan, pa lahko iz dogajanja okoli mundiala razberemo, kdo je pravi zmagovalec. Nenazadnje, nogometno prvenstvo je le reprodukcija družbenega, političnega in finančnega stanja sveta. Gre za refleksijo odnosov med državami oz. nogometnimi reprezentancami, kjer ima zahod še vedno dominantno vlogo. Prav ta vloga pa je tesno povezana s pravim zmagovalcem prvenstva.

Nesporna zmagovalca svetovnega prvenstva sta globalizacija in kapital. Organizatorji so prodali več kot 2,4 milijona vstopnic, od tega je Fifa 54 % vstopnic prodala neruskim navijačem, kar priča o globalnih razsežnostih tekmovanja. Tekme prvenstva lahko v živo spremljajo milijoni gledalcev širom sveta prek televizijskih sprejemnikov ali drugih oblik pretočnih vsebin. S prodajo televizijskih pravic, oglaševalskih prostorov in vstopnic Fifa ustvari kar 98 % vseh prilivov! Zgolj v letu 2017 se je prihodek iz naslova prodaje televizijskih pravic povišal za 139 %. Globalni trg in kapitalizem sta preobrazila nogomet v cvetočo panogo, to ne velja zgolj za klubski nogomet, kjer klubi za prestope nogometašev namenjajo bajne vsote, pač pa tudi za reprezentančni.

Nogomet predstavlja sredstvo mehke moči, predstavlja sredstvo s katerim je Zahod koloniziral svet. S pomočjo nogometa je zahod ustvaril globalno panogo, industrijo, ustvaril je svet neoliberalnega globaliziranega trga, kjer veljajo redke omejitve pri pretoku delovne sile in kapitala. Na tem trgu nacionalne nogometne zveze, tj. države nimajo vpliva, Fifa in Uefa pa sta vzpostavili sistem, ki se prilega potrebam kapitala, torej bogatim posameznikom, ki si lastijo klube. Mar niso to sanje vsakega lastnika kapitala? Neproduktivnega, neučinkovitega in predragega delavca lahko nemudoma nadomesti s cenejšim in bolj produktivnim iz manj razvitih dežel.

Nogomet predstavlja sredstvo mehke moči, predstavlja sredstvo s katerim je Zahod koloniziral svet. S pomočjo nogometa je Zahod ustvaril globalno panogo, industrijo, ustvaril je svet neoliberalnega globaliziranega trga, kjer veljajo redke omejitve pri pretoku delovne sile in kapitala.

Zaradi globalnega trga nogometnih prestopov so se razlike med reprezentancami zmanjšale, ker igralci in trenerji lahko znanje ter izkušnje pridobijo v bolj razvitih državah. Za razliko od klasičnega bega možganov, kjer se odteklo znanje ne vrne v matično domovino, se pri nogometu to znanje in te izkušnje vrnejo vsaj v reprezentančnem dresu. Usposabljanje in trening v tujini pripomoreta h konvergenci na igrišču, a brez ustreznega investiranja v infrastrukturo in znanje doma, se ohranja obstoječo dominacijo zahodnih velesil. Prevlada evropskih reprezentanc se torej nadaljuje predvsem zaradi večjega vložka v treninge in športno infrastrukturo. Dominanca evropskih držav se kaže tudi v številu udeleženk iz posamezne kontinentalne nogometne federacije. Uefa, Evropska nogometna zveza je nastopala s 14 ekipami, preostanek sveta pa je prvenstvu ponudil zgolj 18 ekip. Finančno sposobne neevropske države, kot sta npr. Katar in Kitajska, množično investirata v znanje ter izgradnjo infrastrukture, z velikimi vložki pa skušata zmanjšati zaostanek za športno bolj razvitimi državami in regijami.

Zgodbo o uspehu uspešno prodaja tudi Fifa, ki kljub korupcijskim škandalom v ljudeh vzbuja občutek etičnosti, moralnosti, pravičnosti. To počne s pomočjo številnih projektov, ki jih po svetu organizacija vodi ter tudi na račun uvedbe video pomoči sodnikom, ki naj bi pripomogla k pravičnejšim rezultatom. Pod to masko pa s pomočjo kapitala gradi pravi imperij. Vsako svetovno prvenstvo ustvari več kot 4 milijarde dobička, kar predstavlja 80 % vseh prilivov organizacije v štiriletnem ciklusu. Fifa ima trenutno okoli milijardo finančnih rezerv, kar je zelo nenavadno za neprofitno organizacijo. Usmeritev organizacije pa nakazuje, da se bo trend rasti dobička nadaljeval tudi v bodoče. Po predvidevanjih naj bi prvenstvo leta 2026, ki ga bodo gostile Mehika, Kanada in Združene države, ustvarilo več kot 10 milijard dobička. To bo prvo prvenstvo na katerem bo nastopilo 48 ekip, logika za razširitev števila udeleženk je sila enostavna in ni povezana z večjo vključenostjo neevropskih reprezentanc, pač pa s financami. Več držav pomeni več tekem, več tekem se enači v višjih prihodkih iz naslova oglaševanja in prodaje televizijskih pravic, kar posledično pomeni, da si lahko po zaključku tekmovanja Fifa obeta večji dobiček.

Organizacija prvenstva, vštevši izgradnjo stadionov in ostale pomožne infrastrukture, bo Rusijo stala 11 milijard evrov. To je znesek s katerim je Putin s pomočjo športa izboljšal, oblikoval in ustvaril dobro oz. boljšo podobo Rusije.

Organizacija prvenstva, vštevši izgradnjo stadionov in ostale pomožne infrastrukture, bo Rusijo stala 11 milijard evrov. To je znesek s katerim je Putin s pomočjo športa izboljšal, oblikoval in ustvaril dobro oz. boljšo podobo Rusije. Iz vsakodnevnega poročanja razberemo, da je prvenstvo organizirano na vrhunski ravni, Rusi se kažejo kot izvrstni gostitelji, kot prijazni in strpni. Amnezija poročevalcev je naravnost izjemna. Zgodbe o rasizmu, diskriminaciji LGBTQ+ skupnosti, konflikt v Ukrajini, gladovna stavka režiserja Olega Sentsova ter ostali politični zaporniki so pozabljeni, tovrstne zgodbe so pometene pod preprogo. Fifa in mediji kažejo interes zgolj za dogajanje na igrišču, kar pa se dogaja izven stadionov očitno ni pomembno.

Enako lahko trdimo za prihodnjega gostitelja svetovnega prvenstva, torej Katar 2022. S pomočjo lobiranja in podkupnin so si organizacijo prvenstva zagotovili že pred uradno razglasitvijo organizacije mundiala leta 2010. V mesecih pred decembrskim glasovanjem sta Fifa in Al Jazeera sklenili sporazum v višini 100 milijonov dolarjev, v kolikor bo katarska kandidatura uspešna. Katar je dokazal, da se lahko mega športni dogodek kupi. Umazane podrobnosti glede kandidatur Rusije in Katarja za organizacijo svetovnega prvenstva ter sporne prakse Fife pa je v knjigi Whatever It Takes: The Inside Story of the FIFA Way opisala Bonita Mersiades.

Nogomet ni le šport, pač pa je tudi biznis, kjer sta status in blišč prevzela dominantno vlogo. Ključna faktorja sta šov in zabava, nogomet je prerasel okvire športa in se uvršča v panogo t.i. sportainmenta, zmesi športa, šova in zabave.

Pritisk na Katar glede organizacije mundiala pa ne vršijo zgolj preiskovalni novinarji, nogometni klubi ter zahodna javnost, ki opozarjajo na korupcijo, kršitev človekovih pravic, kršitev delavskih pravic pri gradnji infrastrukture itn. Od 5. junija 2017 so diplomatske stike z Doho prekinili Združeni arabski emirati, Savdska Arabija, Egipt in Bahrajn, saj naj bi Katar podpiral terorizem in bil pretesno povezan z Iranom. Tudi na Bližnjem vzhodu se diplomacija odvija prek stadionov in organizacije športnih dogodkov. Države v šport investirajo z željo po boljši prepoznavnosti v svetu. Organizacija največjih športnih dogodkov predstavlja najvišji cilj, ki pa je tesno povezan s finančnimi zmožnostmi posamezne države. Z organizacijo dogodkov, kot so npr. olimpijske igre ali svetovno nogometno prvenstvo, šport služi kot sredstvo afirmacije obstoječe politike. Oblast skozi uspešno organizacijo športnih dogodkov uveljavi svojo legitimnost v mednarodni skupnosti. Z zlorabo športa lahko svoj položaj tako utrdijo avtoritarni in nedemokratični režimi.

Nogomet ni le šport, pač pa je tudi biznis, kjer sta status in blišč prevzela dominantno vlogo. Ključna faktorja sta šov in zabava, nogomet je prerasel okvire športa in se uvršča v panogo t.i. sportainmenta, zmesi športa, šova in zabave. Športni duh, načelo fair playa, spoštovanje nasprotnika, sodelovanje in timsko delo predstavljajo zgolj nostalgične ideale in načela od katerih se je sodobni športni spektakel oddaljil.