Uvodnik: Čas za proteste

Naslov in poziv v prispevku sicer ustreza problematičnosti področja, ki ga avtor obravnava v svojem uvodniku, vendar menim, da je prikaz vsebine preveč poenostavljen, da ne rečem preveč tipično agitatorski. Niti besedice ni namenjene temu, zakaj je danes na tem, za državo in predvsem za mlade tako pomembnem področju tako in kdo so krivci za to. Avtor zelo razumevajoče sprejema dejstvo, da je pač v sklopu spremembe sistema in delitve družbene lastnine prišlo do prodaje stanovanj z vsemi posledicami te transakcije. Pa ni tako preprosto.

Seme današnjega problema je bilo posejano že v sam Stanovanjski zakon, sprejet leta 1991, ki je omogočil privatizacijo družbenih stanovanj. Pustimo ob strani vtis splošnega zadovoljstva, da so imetniki stanovanjske pravice oz. najemniki družbenih stanovanj dobili možnost po relativno nizkih cenah odkupiti stanovanja, kar so tudi večinsko izkoristili. Bolj problematične so posledice, ki so sledile. Nastala je nenormalna struktura stanovanjskega trga, z vso problematiko najemniških in socialnih stanovanj, ogromnim problemom nesposobnosti novih lastnikov za vzdrževanje takega fonda. Kar pa je najhuje, učinkovit sistem zagotavljanja sredstev za stanovanjsko gradnjo starega sistema je bil čez noč ukinjen in prepuščen, po Churchillovem principu ustanavljanja komisije, ko neke stvari nočeš ali ne znaš urediti, Nacionalnemu stanovanjskemu programu, ki ga nova politika ni bila sposobna sprejeti prej kot v šestih letih od sprejetja zakona. Vsebina prvega in vseh sledečih programov je do danes le spisek želja, brez resne želje po aktivnem posegu države v ustvarjanje novih razmerij v tej sferi.

Le desetina sredstev iz razprodaje in kasnejših nekaj dokapitalizacij je bilo namenjenih vlaganju v stanovanjsko izgradnjo preko novo ustanovljenega Stanovanjskega sklada RS kot osnovnega nosilca za realizacijo nacionalnega programa. Pa še ta sredstva naj bi se po željah nekaterih akterjev čim prej razdelila za ugodne kredite, drugi viri in izgradnja novih konceptov po vzoru držav severneje od nas pa so obviseli v svetli prihodnosti razvoja finančnega sistema nove države. Ta pa je že od začetka kazal svojo popolno neoliberalno podobo. Vse pobude ter konkretni predlogi za dinamizacijo in sistemsko nadgradnjo na institucionalnem področju (novi igralci na finančnem trgu, ki bi sistemsko skrbeli za povečano ponudbo ugodnih sredstev za granjo, kot npr. stanovanjske hranilnice, hipotekarne banke in ne nazadnje razvoj stanovanjskega zadružništva itd.) ter fiskalnem področju (prepotrebne in sistemsko urejene davčne olajšave in trajni sistem premiranja za stanovanjsko varčevanje itd.) kljub dokazanim izredno pozitivnim makroekonomskim učinkom vlaganj države v to socialno občutljivo področje niso prodrle tesnega oklepa interesov bančnega lobija in povezanih političnih interesov odločevalcev vseh barv. Uveljavitev premiranja varčevanja v sklopu varčevalne stanovanjske sheme kot edini preblisk in najava nove dobe je živel le kratek čas in je kot delček sistemske ureditve povzročil monetarnim oblastem velike preglavice. Po njihovem mnenju naj bi sistem najavljal nastanek stanovanjskega oz. finančnega balona, zato je bil napadan že od svojega spočetja in se tudi izpel. Politična prestižna preigravanja nekaterih odločevalcev in izvajalcev novega sistema so preusmerjala pozornost od prej navedenih nujno potrebnih odločitev. Pri tem manevru so odigravali pomembno vlogo tudi mediji, z Mladino vred. Nihče od njih se takrat ni spraševal o problemih, ki jih danes odpira avtor uvodnika.

Ministrstvu za finance in centralni banki, kot skrbnikoma in najodgovornejšima za instutucionalni razvoj finančnega sektorja, je ob asistiranju posameznikov obeh političnih usmeritev v Državnem zboru uspelo v začetku devetdesetih vse ideje in konkretne pobude razvodeneti in pospraviti v predale. Shiranemu in slabo organiziranemu bančnemu sistemu, ki se je dobro zavedal pomena stanovanjskega kreditiranja in njegove donosnosti, predvsem pa nerizičnosti, je bilo po prepričanju prej navedenih odločevalcev vredno omogočiti čas za pripravo na prevladujoči koncept, ki vlada še danes. Vse primerjave z državami na severu Evrope, ki jih avtor navaja in relativizira z višjimi prihodki, so poenostavljanje! Vse te države so pač v nekem izjemnem trenutku na sebi primeren način to področje sistemsko uredile kot pomemben kamen stabilnosti družbenega razvoja. Najpomembnejše vodilo jim je bila socialna vzdržnost sistema, ki so gradili skozi socialni dialog med kapitalom in delom, še posebno po koncu druge svetovne vojne. Ta socialni dialog je pripeljal do dogovora, da je kapital priznal potrebo delojemalcev do ugodnejšega dostopa do stanovanja v vseh možnih oblikah lastništva. S tem je omogočil državi, da kot izvajalec volje ljudstva izgradi celovit sistem institucionalnih oblik uresničevanja dogovora, kot tudi fiskalno podporo na vseh možnih ravneh. Od države, pokrajine pa do občine. Tega Slovenija ne glede na drugo zgodovinsko obdobje, v primerljivo izrednih razmerah, žal ni znala ali hotela realizirati. Prevladujoči ozki in kratkoročni interesi političnih struktur, ki se jim pridružijo interesi vsakokratnih lobijev, ostajajo glavni vzrok perpetuacije obstoječega disfunkcionalnega stanja.