Zvabljeni v past

Restavracija Lovec Grill
Ljubljanska cesta 6, Bled
Tel.: 04 620 41 26
Blejski jagri grillajo od srede do sobote od 11.30 do 22.00, ob nedeljah pa od 11.30 do 18.00.

Ambient:
terasa je ob glavni cesti, a dovolj odmaknjena od hrupa, notranjost je hotelsko sterilno funkcionalna

Napitki:
čisto decentna, po državah izvora zložena karta piv in – sodeč po burji noir – s približno stoodstotnim pribitkom opremljena zgledna vinska karta

Dostopnost:
hotel ima svoje parkirišče, z malo sreče bo na njem prostora tudi za dnevne izletnike; za gibalno ovirane ni večjih zaprek (vsaj pri vstopu z recepcijske strani ne)

Fino:
priloge pri florentincu

Ne tako fino:
goveja juha res skromna izbira

Goveja juha in lisičkina obara staneta 5,5, svaljki z jurčki 13, perutničke 32 evrov za kilogram, florentinec pa 49 evrov za kilogram.

»Pa, nič – pejmo zdajle, pred ta hudo sezono, preden se bo blejska turistična vrhuška spet začela otepati enodnevnih domačih gostov,« je dežurno načrtovalsko Konzumovo zlopamtilo odredilo pohod v osrčje slovenskega turističnega buma. Terasa hotela Lovec, ki se nam je lani enkrat pohvalil s tako in drugače prenovljeno restavracijo, se je za zgodnje poletje zdela prava izbira, še posebej, ko smo pri telefonski rezervaciji celo lahko izbirali, ali bi sedeli bližje ali dlje od televizorja s fuzbalom (ker smo bili v službi, smo se odločili za večjo distanco – ne bi bilo prav, če bi zaradi kakšne sporne sodniške odločitve izgubili presojevalni fokus, kajne?!).

Tako smo se za lepo pogrnjenimi mizami najprej na račun kasneje odkritega prosecca uspešno izognili polsuhi srebrni radgonski penini, nato pa se v nejeveri zazrli v jedilni list, ki ni ponujal niti ene same samcate hladne predjedi. Resnici na ljubo so bile tudi druge sekcije – razen mesne, o kateri malo več kasneje – precej prazne že po standardih kakšne čisto navadne birtije, kaj šele za prenovljeno restavracijo štirizvezdičnega hotela v središču ene najbolj obleganih turističnih lokacij: dve juhi, dve topli predjedi in dve ali tri sladice. Da je bila praznina izbire še očitnejša, se je ob koncu večera (no, dobro uro pred zaprtjem) izkazalo, da lahko od sladic dobimo le eno samo – in to standardno blejsko kremšnito, prineseno iz drugega (konkurenčnega?) hotela Park. Resno?

Ker so bile druge reči – všečno nezgusnjena, naravna obara z lisičkami; bistra, a nepretresljiva, precej p(o) razna goveja juha z malo zelenjave in enim skorajda surovim raviolom; mehki krompirjevi svaljki z jurčki in parmezanovim krekerjem – v najboljšem primeru pripravljene korektno, je postalo bolj ali manj jasno, da blejski Lovec vse stavi na meso (in na zlatovčico, ampak so imeli samo velikanko, 1,4 kg), predvsem na stejke. Kakšni so? Za začetek: dragi! Najcenejši je florentinec s ceno 49 evrov za kilogram, na tomahavk odrezan kos pa je, če sem si prav zapomnil, kotiral že skoraj proti devetdesetici. Zanimivo je tudi, da je najcenejši stejk pripravljen na najzanimivejši način: med pečenjem prekajen z lesom jablane, nato pa postrežen s hrustljavim pistacijevim drobljencem, orehovim oljem in na hitro oparjeno vodno krešo. Zrezek je bil odrezan nenavadno – glede na težo več kot kilogram smo pričakovali debel kos mesa, dobili pa razmeroma tanko, a površinsko veliko plahto, v katere kontrafilejski del so potem zavili ono vodno krešo. Nenavaden rez, še bolj nenavadna zamisel za serviranje, a kljub vsemu lahko rečemo, da je bil florentinec najboljša stvar pri Lovcu: pravilno pečen, sočen, z ravno prav močno poudarjeno dimasto aromo. Všeč so nam bile tudi pečene perutničke, ampak s cenovno postavko 32 evrov/kilogram so se nam kar nekako zatikale v grlu. Mogoče res, da se v blejskem Lovcu trudijo, a ne morem se znebiti občutka, da je trud namenjen predvsem temu, kako potegniti čim več denarja od gostov, ki so na Bledu prvič, zadnjič in nikoli več.