Neka druga igra

Ko so nam kamere iz tekme v tekmo argentinske reprezentance prenašale žalostne podobe od drog in alkohola zdelanega Diega Armanda Maradone, mi je prišel na misel ostareli mafioso Frank Pentangeli, kako se pijan opoteka skozi uvodne sekvence drugega dela Botra in v številčnem orkestru, na odru družinskega slavja družine Corleone, zaman išče Italijana, ki bi mu znal zaigrati sicilijansko tarantelo. Pentangeli v resnici zaman išče tiste dobre stare newyorške čase, ki so za vedno mimo, tako kot so nepreklicno minili nogometni časi, ki jih skuša pod vplivom prepovedanih substanc podoživeti Diego. Čarobni deček iz revnega predmestja Buenos Airesa na začetku svoje nogometne zgodbe ni imel ničesar razen neskončnega talenta, ljubezni do igre in celega oceana čustev, ki so se z njegovim razumom od nekdaj poigravala podobno, kot se je sam poigraval z neštetimi nebogljenimi nasprotnimi igralci; ti so mu prihajali na pot in drug za drugim izpadali iz igre s »polomljenimi hrbtenicami« in zapletenimi nogami. Igra, ki jo je nekoč igral Diego, je bila divja in nekontrolirana, polna trikov in ukan. Tudi podlih in umazanih, kot so jih polne vse tiste zgodbe o preživetju v južnoameriških slumih in favelah, francoskih pristaniščih, angleških delavskih predmestjih, vse do balkanskih mestnih džungel in divjega podeželja, kjer vse so to igro nekoč, bolj kot ne enakopravno, igrali. Zajebati nasprotnika je bilo njeno ime, mu prodati finto, peto, tunel ali lob, neopazno narediti umazan prekršek in jasno – zajebati tudi sodnika, ki je bil takrat samo triindvajseti človek na igrišču, sicer predstavnik sistema, nogometnega establišmenta, a brez moči absolutnega nadzora, omejen z omejenostjo lastnih čutil. Zato mu je lahko Diego, revni deček iz predmestja, na odprti sceni svetovnega prvenstva v Mehiki prodal »božjo roko« in za vse večne nogometno-zgodovinske čase zajebal njega in nasprotne Angleže, ki jim je potem še v nepozabnem slalomu polomil hrbtenice in odpeljal Argentino do konca, do zmagoslavnega dviga zlatega kipca.

Nihče ne sme ogrožati sistema, ki gradi podobo in zgodbo neskončne, skoraj pikolovske poštenosti, enakih pravil za vse, da bi bil lahko navznoter generator povečevanja neenakosti.

Danes bi po odigrani »božji roki« namesto Diegovega proslavljanja zadetka, oziroma uspelega zajeba nasprotnikov in sodnika, v glavni vlogi gledali kakšnega vsemogočnega skomino, kako po mini mikrofončku in slušalki komunicira z VAR obveščevalno službo. Nato pod budnim očesom kamere, ki bi v tem času že popolnoma izgubila zanimanje za igralce (v nekem mrtvem kotu televizijskega zaslona bi ti čakali, da mine sodnikovih pet minut slave), teče proti zaslonu, na katerem bodo posnetki neštetih kamer, ki snemajo tekmo iz vseh zornih kotov. Danes bi Diega iz nogometnega čarovnika spremenili v navadnega prevaranta, sodnika pa iz piflarja, ki ne zna igrati igre, pozna pa njena pravila, v osrednjo zvezdo dogodka. Današnji nogomet je tista igra, ki jo je nekoč igral Diego, samo še po imenu in zunanji pojavnosti, v svojem bistvu pa je nekaj popolnoma drugega: resen korporativni posel, ki dopušča oziroma celo potrebuje vso tisto paleto tetovaž in frizur igralcev, saj naj ti ohranjajo vtis, da so na zelenico pritekli iz istih slumov, favel in predmestij kot nekoč, ne pa iz klubskih laboratorijev. A ravno v teh so v strogo kontroliranih pogojih zares zrasli v, bodimo iskreni, tehnično brezhibne, neskončno zmogljive nogometne robote, ki zmorejo in premorejo vse, razen tisto malo nečesa (Duško Šarotar bi rekel »duše«), kar bi lahko naredilo resnično razliko. Ker nogometni sistem, tako kot družbeni red (katerega odraz je nogomet od nekdaj bil), dopušča in celo spodbuja neskončno pisanost istega, medtem ko ne tolerira nikakršne, niti najmanjše prave drugačnosti, da ne rečem subverzivnosti. Nihče ne sme ogrožati sistema, ki na zunaj, tudi z vzpostavitvijo totalnega videonadzora, gradi podobo in zgodbo neskončne, skoraj pikolovske poštenosti, enakih pravil za vse, da bi bil lahko navznoter, v svojem bistvu, generator povečevanja neenakosti. Tako neenakosti med tistimi nekaj največjimi nogometnimi klubi (ki so vmes postali bogate multinacionalke) in vsemi tistimi nekoč velikimi klubi (ki so vmes postali njihovi podizvajalci, farme za vzrejo igralcev) kot neenakosti med najbogatejšimi igralci (ki so vmes postali multimilijonarji) in vsemi ostalimi (ki so vmes postali množica upajočih, da bodo multimilijonarji še postali). Ime igre ni več zajebati sistem, ampak ga vedno znova vzpostavljati in znotraj njega vzeti čim več zase. Ko na bližnjem nogometnem igrišču Panonija večkrat namesto otrok, ki bi igrali igro in se medsebojno ulično nadjebavali, vidiš enega samega mulčka z individualnim trenerjem, desetimi žogami in stotimi stožci, veš, da je to danes neka druga igra. Tenis. Investicija. Karkoli že, samo fuzbal ne.

Vem, sliši se kot levičarsko pretiravanje.

Zato teze morda raje ne bom razvijal naprej in zatrdil, da lahko podobno ravnanje sistema, ki dopušča neskončno pisanost istega, stre, izpljune in uniči pa še najmanjšo obljubo spremembe, da ne rečem subverzivnosti, ravno v času svetovnega prvenstva opazujemo tudi na domači politični sceni. Očitno postaja, da je za bodočo koalicijo, kakršnakoli že bo (Šarčeva ali Janševa), sprejemljiv katerikoli odtenek neoliberalnega istega (pa naj bo partizanske, domobranske, klerikalne, liberalne, provincialne ali upokojenske barve), popolnoma nesprejemljiva pa je že najmanjša obljuba spremembe, da o subverzivnosti niti ne govorimo.