Prostovoljno suženjstvo ali zaposlitev?

Ne glede na to, kako suženjstvo obrnemo, še vedno ostaja suženjstvo. Tudi zaposlitev navkljub višjim plačam, boljšim delovnim razmeram in prijaznejšim šefom še vedno ostaja zaposlitev. 

Ne, to ni še en kliše o tem, kako kapitalizem zasužnjuje delavce, ki v svojem življenju nimajo druge izbire, kot da delajo za golo preživetveno plačo. Ta pogosto uporabljena marksistična metafora na eni strani podcenjuje svobodo odločitve, ki jo omogoča zaposlitev, na drugi strani pa zlorablja nesvobodo, v katero je bilo samo v Ameriki nasilno vrženih okrog 10 milijonov ljudi. To je raje zgodba o tem, da je zaposlitvena pogodba enaka suženjski pogodbi, prostovoljni različici suženjstva – enaka ne v tisti grdi dejanskosti, ki je prakso zaznamovala, temveč v temeljnih načelih, ki obe instituciji določajo.

Sredi 19. stoletja je Ameriko zajel industrijski val in močno podkuril že tlečo problematiko sužnjelastništva. Konservativci si niso znali predstavljati ureditve, v kateri suženjstvo ne bi bilo dovoljeno (kako, za vraga, bodo črnci sami poskrbeli zase??), večina liberalcev pa je stopila na stran začasnega odkupa dela znotraj kapitalizma. Večina.

Nekaj liberalcev je vseeno ostalo na strani suženjstva, vendar pa so hkrati želeli odstraniti verige z nog Afroameričanov. Zgled neprisilne suženjske prakse so našli v Hamurabijevem zakoniku in starem rimskem pravu, ki sta več stoletij dovoljevala nekaj, čemur bi lahko rekli prostovoljno oziroma pogodbeno suženjstvo. Njihova politična agenda je bila všeč konfederacijskemu jugu, kjer so zvezne države sprejele zakon, ki je dovoljeval na prvi videz paradoksalen svoboden vstop v dosmrtno nesvobodo.

Plačilo za dosmrtno delo sužnja je bilo dogovorjeno vnaprej, pogodba je jasno postavljala omejitve razmerja, če je hotel od pogodbe suženj predčasno (torej pred svojo smrtjo) odstopiti, pa je moral plačati nekakšno odkupnino.

Prostovoljno suženjstvo je – vsaj formalno – izgubilo prisilo in omogočilo svoboden pristop k suženjskemu razmerju. Plačilo za dosmrtno delo sužnja je bilo dogovorjeno vnaprej, pogodba je jasno postavljala omejitve razmerja, če je hotel od pogodbe suženj predčasno (torej pred svojo smrtjo) odstopiti, pa je moral plačati nekakšno odkupnino. V praksi se je izkazalo, da je bilo prostovoljno suženjstvo v nekaterih primerih celo humanejše od takratnega kapitalizma; sužnjelastniki so bili pač bolje motivirani za blaginjo kupljenih delavcev, kot so bili industrialisti motivirani za to, da poskrbijo za počutje najetih delavcev.

Čeprav so nekatere izkušnje dovoljevale možnost, da je prostovoljno suženjstvo v odnosu do ljudi boljše od kapitalizma, so v drugi polovici 19. stoletja vse oblike suženjstva dokončno prepovedali, zaposlitev pa se je uveljavila kot nepogrešljiv način organizacije dela v sodobnem gospodarstvu. S tem danes nimamo nikakršnih težav. Suženjstvo razumemo z rasno vojno, pred očmi nam asociacije rišejo belce s puškami v rokah in črnce z nogami v okovih. Vsekakor je ta podoba predstavljala velik del bivše (in ponekod še žive) suženjske realnosti, vendar pa suženjstvo ni bilo prepovedano zaradi verig, ki so na gospodarje priklenile toliko ljudi. Če bi bil razlog za prepoved nasilje, ne bi bilo razloga, da prepovemo prostovoljno suženjstvo!

Suženjstvo je bilo prepovedano na podlagi bolj temeljnega argumenta, ki nasprotuje samemu bistvu sužnje-lastništva. Če hočemo razumeti osrednjo problematiko suženjstva, ga moramo razumeti zunaj običajnih asociacij, odkriti moramo njegovo filozofsko podstat, ki bi ostala nespremenjena, četudi bi bilo suženjstvo popolnoma prostovoljno, četudi bi omogočalo odstop od pogodbe in četudi bi sužnja naredilo udobnega ter bogatega. Kot bomo videli, si prav to problematično bistvo suženjstvo deli z zaposlitveno pogodbo. Na podlagi tega skupnega elementa je med njima mogoče vzpostaviti analogijo, ki pa seveda ne služi kot opravičilo prostovoljnega suženjstva, temveč ponudi nekonvencionalno kritiko mezdnega dela v kapitalizmu.

Da se lahko dokopljemo do bistva suženjstva, moramo najprej pogledati, kaj imata skupnega klasično in prostovoljno suženjstvo. Doslej mora biti bralcu jasno, da to niso verige, ne nasilje, ne dokončnost razmerja (v primeru pogodbenega suženjstva lahko suženj odkupi svoje življenje za vrednost, ki bi jo s svojim dosmrtnim delom proizvedel za gospodarja). Suženjstvo je način organizacije ekonomske produkcije in distribucije tistega, kar se ustvari. V obeh primerih gre za odnos, v katerem suženj dosmrtno delo zamenja za nekakšno plačilo, najsi bo to materialna preskrba ali »plača«. Gospodar priskrbi kapital (material, zemljo in orodje), suženj ga uporabi v svojem delu in ustvari tak ali drugačen produkt, ki si ga sužnjelastnik v celoti prilasti.

Bistvo vsakega suženjstva je odkup dela in prenos lastništva. Odkup dela v pravnem jeziku pomeni prenos odgovornosti za dejanja s sužnja na gospodarja, zato je zakon določal, da mora suženj v tem odnosu spremeniti svoj status iz osebe v stvar. Le tako je lahko postal sredstvo gospodarja. Stvar namreč ne nosi nikakršne odgovornosti za dejanja, zato pa tudi nikakršne odgovornosti za posledice teh dejanj, s čimer je sužnjelastnik pridobil pravico do lastništva vsega, kar je suženj proizvedel. V tem smislu suženj igra vlogo goveda, kladiva, traktorja – produkcijskega sredstva, s pomočjo katerega »sužnjelastnik ustvari« produkt. Suženj pa je še toliko bolj koristen, saj v nasprotju s traktorjem vozi in pluži sam, zato ga je bolje kot s traktorjem primerjati z avtomatiziranim humanoidnim robotom, ki se zjutraj sam nahrani, se odpravi na plantažo, pobira bombaž in ga dostavlja v skladišče. Ves ta produkt pa si prilasti gospodar.

Če hočemo razumeti osrednjo problematiko suženjstva, ga moramo razumeti zunaj običajnih asociacij, odkriti moramo njegovo filozofsko podstat, ki bi ostala nespremenjena, četudi bi bilo suženjstvo popolnoma prostovoljno, četudi bi omogočalo odstop od pogodbe in četudi bi sužnja naredilo udobnega ter bogatega.

Vsako lastništvo je artefakt, človeško ustvarjena in običajno zakonsko varovana pravica, ki jo je treba moralno ovrednotiti. Moralni temelji lastniške pravice so bili vzpostavljeni v razsvetljenstvu, danes pa igrajo pomembno vlogo v analizi ekonomske prakse. Kdaj je človek upravičen do lastništva nekega predmeta? Poznamo vsaj dva pogoja, ki jima moramo zadostiti, če se hočemo izogniti kršitvi moralnega načela – torej kraji zasebne lastnine. Če gre lastnina samo iz rok v roke, je običajno dovolj, da se oba, prodajalec in kupec, strinjata s pogoji prodaje. Druga je prilastitev prej neolastninjene dobrine, ki jo imenujemo prvotna apropriacija. Tukaj moralni standard postavlja t. i. delovna teorija lastnine, ki zahteva, da prvotni lastnik nekega predmeta lahko postane samo tista oseba, ki s svojim delom preoblikuje predmet in ga naredi uporabnega. Iz delovne teorije lastnine nikakor ne sledi, da si ljudje ne moremo lastiti ničesar drugega kot tisto, kar sami proizvedemo, vendar pa je ključno, da prvotno lastništvo, ki se vzpostavi, ko ustvarimo neko dobrino, sledi delu. To preprosto pomeni, da si samo mizar lahko prilasti mizo, ki jo je ravno naredil iz kupljenih desk, vendar pa jo lahko potem na trgu svobodno zamenja za košaro jabolk, iPhone ali pa jo, bolj preprosto (in funkcionalno), proda za denar, s katerim si potem legitimno kupi lastništvo neke druge želene dobrine.

Moralno načelo prvotne prilastitve se je znašlo v dveh idejno popolnoma diametralnih krogih intelektualne zgodovine. Pristalo je v krogih libertarne levice, kjer so delovno teorijo lastnine uporabili v argumentu proti suženjstvu in kapitalizmu. Več o tem čez nekaj odstavkov. Pristalo pa je tudi pri desnih libertarcih, ki so na njeni podlagi zahtevali, da mora politična ureditev omogočiti izvedbo vseh prostovoljnih odnosov, ki temeljijo na pogodbi. Robert Nozick, avtoriteta desnega libertanizma in goreč zagovornik laissez faire trga, je zagovarjal samo eno funkcijo države – država mora obstajati samo za to, da zaščiti zasebno lastnino. Nozick je svetu podaril misel, da smo ljudje lastniki samega sebe; svojih teles, talentov in miselnih sposobnosti. In zato tudi lastniki svojega dela. Ker ima vsak posameznik pravico, da svojo lastnino po želji prodaja, mu mora biti prav tako dovoljeno, da po želji prodaja svoje delo. Proda ga lahko samo začasno nekemu podjetju ali pa dosmrtno nekemu gospodarju, v obeh primerih kupec postane lastnik dela (enkrat za osem ur na dan, drugič za vedno). Ves produkt, ki ga s pogodbo zakupljeno delo proizvede, si odsotni lastnik dela tako lahko upravičeno prilasti – proizvede ga namreč »njemu lastno« delo. Nozickov libertanizem ne razlikuje med prostovoljnim suženjstvom in zaposlitvijo. Obe razmerji temeljita na pogodbi o samoprodaji dela, zato sta enakopravni in morata biti politično omogočeni.

Bistvo vsakega suženjstva je odkup dela in prenos lastništva. Odkup dela v pravnem jeziku pomeni prenos odgovornosti za dejanja s sužnja na gospodarja, zato je zakon določal, da mora suženj v tem odnosu spremeniti svoj status iz osebe v stvar.

Če hočemo z delovno teorijo lastnine upravičiti prvotno prilastitev v sužnjelastništvu (in, kot bomo videli, tudi v kapitalizmu), moramo najprej dokazati, da je sploh mogoče kupiti delo – kar preprosto pomeni, da mora obstajati možnost, da prenesemo odgovornost s sužnja na gospodarja. Suženjska pogodba bi torej morala zagotoviti nekakšno stikalo, s katerim bi gospodar sužnja spremenil v stvar in tako pridobil zmogljivost, da upravlja delo sužnja. Vsi sicer vemo, da takega stikala ni; človek v vsakem trenutku ostaja samostojna oseba, sposoben preudarnosti, svoje misli in lastne odločitve. Pravica do razmisleka in racionalne odločitve je del naše »radikalne svobode«, do nje ima vsaka oseba ekskluzivno pravico, ki je ni mogoče odtujiti ne s prisilo ne s soglasjem.

Dejstvo, da človek, soočen z avtoriteto, vedno ostaja svoboden, da odloči zase, priznava najbolj osnovno načelo kazenskega prava. To zahteva, da odločitvi vedno sledi tudi odgovornost za posledice. Dejanja racionalne in odrasle osebe de facto ni mogoče ločiti od odgovornosti za njeno dejanje. Tudi suženjsko pravo je na podlagi tega načela urejalo primere, ko je suženj storil kaj narobe – za kazensko dejanje je v celoti odgovarjal sam. Vendar pa »zdrava pamet« ni obveljala v primerih, ko so bile posledice suženjskih dejanj pozitivne. Če se je torej suženj odločil, da bo naredil, kar zahteva pogodba (na primer pobral bombaž in ga prinesel v skladišče), je zakon priznaval poln prenos odgovornosti in lastništva na gospodarja. Jasno je, da sta bili odločitvi in odgovornost zanje v obeh primerih izključno v domeni sužnja, kljub temu pa ga je zakon enkrat obravnaval kot stvar, drugič kot osebo.

Odgovornosti za odločitve ni mogoče prenesti, ne pogodbeno ne s prisilo. Suženjska pogodba zahteva nemogoče, zato je nična. Celotna institucija sužnjelastništva se pretvarja, da gospodar produkt proizvede z »lastnim« delom, vendar pa ob preučitvi pogojev, ki bi lahko zagotovili prenos dela s sužnja na sužnjelastnika, hitro postane jasno, da si prilasti produkt tujega dela. Prvotna apropriacija v suženjskem gospodarstvu je kraja zasebne lastnine. To je izvorni element suženjske moralne problematike. Vendar pa je nelegitimna apropriacija tudi del kapitalizma, ki ga kritiki običajno obtožijo vsega drugega kot kraje zasebne lastnine.

Kapitalizem kot ekonomski sistem zaznamuje veliko različnih stvari. Kupce in prodajalce uravnava trg, ta temelji na zasebni (nasproti državni ali družbeni) lastnini, poganja ga kompleksen kreditni finančni sistem, ogromne asociacije ljudi omogočajo ekonomijo obsega, delavci so globoko specializirani in podobno. Ključen element pa je tudi najemanje dela s strani lastnikov kapitala. Zaposlitev ni del interakcije na trgu, kjer delodajalci za vsako opravilo iščejo delo, delavci pa ponujajo kratkoročne storitve. Edina tržna interakcija pri zaposlitvi je podpis zaposlitvene pogodbe, ki pa delavca postavi v popolnoma hierarhično strukturo, podjetje. Nobelovec prof. Ronald Coase, pionir teorije podjetja, je opredelil zaposlitev s tem, da delavec s prodajo svojega dela proda pravico do samoodločanja in pravico do prvotnega lastništva produkta, ki ga ustvari.

Vsaka zaposlitev je drugačna in moderno delo na Zahodu obljublja vedno več udobja, kljub temu pa je obvezni sestavni del vsake zaposlitve odtujitev samoodločanja, kar preprosto pomeni, da je delavec prisiljen slediti navodilom nadrejenega, ki mu pove, kaj naj dela, kdaj naj dela in kako naj dela. Razlog za avtoriteto je v tem, da pogodba ne more vsebovati vseh situacij, v katerih se bo znašel zaposleni, zato mora pustiti odprto možnost, da šef zahteva izvršitev njegove volje. Avtoriteta ni delegirana demokratično, temveč jo vzpostavijo zunanji lastniki, ki pa niso tudi podrejeni tej avtoriteti, kot so ji podrejeni delavci, o delu katerih odloča uprava in menedžment. Delavci ustvarijo produkt in ga prodajo, celoten tok denarja imenujemo prihodek podjetja. Pri delu porabljajo elektriko, material, stroje in podobne stvari, ki so, prav tako kot delavske plače, stroški podjetja. Razlika med prihodki in stroški je neto produkt podjetja. Kdo si ga prilasti?

Kapitalizem kot ekonomski sistem zaznamuje veliko različnih stvari. Kupce in prodajalce uravnava trg, ta temelji na zasebni (nasproti državni ali družbeni) lastnini, poganja ga kompleksen kreditni finančni sistem, ogromne asociacije ljudi omogočajo ekonomijo obsega, delavci so globoko specializirani in podobno.

Lastništvo produkta sledi smeri najemne pogodbe. V kapitalizmu kapitalisti najamejo delo in si zato tudi prilastijo lastništvo ustvarjenega. Popolnoma enostavno bi bilo najemno razmerje obrniti tako, da raje delavec najame kapital in si s tem prilasti produkt, ki ga ustvari. V preteklosti so se tako marksisti kot neoliberalci ujeli v neresničen mit, da je lastnik kapitala vedno tudi lastnik končnega produkta. Prvi so predlagali, da je izkoriščanje posledično neločljiv del privatnega lastništva produkcijskih dejavnikov, zato je tako lastništvo treba odpraviti, neoliberalci pa so se s semi-religiozno pripadnostjo zasebni lastnini zavzeli za kapitalizem kot edini sistem, ki jo dovoljuje. Antagonija poenostavljena - če se hočemo znebiti izkoriščanja delavcev, moramo prepovedati zasebno lastništvo kapitala, če pa hočemo ohraniti zasebno lastništvo kapitala, moramo ohraniti kapitalistične odnose v gospodarstvu. Temu binarnemu razkolu med ekonomsko levico in ekonomsko desnico je sledila stagnacija prve in politični uspeh druge, vse to zaradi nerazumevanja, da lastništvo produkta dejansko lahko ločimo od lastništva kapitala in ga v celoti podarimo delavcem.

Tudi v sistemu zasebne lastnine je mogoče preprečiti izkoriščanje delavcev, ki pa ni kraja presežne vrednosti, ki jo ustvarijo, temveč kraja celotnega produkta, ki v sebi drži celotno vrednost! Lastništvo proizvoda je preprosta izbira, ki jo je treba moralno upravičiti.

Številni klasični liberalci, politični ekonomisti, filozofi, socialisti in celo libertarci so že davno vztrajali, da je delo edina kreativna sila v gospodarstvu, ki nosi de facto odgovornost za nastanek produkta. Lopata v rokah delavca je lahko pripomogla k temu, da je delavec hitreje izkopal luknjo, ni pa pri kopanju sodelovala – samo delavec je tisti, ki je luknjo kopal. Tukaj torej ne govorim o merilu vrednosti (delovna teorija vrednosti je še ena slepa ulica marksistov), govorimo o viru nastanka samega produkta, ki ima seveda v sebi določeno vrednost. V večji korporaciji, kjer ni samo lopate in samokolnice, odgovornost za nastanek produkta držijo podjetniki, kadroviki, manualni delavci, menedžerji, čistilke in prodajniki. Vendar pa pravni sistem ne priznava njihove dejanske odgovornosti, saj jo od njih navidezno odtuji zaposlitvena pogodba. Prenese jo na delničarja, ki je odsoten glede kakršnekoli odgovornosti za nastanek produkta, vendar brezkompromisno prisoten v polnem lastništvu tega produkta.

Kot smo spoznali pri obravnavi prostovoljnega suženjstva, odkup dela in prenos odgovornosti preprosto nista mogoča, zato je zaposlitvena pogodba prevara, ki omogoča institucionalizirano krajo zasebne lastnine. Zaposlitvena pogodba ni veljavna, zato tudi začetno lastništvo produkta, ustvarjeno na strani odsotnega lastnika, ni legitimno.

Številni klasični liberalci, politični ekonomisti, filozofi, socialisti in celo libertarci so že davno vztrajali, da je delo edina kreativna sila v gospodarstvu, ki nosi de facto odgovornost za nastanek produkta. Lopata v rokah delavca je lahko pripomogla k temu, da je delavec hitreje izkopal luknjo, ni pa pri kopanju sodelovala – samo delavec je tisti, ki je luknjo kopal.

Delovna teorija lastnine zahteva, da nihče razen delavca ne sme biti prvotni lastnik produkta podjetja. Sužnjelastništvo, fevdalizem, kapitalizem, državni socializem – v vsakem sistemu si produkt olastnini odsoten lastnik. Tudi marksisti se po vsej verjetnosti danes ne bi strinjali s tem, da bi v času privatiziranega pogodbenega sužnjelastništva produkcijske dejavnike podržavili in edino delo za sužnje omogočili v državnih podjetjih. Prav tako predlog, da bi za sužnje zahtevali izboljšanje delovnih razmer, višjo minimalno plačo in krajše delovnike, verjetno ne bi bil všeč socialnim demokratom. Z analogijo tudi za kapitalizem rešitve ni ne v marksistični ne v socialdemokratski agendi, temveč v popolni aboliciji zaposlitvene pogodbe, v sistemu, kjer bi delavci prevzeli polno lastništvo lastnega produkta.

Poleg delavskega lastništva je nujno tudi demokratično soodločanje, ki v 21. stoletju še vedno ni vstopilo na delovno mesto. Načelo demokracije zahteva, da mora biti vsem ljudem zagotovljena možnost, da izbirajo politike, ki se jih tičejo, ali da izbirajo ljudi, ki nastavljajo te politike. Tudi v gospodarstvu moramo preizprašati hierarhične strukture, ki določajo pravila igre za delavce, odločajo o njihovem delu in delovnem okolju. Če postavimo povezavo med podjetjem in državo, lahko primerjamo delavce in državljane, upravni odbor in vlado ter menedžment in ministrstva. V sodobni korporaciji člane upravnega odbora določajo odsotni lastniki po načelu »ena delnica, en glas«. Ta sistem najbolj spominja na plutokracijo, v kateri je odločitvena moč neposredno vezana na premoženje. Demokratično načelo zahteva, da je celotna hierarhija v podjetju vzpostavljena od spodaj navzgor. Delavci so tisti, ki morajo imeti pravico, da volijo člane upravnega odbora, s tem pa posredno tudi nižjo upravo in menedžment.

Podjetja, v katerih sta zagotovljeni polno delavsko lastništvo in demokratično upravljanje, imenujemo zadruge. Najbogatejši vir izkušenj verjetno ponuja asociacija zadrug Mondragon, ki v svojem industrijskem, bančnem, visokošolskem in zdravstvenem ekosistemu združuje skoraj 100.000 članov. Vse institucije v Mondragonu so demokratične, vsak član ima en glas, s katerim od spodaj nastavlja direktorje, predsednike, upravo in nadzorni odbor. Ključno je tudi delavsko lastništvo produkta, vsak član zadruge je hkrati njen solastnik. Plačne razlike med delavci so statutno omejene na razmerje 1 : 12, plače vrhovnega menedžmenta v konkurenčnih korporacijah so tudi 500-krat višje od plač fizičnih delavcev. Mondragon je tudi bogat vir napak, iz katerih se lahko učimo v snovanju novih zadrug. Njegov veliki problem, morda celo največji, je v tem, da poleg članov zaposluje tudi delavce, ki niso člani, nekakšne »sekundarne državljane« brez pravice do dobička in brez glasu za soodločanje. Poleg Mondragona zadruge gosti praktično celotna zahodna Evropa, polna jih je najbogatejša italijanska dežela Emilija - Romanja, veliko jih je tudi v ZDA. Skupaj zaposlujejo okrog 250 milijonov ljudi, povsod pa so se v povprečju izkazale za zelo učinkovite konkurentke. Delavcem običajno zagotavljajo višje dohodke, zmanjšujejo tveganje za sovražne prevzeme, povišujejo produktivnost na delovnem mestu, so manj dovzetne za propad na trgu in manj odpuščajo. 

Zadruge prav tako ponujajo rešitve za delavsko problematiko, s katero se bomo spoprijemali pri morebitni obsežnejši avtomatizaciji dela. Produktivnost se je z neoliberalno revolucijo v 80. letih odcepila od plač, delež plač v celotnem družbenem produktu se hitro znižuje, tudi na račun delniških trgov, ki jih polni razlika med rastjo produktivnosti in stagnacijo realnih plač. Realnost nove informacijske dobe je taka, da ukinja več delovnih mest, kot jih ustvarja, umetna inteligenca, blockchain tehnologija in strojno učenje pa ne obljubljata pozitivnih sprememb v bolj egalitarno distribucijo ustvarjenega produkta. Duh ludizma obujajo vedno odmevnejše raziskave, ki napovedujejo nov padec delavskih pravic v bližnji prihodnosti. Svetovna banka, Univerza Oxford in McKinseyjev inštitut so v nedavnih poročilih navedli, da bo v naslednjih nekaj desetletjih avtomatiziranega od 40 do 50 odstotkov delovnih mest, večina na področju transporta, strežbe, hitre prehrane, telemarketinga, maloprodaje, zdravstva, konstrukcije in bančništva. Četudi je skepticizem glede teh napovedi upravičen, je nepremišljen vsak, ki danes postavlja omejitve umetni inteligenci v prihodnosti. Kako se torej pripraviti na prihod nove tehnologije, ki bo drastično spremenila naravo dela? Predlogi, kot sta UTD in garantirano delo, so zanimivi in potrebni tehtnega premisleka, vendar pa ne obravnavajo bistva problema. Govorijo o redistribuciji, namesto da bi govorili o predistribuciji, o sistemu, ki bi radikalno spremenil strukturo lastništva produkta, ki ga v gospodarstvu ustvarimo.

Zadruge ponujajo rešitve za delavsko problematiko, s katero se bomo spoprijemali pri morebitni obsežnejši avtomatizaciji dela. Produktivnost se je z neoliberalno revolucijo v 80. letih odcepila od plač, delež plač v celotnem družbenem produktu se hitro znižuje, tudi na račun delniških trgov, ki jih polni razlika med rastjo produktivnosti in stagnacijo realnih plač.

Dokler bodo odločitve v gospodarstvu v skladu z interesi delničarjev, se bo uprava praviloma odločila za notranjo politiko, ki bo višala prihodke ali nižala stroške. V obeh primerih bo delavec potegnil kratko tisti trenutek, ko bo robot njegovo delo opravil ceneje. Zadruge obrnejo zgodbo in prevesijo trenutno ravnotežje pogajalske moči od lastnikov kapitala k delavcem, hkrati pa ustvarijo več manevrskega prostora za notranjo politiko v interesu delavcev. Lastniki finančnega kapitala bodo, v pomanjkanju alternativnih naložb, tekmovali v tem, kdo bo ponudil cenejši kapital. Delavci bodo najeli kapital, kupili produkcijsko tehnologijo in sami odločali o distribuciji nove, višje dodane vrednosti. Motivacija za napredek ne bo izginila, saj si bodo delavci s tehnologijo lahko zagotovili višje plače, lažje delo in več prostega časa. Uprava zadrug bo odločala v interesu delavcev, saj so delavci tisti, ki jo nastavljajo. Pozitiven trend v odnosu do teh vprašanj se je na primer že pokazal pri Mondragonu, kjer so v preteklosti zaradi nove tehnologije zastareli kader prekvalificirali in zaposlili na novih delovnih mestih, porast produktivnosti pa so raje kot v odpuščanje in ohranjanje ravni proizvodnje prelili v zaposlovanje in višje plače.

Kako priti do celostne demokratične družbe brez kraje zasebne lastnine? Kapitalizem nikakor ne omogoča spontanega razcveta delavskega lastništva. Delavci le s težavo pridobijo denar, potreben za zagon podjetja, saj nimajo dovolj lastnega kapitala, da bi zavarovali posojilo. Tako kot banke so do različnih alternativnih formatov podjetij skeptični tudi kadri, ki so ključni za zagon in uspešno delovanje podjetja. Zelo težko je najti podjetnika, ki bo posel izpeljal, vendar pa ne bo dostopal do ekskluzivnega lastništva celotnega podjetja. Prav tako je težko najti dobrega menedžerja, inženirja in finančnika, ki bi v zadrugi delali za plačilo, ki je »samo« petkrat višje od plače manualnega delavca. Lastniki kapitala in kvalificirani kadri, tako kot skoraj vsi ostali, delujejo v skladu s svojimi interesi in zato gravitirajo v klasična kapitalistična podjetja, korporacije.

Če hočemo spodbuditi delavsko lastništvo, je nujna državna intervencija; ugodno davčno okolje, subvencije in primerne finančne institucije za delavske odkupe. Kako uspešna je lahko dobra gospodarska politika, se je najbolje pokazalo v ZDA, ki so v 70. letih implementirale ESOP-zakonodajo, s katero je bila omogočena davčna olajšava za lastnike podjetij, ki deleže prodajo delavcem. K odkupom so spodbudili tudi delavce, ki se lahko izognejo davku na kapitalske donose, če delnice vključijo v pokojninske programe. Nekaj podjetij, ki so del ESOP-skladov, je v polni lasti delavcev, kar pomeni, da si delavci približno enakovredno lastijo vse, kar proizvedejo. Ne zadovoljijo pa samo moralnih načel lastništva, temveč postavljajo nove standarde ekonomske učinkovitosti. Podjetja, vključena v ESOP-program, so v povprečju učinkovitejša od kapitalističnih konkurentov, običajno so odgovornejša do lokalnega okolja, predvsem pa dovzetnejša za interese delavcev. Danes je program tako uspešen, da delavsko lastništvo znotraj ESOP-skladov predstavlja kar osem odstotkov celotnega delniškega kapitala v Ameriki.

Delavsko lastništvo ne ponuja vsemogočne politične panaceje. Ponuja pa alternativo sodobni obliki suženjstva, na katero smo omejeni v korporativnem kapitalizmu. Jasno je, da je težko potegniti vzporednice med suženjskimi verigami okovi in jutranjo kavico med delovnim časom. »Suženjstvo je prisilno, mi pa smo si delo izbrali sami,« me jezno prekinejo tisti, ki jim v pogovoru omenim primerjavo. Odvrnem, da je problematično tudi prostovoljno suženjstvo, ki pač ni bilo prisilno. Bolje usmerjen komentar se veže na samo razmerje, ki nastane po podpisu pogodbe: »Suženj je bil last gospodarja, mi pa smo na delovnem mestu svobodni.« Sužnji niso bili last gospodarja, last gospodarja je bilo dosmrtno delo sužnja, ker pa dela ni mogoče ločiti od osebe, je prisotnost sužnja stranski produkt dogovora. Lastništvo dela pomeni, da je človek v prostovoljnem suženjstvu moral delati takrat in tisto, kot mu je velel gospodar. K temu ni bil prisiljen drugače kot z dogovorom in posledicami, če dogovora ne bi upošteval. Vendar pa zgodba ni dosti drugačna v podjetju, kjer sta podpis pogodbe in odstop od pogodbe edina svobodna elementa, s katerim človek za osem ur na dan proda pravico, da odloča o tem, kaj bo delal, kako bo delal in kje bo delal.

Sužnji niso bili last gospodarja, last gospodarja je bilo dosmrtno delo sužnja, ker pa dela ni mogoče ločiti od osebe, je prisotnost sužnja stranski produkt dogovora. Lastništvo dela pomeni, da je človek v prostovoljnem suženjstvu moral delati takrat in tisto, kot mu je velel gospodar.

Normalne zaposlitve danes povečini ponujajo veliko udobja in fleksibilnosti. Nekateri delajo od doma, drugi si lahko vsako uro privoščijo kavo in cigareto, tretji na delo brez resnih posledic zamujajo, četrti so zadovoljivo plačani. Vendar pa se moramo vprašati, ali bi dovoljevali tudi prostovoljno suženjstvo. Če bi bilo sužnjem zagotovljenih več pravic? Ne glede na to, kako suženjstvo obrnemo, še vedno ostaja suženjstvo. Tudi zaposlitev navkljub višjim plačam, boljšim delovnim razmeram in prijaznejšim šefom še vedno ostaja zaposlitev, kraja zasebne lastnine in nedemokratičnost pa z njo podstat kapitalizma. 

Članek je bil prvotno objavljen v posebni številki Mladine Alternative 2018 >>