Suženjska petletka

Delavci iz nekdanjih jugoslovanskih republik so rezervna armada delovne sile, na račun katere prevelik del slovenskih menedžerjev znižuje standarde za celoten trg dela. Ti podplačani in preobremenjeni kadri delodajalcem omogočajo nemoteno izvajanje dejavnosti s plačilom in pod pogoji, pod katerimi ne morejo dobiti slovenskih delavcev. Po podatkih društva Delavska svetovalnica so med najbolj izkoriščanimi delavci iz Bosne, ki večidel držijo pokonci dejavnosti, kot so gradbeništvo, gostinstvo in špedicija.

Po sedaj veljavnih predpisih mora biti delavec iz Bosne vsaj eno leto zaposlen pri istem delodajalcu, če želi obdržati dovoljenje za delo v Sloveniji. V praksi to pomeni, da ves ta čas nima prav nobenega manevrskega prostora za izboljšanje delovnih razmer, pač pa mora sprejeti vse, kar mu delodajalec nalaga – sicer ne tvega le izgube slabo plačane in naporne službe, temveč predvsem dragocenega dovoljenja, ki mu omogoča delo, pa tudi bivanje v »evropskem raju«. Če se preseli k drugemu delodajalcu, začne rok za izpolnitev pogoja za podaljšanje dovoljenja za delo teči od začetka.

Kot je poročal MMC RTV Slovenija, sta sekcija za promet Obrtne zbornice Slovenije (OZS) in Združenje za promet pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) pred dnevi na ministrstvo za delo naslovila pobudo, da bi obdobje enoletnega udinjanja podaljšali na pet let. To bi pomenilo, da bi za večino delavcev migrantov postalo tako rekoč nemogoče, da bi v praksi izpolnili pogoj za veljavnost delovnega dovoljenja. Za to bi morali zdržati pet let »fizične in psihične izgorelosti na delovnem mestu, utrujenosti, psihičnih težav, večmesečne odsotnosti od doma, dobesedno življenja v kabini tovornjaka, delovne preobremenjenosti, ob vsem pa še plačevanja po prevoženem kilometru«, kar so težave, zaradi katerih se na Delavsko svetovalnico že sedaj množično obračajo bosanski šoferji.

Predsednik sekcije za promet pri OZS Peter Pišek je za MMC pojasnil, da so se za pobudo odločili, ker podjetja izgubljajo šoferje, ki jih »izobražujejo, jim zagotavljajo inštruktorje, celoten proces, da takega človeka usposobimo do točke, da postane samostojen, pa traja dve leti«, nato pa tuji vozniki odhajajo bodisi v Nemčijo bodisi k nelojalni konkurenci, organizirani v slamnata podjetja. Toda kot je v javnem odzivu na njihovo pobudo zapisal Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, so razmah nepoštenih praks omogočila prav prevozniška združenja. »Zakaj pa je sploh nastala ’nelojalna konkurenca’ v avtoprevozništvu? Morebiti zato, ker recimo v cestnem tovornem prometu nimate postavljenih osnovnih pravil kot socialni partnerji; ker nimate celovite in splošno veljavne kolektivne pogodbe?«

S podjetji, ki ne zmorejo več obdržati ne domačih in ne bosanskih delavcev, nekaj ne more biti v redu. Na Piškove argumente, da delodajalci zagotavljajo ustrezne standarde in plačilo, so v Sindikatu poklicnih voznikov odgovorili, da so bosanski vozniki »že zdaj v zelo slabem položaju« in da je njihova »osnovna plača največkrat nižja od minimalne, prevoženi kilometer dobijo plačan manj od slovenskih delavcev«. Namesto v dirki proti dnu in priklepanju delavcev na podjetja je zato prava rešitev ustrezno povečanje delavskih pravic. To pomeni višje plače, redno izpolnjevanje vseh obveznosti, humane delovne razmere in odpravo diskriminatornega pogoja neprekinjenega služenja pri izbranem zaposlovalcu.