Po imenu se oštarija pozna

Restavracija Okus
Kolodvorska 2, Koper
Tel.: 031 642 647
Ali je nomen res omen, lahko v Okusu preverjate od torka do petka od 12. do 15. in od 18. do 22. ure, ob sobotah pa samo v večernih urah. Nedelje, ponedeljki in prazniki so čas za počitek.

Ambient:
z nekaj malimi intervencijami dopolnjen in v restavracijo nadgrajen podedovan bolj pivniški ambient; urbana downtempo muzika na zvočnikih

Napitki:
z vini so predvsem v slovenski Istri in Brdih – večino lahko natočijo tudi na kozarec, z – sploh za obalo – zmernimi pribitki

Dostopnost:
za božjastnim »so eighties« kompleksom je plačljivo parkirišče, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
burratta z opremo hobotnica s kremno špinačo

Ne tako fino:
kozica s hruško in aiolijem

Pethodni degustacijski meni po chefovi izbiri vam bodo zaračunavali ne čisto zanemarljivih 58 evrov.

»Po naslovu sodeč nas čaka na-štacjonska dilema sirni ali mesni!« je rahlo siten zaradi centrifugalne sile, ki ga je krivila med vožnjo po številnih velikih in zapletenih krožiščih koprskega obrobja začel zabavljati eden od Konzumovih inšpektorjev, namenjenih na Kolodvorsko ulico, kjer je stacionirana restavracija Okus. Ta je prostorsko umeščena v (ali pa si z njim vsaj deli vhod – tega nam ni uspelo ugotoviti) hotelček, ki je del večje arhitekturne 80’s groznarije, ki je del še večjega urbanističnega wastelanda med obalno hitro cesto in starim delom Kopra.

V takem okolju človek ne pričakuje ravno navdihujoče, zanimive, duhovite, sodobne hrane – a v koprskem Okusu, ki ga očitno ambiciozno fura mlad par, smo dobili ravno to. Po kocki slanega masla, potresenega s hrustljavimi posušenimi in zdrobljenimi olivami (ki smo ga mazali na svež domač kruh, ki je bil onega tipa, za katerega potrebuješ srednje močno ketno, da te drži stran od njega), smo na mizo dobili prvi krožnik pethodne brezpogojne degustacije, za katero smo se odločili po ogledu zanimivega jedilnega lista. Bila je to hudobno frišna, sladkasta burratta, prelita s počasi dušenimi, silno sladkimi drobnimi paradižniki, dišečo salso iz bazilike in dvema hrustljavima elementoma: tempurastimi bučkami in zaplatami tradicionalnega sardinskega kruha carasau. Naslednja runda je bila aromatsko še kompleksnejša: ribjo juho v Okusu pripravljajo 24 ur, znotraj katerih se reči marinirajo, kuhajo, reducirajo, spenijo in na koncu frajersko postrežejo z ocvrtim sardonom v škampovih kleščah (glej sliko 1), po ustih jedca pa se razlivajo kompleskne, a uravnotežene plasti umamijaste slanosti in sladkobe. Mojstrovina!

Spektakularen prvi del Okusove degustacije je nato malo klecnil ob tretji rihti. Če domnevamo, da degustacijska špura kuharju omogoča demonstracijo čim večje širine njegovega znanja in njegove kuharske filozofije ter prikaz njegovega razumevanja dramaturgije obeda, potem se zdi, da se je Okusovemu chefu pri tretjem krožniku zataknilo: glavna reč, impozantno velik gamber, ni bil ne surov ne do konca pečen, ampak je s svojo nedoločno teksturo obstal v vicah, od koder mu nista pomagala ne hrustljavo ocvrta glava, ne lepo pečen rep manjšega sorodnika, niti aioli, kaj šele hruškov coulis. Nedorečeno, predvsem pa nedodelano in v primerjavi z ostalimi jedmi površno izvedeno. Sledil je namreč spet prepričljiv dvojni shabang za finale: ocvirkasto hrustljavo zapečena hobotnica na kremasti špinači z belim fižolom je bila zame najboljši oktopi, zaužit zunaj grških teritorialnih voda, sladica iz žametno mastnega mascarponeja, presekanega z ostro kislino robidničnega sorbeta in dodelana z vročimi robidami, zdrobljenim mandljem in nekaj kapljami olivnega olja, je poskrbela, da lahko v zaključni misli izpostavim tole: Okus je točno to, kar pravi ime – pozabi ambient, tehnike, šmek in ostale parafranalije, okusi tu so močni, zanimivi in usklajeni. Priporočam!