Fiat za Ronalda odštel 112 milijonov, svoje delavce pa zanemarja

Delavci Fiata so se na prestop nogometaša Christiana Ronalda, ki je Fiatov klub Juventus stal kar 112 milijonov evrov, odzvali z vrsto protestov, saj so zaposleni, kljub visokim prihodkom podjetja, ki jih kopičijo lastniki, v vedno slabšem položaju

Svetovno prvenstvo v nogometu je uspešno pod streho, pozornost gledalcev se vnovič seli na raven klubskega nogometa, kjer še vedno odmeva prestop Portugalca Cristiana Ronalda iz Reala v Juventus. Prestop enega najboljših nogometašov, ki je stal kar 112 milijonov evrov, je zanimiv dogodek za medije in nogometne ter športne zanesenjake. Dodatno dimenzijo prestopu nogometaša pa so dodali zaposleni v Fiatovih tovarnah po Italiji.

Delavci so se na prestop odzvali na različne načine, svoje nestrinjanje so obeležili z vrsto protestov, v Melfiju pa so zaposleni napovedali dvodnevno stavko. Med zaposlenimi v tovarni gotovo najdemo številne navijače Juventusa, saj gre za enega najprijlubljenejših klubov v Italiji, a tudi oni se bodo pridružili stavki. Povod za stavko torej ni moč iskati v klubski pripadnosti zaposlenih, pač pa v vodstvu podjetja, ki ima v svoji lasti tudi omenjeni nogometni klub.

Zaposleni v Fiatovih obratih že deset let niso prejeli povišanja plač. Od začetka gospodarske krize leta 2008 zategujejo pas, številni so bili odpuščeni, še danes pa jim poglavitni vir prihodkov predstavljajo socialni transferji.

Tako Juventus, kot tudi Skupina FCA, ki je nastala leta 2014 ob združitvi Fiata in Chryslerja, je v lasti holdinga Exor. Exor je v večinski lasti družine Agnelli, v Skupini FCA ima tretjinski delež, pri Juventusu pa je ta delež 63 odstoten. Skupina FCA je v letu 2017 ustvarila več kot 4 milijarde dolarjev dobička, v lasti pa ima tudi osrednji torinski dnevni časopis La Stampa, ki o stavki zaposlenih v Fiatovih tovarnah ni poročal.

Kljub visokim prihodkom podjetja, se ta uspešnost ne odraža v višjih plačah zaposlenih, pač pa v kopičenju, akumulaciji kapitala lastnikov podjetja. Razmere za zaposlene so čedalje težje. Zaposleni v Fiatovih obratih že deset let niso prejeli povišanja plač. Od začetka gospodarske krize leta 2008 zategujejo pas, številni so bili odpuščeni, še danes pa jim poglavitni vir prihodkov predstavljajo socialni transferji. V vodstvu podjetja obljubljajo, da bodo vse ponovno zaposlili, ko bodo na trg prišli novi modeli avtomobilov. Po neštetih praznih obljubah in pritiskih na zaposlene, je slednjim ob prestopu Ronalda prekipelo. Namesto, da bi podjetje denar vložilo v zaposlene v tovarni, je na plečih delavcev kapital investiralo v nogometaša, ki bo družini Agnelli še dodatno povečal dohodke s prodajo navijaških izdelkov.

Stavko Fiatovih delavcev je potrebno razumeti v kontekstu vedno večjih neenakosti ter skozi prizmo družbenih in kulturnih razmer v Italiji. Brezposelnost je 11-odstotna, delež brezposlenih mladih je še trikrat višji, na letni ravni pa se iz Italije odseli 250 tisoč ljudi.

Pomembno vlogo v tej zgodbi igra tudi kulturni fenomen nogometa v Italiji, kjer je nogomet več kot le šport. Poleg politike je nogomet osrednja tema vsakodnevnih pogovorov, pripadnost nogometnemu klubu pa je brezmejna. Prav to pripadnost in ljubezen do klubskega grba so uspešno izrabili številni poslovneži in politiki, ki so z vodenjem nogometnega kluba posredno naslavljali zveste volilce. Najočitnejši primer je nekdanji premier Silvio Berlusconi, ki je svojo priljubljenost gradil tudi s pomočjo nogometnega kluba AC Milan, ki ga je vodil 21 let. Številni uspešni podjetniki svoj 'prigarani' kapital investirajo v nogometne klube. Lastnik in predsednik Genoe, Enrico Preziosi je obogatel s prodajo igrač. Predsednik Torina, Urbano Cairo je svoje bogastvo ustvaril v Berlusconijevih podjetjih, od leta 1995 pa deluje samostojno, danes je lastnik številnih medijskih hiš ter televizijskih postaj.

Stavko Fiatovih delavcev je torej potrebno razumeti v kontekstu vedno večjih neenakosti ter skozi prizmo družbenih in kulturnih razmer v Italiji. Brezposelnost je 11-odstotna, delež brezposlenih mladih je še trikrat višji, na letni ravni se iz Italije odseli 250 tisoč ljudi, veliko je dela na črno, ki predstavlja tretjino izogibanja davkov italijanskih podjetij, na jugu kraljuje mafija. Situacija v Italiji ni rožnata, zaradi vseh težav ki pestijo Italijo je ta več stomilijonski vložek v nogometaša še toliko bolj nelogičen.