Katoliška cerkev in begunci

Ne preseneča, da je z vstopom skrajno desne Lige v novo italijansko vlado, oblikovano na začetku junija, Italija beguncem priprla vrata v državo, saj po mnenju notranjega ministra in podpredsednika vlade Mattea Salvinija, sicer voditelja Lige, Italija ne sme več biti »evropsko begunsko taborišče«. Tistim beguncem, ki so že prišli, je svetoval, naj »začnejo pripravljati kovčke«, saj večina »ni upravičena do statusa azilanta«, (le) ekonomskim migrantom pa Italija »ne more več omogočiti bivanja v tej državi, ker z zniževanjem cene dela poslabšujejo delovne pogoje Italijanov«.

Skupna evropska strategija reševanja migrantske tragedije, sprejeta konec junija na vrhu EU, je po njegovem korak v pravi smeri, saj bo breme »krize« prerazporedila na vse države članice, v Sredozemskem morju pa bo vzpostavljen red, ker bodo nevladne organizacije, ki so z ladjami reševale begunce, »Italijo videle le še na razglednicah«.

»Zagotavljanju reda« v Sredozemlju je naklonjena večina prebivalcev Italije, a le redki na Apeninskem polotoku v javnosti opozarjajo, da tako politiko pogosto utemeljuje rasistična govorica o migrantih. Med tistimi, ki svarijo pred njo, so (nekateri) italijanski duhovniki. S pogumno držo izstopa umbrijski škof Gianfranco Formenton, ki je že leta 2015 na vrata svoje cerkve prilepil napis »Rasistom vstop prepovedan. Pojdite domov!« in z njim priklical srd najbolj ksenofobnega dela italijanske družbe. Tudi Salvinijevega, ki se je odzval z besedami, da ima »morda duhovnik raje tihotapce, lastnike sužnjev in teroriste«.

Minuli teden je Formenton za britanski Guardian dejal, da si ljudje še vedno želijo »blagoslova cerkve in njenega obredja, a kadar papež Frančišek omeni begunce ali revne, cerkve več ne poslušajo«. Meni, da večji del krivde za vzdušje v državi nosi »Salvini, ki je v ljudeh razplamtel sovraštvo in jezo. Tudi zaradi njegovega ravnanja so danes pripadniki vseh generacij postali rasisti.«

Vidno je, da na Apeninskem polotoku poteka boj za »srca« vernikov. Medtem ko skuša Salvini v navezi z nekaterimi vzhodnoevropskimi politiki in z vplivnim ameriškim kardinalom Richardom Burkom, ostrim nasprotnikom papeža Frančiška in zagovornikom protipriseljenske politike ameriškega predsednika Trumpa, v okviru Svetega sedeža spodbuditi nastanek koalicije proti priseljevanju v Evropo, nekateri vidni italijanski duhovniki pozivajo vernike k sočutju. Tudi papež Frančišek je prejšnji petek, ob 5. obletnici pontifikata, začetega z obiskom otoka Lampedusa, na zasebni maši v vatikanski baziliki sv. Petra ponovil, da je edini »razumni odgovor« na izzive sodobnih migracij »solidarnost in sočutje«, s sklicevanjem na priliko o dobrem Samarijanu pa opozoril, da pomoč ljudem v stiski ne sme biti predmet »političnega kupčkanja«.

Njegova kritika je zagotovo uperjena tudi v predstavnike katoliške cerkve v državah vzdolž »balkanske poti«, ki (politično) oportuno v svojem odnosu do migrantov pozabljajo na izvorna sporočila evangelijev. Zato v njihovih premislekih le redko naletimo na vizijo vključujoče Evrope, kakršno je v zapisu na svojem blogu podal pater Branko Cestnik: »Najti bo potrebno pot, ki bo zagotovila varnost in bo obenem zelo solidarna; razmišljati bo potrebno lokalno in globalno; imeti bo potrebno pogumno vizijo jutrišnjega sveta, ne da bi izgubili prvine današnjega sveta; vztrajati bo potrebno tako na lastni identiteti kot se plemenititi v dialogu s prišleki. Srednja pot, ki se zdi nemogoča. Toda politika je umetnost nemogočega. Naj se pri migrantski krizi kot taka izkaže!«