Šport, predvsem pa nogomet, je akumulator nacionalizma

Ob neuspehu navijači in mediji iščejo krivca. Grešni kozel so postali nogometaši turških korenin.

V nemški in športni javnosti osrednjo vlogo zaseda reprezentančna upokojitev Mesuta Özila. Z reprezentančnim kolegom Gündoganom sta pred svetovnim prvenstvom, pri navijačih ter vodilnih na nemški nogometni zvezi, dvignila veliko prahu ob srečanju s turškim predsednikom Erdoganom, v času njegovega obiska v Združenem Kraljestvu, kjer nogometaša igrata klubski nogomet. Po medijskem in političnem linču sta nogometaša vendarle odpotovala na prvenstvo, kjer je nemška izbrana vrsta doživela pravi polom. Ob neuspehu so na površje s strani navijačev privrela močna (nacionalistična) čustva, ki so se zrcalila v sovražnem govoru do nogometašev, ki niso 'čistokrvni' Nemci.

V Nemčiji se je zgodila obča amnezija, saj so zagreti navijači očitno pozabili, da je bil prav Özil eden od ključnih mož, ki je njihovi domovini priigral zlato na mundialu leta 2014. Ob takratnem uspehu so navijači in mediji vse nogometaše, tudi tiste, ki so potomci priseljencev, vzeli za svoje junake. Ob neuspehu pa navijači in mediji iščejo krivca. Grešni kozel so postali nogometaši turških korenin, ki so se pred prvenstvom srečali z avtokratom Erdoganom. Özil in Gündogan sta bila deležna očitkov, da sta postala le politična pajaca turškega režima, njuno nogometno mojstrstvo pa je postalo obrobno, ker zaradi turških korenin ne ljubita nemškega orla v zadostni meri.

Šport, predvsem pa nogomet, je akumulator nacionalizma. Odličen primer predstavlja nedavno končano svetovno prvenstvo v nogometu, kjer so naši južni sosedje in njihov politični vrh presegli vse meje dobrega okusa ob slavju največjega športnega uspeha v zgodovini države. Svojo kozico k uspehu športnikov so uspešno pristavili politiki, ki so zajahali val nogometne evforije in še dodatno okrepili nacionalno zavest.

Gianluigi Buffon je zagotovo vrhunski športnik, a s simpatijami do neofašističnih idej ima definitivno slabši vpliv na mlade, kot pa zdaj že nekdanji nemški reprezentant, ki je potomec turških priseljencev.

Pri nacionalni pripadnosti gre za družbeni konstrukt, ki določa kdo je (lahko) pripadnik posameznega naroda. Tu gre za raznorazne kriterije, ki posameznike opredeljujejo, od kraja rojstva, do verske pripadnosti, barve kože, imena in priimka itn. Pri športu pa je nacionalna pripadnost veliko bolj fragmentirana. Barve posamezne države tako 'branijo' tudi posamezniki in posameznice, ki se v drugo državo preselijo zaradi raznoraznih dejavnikov, od vojn v matični državi do boljših pogojev za delo in razvoj. Temeljni aksiom na področju športne pripadnosti narodu je kakovost športnika oz. športnice. Ko je ekipa ali posamezni športnik uspešen, sta etnična ali verska pripadnost posameznika nepomembni, saj je ob uspehu to 'naš' športnik. Ob neuspehu pa se potomci priseljencov znajdejo v prvi liniji strupenih, sovražnih, žaljivih besed in dejanj domoljubov ter patriotov. Prav ti migranti, priseljenci v večini primerov odigrajo ključno vlogo v športu. Mar bi Francija osvojila svetovno prvenstvo zgolj z etnično homogeno ekipo, ki bi jo sestavljali zgolj belopolti Francozi?

V Özilovem primeru gre za sovražnost, nestrpnost do njegove etnične pripadnosti, ki si jo posameznik ne more izbrati. Veliko večji problem predstavljajo spremenljivi dejavniki, ki definirajo človeka. Sem sodijo skrajne politične pozicije, kot npr. številna neofašistična stališča, tako športnikov, kot tudi navijaških skupin. Športniki, predvsem pa nogometni superzvezdniki imajo močan vpliv na mlade, z odkrito izbiro skrajnih političnih stališč pa v javni diskurz uspešno vnašajo sovražni govor do drugačnih. Gianluigi Buffon je zagotovo vrhunski športnik, a s simpatijami do neofašističnih idej ima definitivno slabši vpliv na mlade, kot pa zdaj že nekdanji nemški reprezentant, ki je potomec turških priseljencev.