Večerja z razgledom

Restavracija Peti 181
Dvorni trg 1, Ljubljana
Tel.: 01 620 54 47
Na Dvornem trgu lahko od ponedeljka do sobote kosite (od 12. do 15. ure) in večerjate (od 18. do 23. ure), ob nedeljah pa je odprto le v času kosila.

Ambient:
masivni stoli, težki beli prti, stajliš parafernalije, pridušen jazz v zvočnikih, izjemen razgled: vse to govori o lokalu za posebne priložnosti

Napitki:
predvsem primorska vina ter za prgišče dalmatinskih plavcev; cene se začnejo pri 16 evrih za steklenico nizkocenovne linije krasno iz briške kleti in končajo pri šampanjskih 90 evrih

Dostopnost:
garažna hiša pod Kongresnim trgom ni daleč, gibalno oviranih tudi ne čakajo kakšne resne zapreke

Fino:
bukovi ostrigarji račja jetra

Ne tako fino:
pečen jagenjček tempura iz kozic cene

Bukovi ostrigarji stanejo 12, tatarski biftek in svaljki s tartufi 18, račja jetra 20, tempura iz kozic ter jagenjček 24, sladice pa 6 evrov.

»Da ne bo to še en čisto navaden poletni dan, vas vabim na špancir do Dvornega trga in na nobel večerjo!« je na pot ljubljanske turistične transverzale izbrane terenske delavce povabil vodja tokratne Konzumove odprave v na novo osmišljen centralni del ljubljansko-dvornega gostinskega multipleksa z na Ljubljanico obrnjeno picerijo in na Kongresni trg odprto snekarijo in delikateso. Restavraciji so nadeli enigmatično ime Peti 181, in ko človek sede v udobne masivne oblazinjene stole, direkt pred sabo zagleda Ljubljanski grad in od ometuljčkanega natakarja v roke dobi jedilni list, na katerem so napisane res čisto osnovne informacije o jedi (večinoma celo samo ime osnovne sestavine), mu hitro – še posebej, ko se mu pogled ustavi na cenah – postane jasno, da je v restavraciji, ki bi rada bila zelo nobel.

Visoko zastavljena ambicija s sabo prinese tudi visoka pričakovanja gostov: če se že odločiš, da boš za tempuro iz škampovih repkov plačal 24 evrov, potem pričakuješ, da bo to mati vseh tempur, nadtempura, res vrhunska roba. No, v restavraciji Peti 181 to pač ni: v škrniclju je bilo, mislim, šest v komajda kaj hrustljavo tempuro oblečenih repkov kozic (ne škampov), ki jim je bila priložena majhna skodelica domače majoneze – vse to za 24 evrov. Isto cenovno postavko je nosil v krušni peči pečen jagenjček, potresen z narezano mlado čebulo. Krožnik je imel dve težavi: prva je bila ta, da je bilo meso na hojladri razsekano in vrženo na krožnik kot v kakšni zanikrni pečenjarnici, druga pa, da sta izbrani prilogi – pečena paprika in hrustljavo ocvrte tanke krompirjeve palčke – na mizo prišli kakšnih pet minut kasneje kot meso. Krivde za to nikakor ne gre pripisati sicer pozornemu in prijaznemu natakarju, ampak tistemu, ki je kriv za to, da je moral revež sam samcat skrbeti za skorajda polno teraso – pri čemer mu dejstvi, da je moral razlagati, kaj se skriva za minimalističnimi zapisi v jedilniku, tu in tam pa tudi povedati česa zapisanega prav danes ni – nista bili ravno v pomoč. K nobel restavraciji pač ne sodijo samo drage sestavine, impozantno posodje in premium lokacija, ampak tudi dovolj osebja, da strežba poteka hitro in gladko.

No, seveda v restavraciji Peti 181 kakšno reč tudi zašpičijo, kot se šika: na s konjakom flambirane rezine jabolka položene v nulo pečene rezine račjih jeter (foie gras), potresene s hrustljavimi pistacijami, so bile izjemne, krasen je bil tudi krožnik hrustljavo opečenih bukovih ostrigarjev s pinjolami, drobno nakockanimi bučkami in naribanim močnim staranim sirom; grobo sesekljali, začinili in zamešali so več kot le spodoben tatarec, nekje v povprečju pa so ostali sicer ljubki svaljki s čisto preskopo odmerjenimi rezinami črnega poletnega tartufa, da bi njegova aroma prišla do izraza, pa tudi sladice – zelo kompakten brownie, meringa s svežimi slivami in s karamelo prelita skutna tortica – nas niso ravno pometale na hrbet. Razen peščice vrhunskih jedi Peti 181 ponuja bore malo – predvsem pa veliko manj, kot obeta na zunaj.