Vzpon športnih terencev

Na prelomu tisočletja so športna terenska vozila (SUV) pomenila štiri odstotke vseh prodanih osebnih avtomobilov v Evropski uniji. Lani se je njihov delež že zelo približal 30 odstotkom. Športni terenci so postali največja in najhitreje rastoča kategorija osebnih vozil. Po podatkih družbe JATO Dynamics, ki spremlja statistiko prodaje vozil, so v primerjavi z letom 2016 evropski avtomobilski trgovci lani prodali za skoraj 20 odstotkov več vozil te kategorije. Letošnje prodajne številke nakazujejo nadaljnjo rast.

Na globalni ravni je delež športnih terencev letos v prvih štirih mesecih že presegel tretjino vseh prodanih novih osebnih vozil. Na lestvici desetih najbolje prodajanih modelov je kar pet športnih terencev.

In to sploh še ni vse. Tako imenovane pickupe, terenske poltovornjake, statistike obravnavajo ločeno. Ti pomenijo več kot pet odstotkov svetovnega trga. Iz njihovih vrst prihaja tudi ta hip najbolje prodajan avtomobil na svetu – Fordov F-150. Lani so po svetu prodali več kot milijon primerkov.

Slovenija gre pri navdušenju nad športnimi terenci v korak s časom, čeravno je malenkost počasnejša. Je pa rast tudi pri nas skokovita. Še leta 2013 je delež športnih terencev med na novo registriranimi osebnimi vozili znašal slabih devet odstotkov. Lani se je po podatkih Sekcije za osebna motorna vozila pri Trgovinski zbornici že približal 20 odstotkom. Med desetimi najbolje prodajanimi modeli so trije iz kategorije SUV. Število na leto prodanih vozil se je v štirih letih več kot podvojilo. Prodaja pickupov se je v tem času početverila.

Na globalni ravni je delež športnih terencev v prvih štirih mesecih letošnjega leta že presegel tretjino vseh prodanih novih osebnih vozil.

Navdušenje kupcev nad nekaterimi modeli je preseglo pričakovanja. Kot so v pregledu lanskega slovenskega avtomobilskega trga zapisali pri Motoreviji, ki jo izdaja AMZS, bi bile denimo Škodine prodajne številke lahko še večje, »če bi iz njenih tovarn slovenski zastopnik dobil toliko avtomobilov, kot bi jih lahko prodal, še zlasti velikih cestnih terencev Kodiaq«. Res je, za nakup športnih terencev obstajajo čakalne vrste.

Evropsko navdušenje nad športnimi terenci je zgodba, stara dobro desetletje. Znanilec sprememb na trgu je bil Nissanov terenec Qashqai, ki je v avtomobilske salone prišel leta 2006 in je še danes najbolje prodajan model v Evropski uniji. Od takrat so proizvajalci trg preplavili z različnimi novimi modeli. Za številna podjetja so športni terenci postali glavni prodajni hit. Celo najbolje prodajani model tako Jaguarja kot Bentleyja, proizvajalcev luksuznih vozil, je športni terenec.

Proizvajalci avtomobilov so našli zlato jamo. S športnimi terenci lahko dosegajo višje marže in s tem višje dobičke. »Terenci pomenijo polovico naše globalne prodaje, a več kot polovico našega dobička,« je za portal Automotive News Europe dejal predsednik uprave Volva Hakan Samuelsson.

Varni oklepniki

Zgodba o uspehu ima temno stran. Športni terenci so praviloma višji, zaradi česar imajo slabše aerodinamične lastnosti, in težji od klasičnih avtomobilov. Oboje pomeni višjo porabo goriva. Ta pa pomeni višje izpuste CO2. Kot v letošnjem poročilu ugotavlja britanska nevladna organizacija Transport & Environment, se gre prav navdušenju voznikov nad terenci zahvaliti za dejstvo, da so se povprečni izpusti novih vozil lani prvič po večletnem upadanju povišali.

V času, ko naj bi si prizadevali za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov iz prometa in ko za ideal avtomobila velja učinkovito, majhno in lahko vozilo na alternativno gorivo, si vse več ljudi kupuje velike potratne avtomobile z dizelskimi motorji. Zakaj?

Ker so terenski avtomobili praviloma višji, omogočajo boljši pregled nad cesto, vozniki, predvsem starejši, jih imajo radi zaradi lažjega vstopanja in izstopanja. Čeprav se bo večina brezpotjem najbolj približala na makadamski cesti do kakega kmečkega turizma, jih dojemajo kot okretnejše in bolj pripravljene na vsakršne cestne razmere. Verjetno najpomembnejši dejavnik pa je, da se v njih preprosto počutijo bolj varne.

V ZDA, kjer je navdušenje nad športnimi terenci staro že več desetletij, njihov vzpon denimo povezujejo z vojno proti drogam in porastom kriminala. Bistveno je nezaupanje v soljudi. Proizvajalci poskušajo svoje modele velikokrat predstaviti kot osebne trdnjave, ki že same po sebi odvračajo morebitno nevarnost. Kot v knjigi Velika ideja ugotavljata socialna epidemiologa Kate Pickett in Richard Wilkinson, se ta »vozila ponašajo z imeni, ki obujajo podobe lovcev in rekreativcev – Outlander, Pathfinder, Cherokee, Wrangler itd. Drugi z imeni Trooper, Defender, Shogun, Raider in Commander evocirajo celo trše podobe vojakov in bojevnikov. To so vozila za ’urbano džunglo’, ne za normalno prevažanje.«

Večja in težja vozila so načeloma varnejša v primeru trka. Se je pa zaradi daljših zavornih razdalj in slabše okretnosti trku praviloma težje izogniti. Znameniti pisec Malcolm Gladwell je leta 2004 v reviji New Yorker ugotavljal, da navdušenje nad športnimi terenci pomeni premik v razumevanju varnosti. Aktivno varnost, kjer se voznik s previdno vožnjo, upoštevanjem predpisov in pravočasnimi manevri izogiba težavam, je zamenjala pasivna varnost, kjer si priznamo, da ni vse pod našim nadzorom in da so trki neizbežni. »Dolga leta smo se norčevali iz moških v srednjih letih, ki so svojo družinsko limuzino nenadoma zamenjali za svetleče rdeč športni avtomobil. Temu se reče kriza srednjih let. A nakup športnega avtomobila vsaj predpostavlja aktivno in dinamično vožnjo. Človek, ki družinsko limuzino zamenja za terenca, pa sporoča nekaj mnogo bolj skrb zbujajočega – da se z razmerami na cesti ni sposoben spopasti.« Vozniki športnih terencev so bolj nagnjeni h kršitvam prometnih predpisov. V njihovem »oklepniku« se jim ne more nič zgoditi, pasivna varnost, ki jim jo ponuja, je dovolj. Raziskovalci z Dunajske univerze so leta 2016 en teden v jutranji prometni konici opazovali tri križišča v avstrijski prestolnici in vestno beležili prometne prekrške voznikov – vožnjo skozi rdečo luč, uporabo mobilnega telefona in neuporabo varnostnega pasu.

Vsak dodatni športni terenec na cesti poslabša prometno varnost za vse druge udeležence v prometu.

Vozniki športnih terencev so v vseh treh kategorijah pogosteje kršili predpise, pri telefoniranju med vožnjo je bil delež kršiteljev med njimi celo enkrat višji kot pri voznikih klasičnih avtomobilov. Kot so še ugotovili avtorji raziskave, vožnja v športnem terencu »maskulinizira tvegano obnašanje pri ženskah«. Če namreč za voznike klasičnih avtomobilov velja, da so moški pri spoštovanju prometnih predpisov daleč manj vestni kot ženske, se pri voznikih terencev razlike precej zmanjšajo. Tudi ženske začnejo več govoriti po telefonu in se redkeje pripnejo z varnostnim pasom.

Kolateralna škoda

Večji, težji in višji avtomobili so za potnike v primeru trka z drugim vozilom praviloma varnejši. Za potnike v manjšem, lažjem in nižjem vozilu pa je trk s športnim terencem poguben. Ekonomistka Michelle White s Kalifornijske univerze v San Diegu, ki je kupovanje velikih terenskih vozil označila za cestno oboroževalno tekmo, je izračunala, da za vsako smrtno žrtev, ki se jim potniki v športnem terencu ali poltovornjaku izognejo, umrejo štirje udeleženci zunaj njih. Posebej usodni so stranski trki, ugotavljajo pri ameriški nevladni organizaciji IIHS, ki se ukvarja z varnostjo v prometu. Če sedite v običajnem avtomobilu in v vas od strani trči velik športni terenec, je tveganje za smrt enkrat višje, kot če bi se v vas zaletel avtomobil primerljive velikosti. V ZDA tudi zaskrbljeni ugotavljajo, da se povečuje število smrtnih žrtev med pešci, pri čemer so zanje nesorazmerno pogosto odgovorni prav športni terenci.

Vozniki običajnih avtomobilov se z naraščanjem števila športnih terencev na cestah počutijo vse bolj nelagodno. Ob čakanju pri semaforju je vse pogostejši občutek, da nanje gledajo zviška. Vožnja za visokim terencem poleg tega vozniku v nižjem avtomobilu onemogoča pregled nad dogajanjem v ospredju.

Vsak dodatni športni terenec na cesti tako poslabša prometno varnost za vse druge udeležence v prometu. Ključna je večja teža teh vozil. V trku dveh vozil, od katerih je eno za 500 kilogramov težje od drugega, imajo potniki v lažjem vozilu za do 50 odstotkov večje tveganje za smrt, kot če bi vanj trčilo vozilo s primerljivo težo, sta izračunala ekonomista Michael Anderson in Maximilian Aufhammer s Kalifornijske univerze Berkeley. »Vsak dodaten kilogram v težkem avtomobilu, ki prinese dodatno varnost za voznika, pomeni tudi približno enakovredno zmanjšanje varnosti za potnike v lažjih vozilih.« In edini način, da se pred tem zaščitijo, je, da si tudi sami omislijo terenca. Dejansko nastopi oboroževalna tekma.

Kot opozarjata Anderson in Aufhammer, vozni park zato postane neučinkovito težak, drag in škodljiv za okolje. Države bi morale, sta prepričana, začeti strožje regulirati težo osebnih avtomobilov. Če bi v hipotetični situaciji vsi vozniki privolili v zmanjšanje mase njihovega avtomobila za pol tone, se to po njunih izračunih ne bi prav nič poznalo na prometni varnosti, prineslo pa bi velike denarne in okoljske prihranke. »Rešitev je podobna jedrskemu razoroževanju. Če obe strani enakomerno zmanjšujeta svojo oborožitev, verjetnost spopada ostaja na enaki ravni, hkrati pa prihranita denar za vzdrževanje arzenala.«