Nekoč so bile gospe

Nekoč so bile medicinske sestre spoštovane gospe s poklicem, znanjem, družbenim priznanjem, stabilno zaposlitvijo in finančno varnostjo

»Dogovarjajo se, kako arhimedovsko dvigniti globus, da bi se razbremenili, da bi človeško živeli, da bi končno uresničili tisto, kar bi morali uresničiti že davno, na začetku vsake civilizacije, da je človek enak človeku, kar se do danes ni uresničilo zaradi lenosti človeškega duha.«
– Miroslav Krleža, Izlet v Rusijo 1925

Avla Kliničnega centra v Ljubljani, po kateri kot po kakšnem mestnem trgu, točno tako, kot si je to zamislil arhitekt Stanko Kristl, sem in tja hitijo, se srečujejo, izmenjavajo pozdrave in nekaj besed v bele halje oblečene zdravnice in zdravniki ter medicinske sestre v modrih uniformah, med njimi pa, prežeti z občutkom, da so v varnih rokah, bolniki v frotirnih bolnišničnih haljah. To je eden izmed mojih najzgodnejših spominov. V Kliničnem centru sem bil, na neki način, kot doma. Ne, na srečo nisem bil hudo bolan otrok, nesrečnež, ki bi velik del svojega otroštva preživljal po bolnišnicah. Nasprotno. Bil sem srečen otrok. Srečen kot tisto sretno dijete, o katerem poje zgodnje Prljavo kazalište. Prvorojenec medicinske sestre in podčastnika, dveh v Ljubljano priseljenih javnih uslužbencev, odrasel ob partizanskih filmih na barvnem televizorju, v novem stanovanju, pridobljenem brez kredita in hipoteke, sredi sicer ogromnega blokovskega naselja, pa vendar, po zaslugi arhitekta Braca Mušiča in takratnih družbenih planerjev zgrajenega po meri ljudi, z ogromnimi skupnimi prostori za srečevanja in druženja ter z nešteto športnimi igrišči in zelenicami za igranje, ki so potem v poletnih mesecih samevali zaradi selitve vseh nas, srečnih otrok udobnega srednjega, pa tudi takratnega delavskega razreda na morje. Eni v sindikalne prikolice, drugi v počitniške domove in apartmaje, nekateri celo v hotele, kakor kateri, z resnično redkimi izjemami, katerih starši si niso mogli privoščiti prav nobene od naštetih možnosti. Tako kot se tudi za nobenega izmed nas, srečnih otrok poznega jugoslovanskega socializma, pozneje ni postavljalo vprašanje finančne zmožnosti študija na fakultetah, da o finančnem vidiku naše pravice do zdravstvene oskrbe niti ne govorim. Srednji razred je bil živ in kompleten (da o slavljenem delavskem niti ne začenjam razpravljati). In v njem vsi tisti v družbi spoštovani policisti, gasilci, vojaki, učiteljice in učitelji, uradnice in uradniki, zdravnice in zdravniki, celo pisateljice in pisatelji, slikarke in slikarji. In seveda tudi medicinske sestre, kot je bila moja mama, prva generacija zaposlenih v ljubljanskem Kliničnem centru. Spoštovane kot gospe v času tovarišic in tovarišev. Gospe s poklicem, znanjem, družbenim priznanjem, stabilno zaposlitvijo in finančno varnostjo. Slednja ni bila pogojena zgolj z višino njihove plače, ki tudi v tistih časih ni bila bog ve kakšna, ampak predvsem z vsemi drugimi takratnimi družbenimi danostmi brezplačnih družbenih stanovanj, vsem dostopnih počitniških zmogljivosti, zares brezplačnih šol in fakultet ter popolnoma brezplačnega (in povrh še dobro delujočega!) zdravstvenega sistema, z družbeno ureditvijo torej, ki so jo s svojim delom v enem izmed podsistemov po eni strani tudi same gradile, na drugi strani pa jim je ta ista družbena ureditev, povrh tistega, kar so za delo prejele v čisti denarni obliki, zagotavljala ne le ugled, ampak tudi samostojnost. Emancipacijo, če hočete.

Ko sem nedavno bral tekst znanega hrvaškega urednika in založnika Kruna Lokotarja o tem, da so bili največji zvezdniki jugoslovanskega rokenrola, kot so Boris Bele (Buldožer), Branimir Johnny Štulić (Azra), Momčilo Bajagić - Bajaga, Milan Mladenović (EKV), Goran Bregović (Bijelo dugme) in Bora Đorđević (Riblja čorba), vsi sinovi oficirjev JLA in da je izvor njihovega uporništva, protirežimskosti in subverzivnosti morda iskati v dejstvu, da so, tako kot drugi srečni otroci kompletnega in udobnega srednjega razreda, dobro preskrbljeni, odraščali v velikih urbanih blokovskih naseljih, v družbenih stanovanjih, kjer so se najprej uprli liku patriarhalnega očeta, se mi je zastavilo vprašanje, ali niso morda seme tega njihovega primarnega upora proti liku uniformiranega, avtoritarnega očeta prve zasejale prav njihove emancipirane matere, medicinske sestre, zdravnice, učiteljice, profesorice, socialne delavke, novinarke, ženske s svojim položajem v družbi in družini, ugledom in spodobnim zaslužkom, kar vse so si pridobile tudi z denimo opravljanjem v družbi uglednega poklica.

Poklica, kot je tisti medicinske sestre.

Poklica, iz katerega, tako lahko beremo danes, trideset let pozneje, dandanes slovenske dekleta in žene (vsaj tiste, ki nočejo ali ne morejo migrirati v Avstrijo, Nemčijo, Nizozemsko ali na Švedsko) bežijo, kolikor jih nesejo noge, in to celo na minimalno plačana mesta prodajalk v trgovinah. Pred tem smo, pred kakim letom, lahko brali o tem, kako medicinske sestre ljubljanskega Kliničnega centra, nekoč najpomembnejše zdravstvene ustanove v širši regiji, preden gredo opravljat svoje odgovorno in pomembno delo, po nekaj ur spijo v svojih avtomobilih, da bi zasedle tistih nekaj redkih brezplačnih parkirnih mest v okolici bolnišnice, ker si ne morejo privoščiti parkiranja v novozgrajenih zasebnih garažnih hišah, v katerih nam domiselni zasebni investitorji, prvi, še pred domiselnimi zdravniki s popoldanskimi koncesijami, mastno zaračunavajo naše bolezni ter bolezni in poškodbe naših najbližjih.

Vmes se je nekaj zgodilo.

Leta 1979, ko smo si jaz in drugi srečni otroci moje generacije kot prvošolčki privezovali rumene rutke, maršal pa je počasi pakiral kufre in odhajal na zadnjo pot v taisti ljubljanski klinični center z začetka teksta in so Buldožerji snovali svoj najbolj prodajani album Izlog jeftinih slatkiša, je daleč od naše pozornosti, na drugi strani Atlantika, takratni demokratski ameriški predsednik Jimmy Carter v televizijskem nagovoru ameriški naciji povedal, »da vse preveč njegovih rojakov, ki so nekdaj cenili trdo delo in tesno povezane skupnosti, stremi zgolj h golemu osebnemu užitku in potrošništvu, da človekovo identiteto vedno manj opredeljuje tisto, kar počne, in vedno bolj tisto, kar ima/ poseduje, ter da je ameriška družba zavoljo tega na zgodovinski prelomnici, na kateri lahko ubere dve poti, pri čemer ena vodi do fragmentacije in razdrobljenosti družbe na individualne, posamične interese, občutke upravičenosti pridobiti zase nekaj na račun drugega, popolnoma zmotno predstavljena kot pot svobode, namesto kot tisto, kar je v resnici – pot nenehnih konfliktov med ozkimi, parcialnimi, individualnimi interesi, ki se končajo v kaosu in družbeni nemobilnosti, zanesljiva pot v propad«. Danes se Carterjeve besede slišijo kot prerokba. Izrekel jih je samo dva meseca po tem, ko je Margaret Thatcher postala britanska ministrska predsednica, in dve leti prej, preden je leta 1981 ameriški predsednik postal Ronald Reagan in je z njima za krmilom anglo-ameriški svet – za njim pa počasi, a zanesljivo, še ves preostali zahodni (kapitalistični) svet – odločno in strumno krenil po poti, pred katero je svaril Carter.

Ko smo se deset let pozneje na kapitalistični vlak svobode in izbire, na referendumskem tiru, obrnjenem proti zahodu, vkrcavali še mi, srečni otroci preživetega socializma, smo seveda upali, da ta vlak pelje nekam naprej, k še večji sreči in lagodju, v deželo blaginje in prosperitete za vse, nekam, vsaj na jebeno Švedsko ali v neko drugo Skandinavijo, če že ne zares v Nemčijo ali celo Švico, kot smo si jih domišljali takrat. A vlak nas je odpeljal po tiru iz Carterjeve prerokbe v družbo individualizma in vase zazrtih posameznikov, družbo materializma in potrošništva, v kateri veljaš toliko, kolikor imaš, v družbo, v kateri nekdanji udobni srednji razred svojo blaginjo vedno manj lahko opre na javne, vsem dostopne družbene podsisteme šolstva, sociale, zdravstva in ne nazadnje tudi kulture, saj so te podsisteme, ki so vezivo družbe kot celote, kot to v svojem tekstu v Večeru povzame Kristina Božič, »še dodatno razgradili varčevalni ukrepi« in nas spremenili »v družbo, v kateri ljudje živijo v vse večji negotovosti«. Brez delujočih javnih sistemov šolstva, zdravstva in socialne oskrbe, ne nazadnje pa tudi kulture, tudi srednji razred na dolgi rok ne more obstati, saj bi si vse tiste svoje potrebe, ki jih je nekoč zadovoljeval v teh, na solidarnosti in skupnem dobrem utemeljenih podsistemih, moral financirati iz tistega, kar bo zaslužil bodisi pri zasebnem bodisi pri javnem delodajalcu, s svojo plačo, da ne rečem mezdo, ki bo (potem ko si bo svoj debeli delež iz naslova stanovanjskega kredita najprej odrezala banka) v družbi, ki na piedestal postavlja dobiček in bogastvo, vedno prenizka, saj vendar iz neplačila presežne vrednosti dela, to danes piše že v stripih, ta dobiček in bogastvo nastaneta.

Ko torej dandanes poslušamo, da medicinske sestre bežijo iz javnih zdravstvenih zavodov, poslušamo v resnici zgodbo o razgradnji javnega zdravstvenega sistema, o počasnem izginjanju javnih zdravstvenih ustanov (iz katerih najprej izginjajo medicinske sestre, že dolgo, kot ponikalnice, pa iz njih v zasebne ustanove občasno izginjajo in se spet pojavljajo v javnem sektorju mnoge zdravnice in zdravniki), kar še zdaleč ne pomeni težave zgolj za v njih zaposleno podcenjeno zdravstveno osebje. To pomeni težavo predvsem za vse nas preostale, za čisto vsakogar, ki živi od plačila za svoje delo, razen morda za droben odstotek nespodobno dobro plačanih med nami. Umanjkanje javnih storitev oziroma servisov bo namreč v nekem trenutku, ob nekem življenjskem dogodku (rojstvo otroka, vpis otroka v vrtec, šolo, na fakulteto, bolezen, izguba zaposlitve, upokojitev), v blaginjo vsakega izmed nas zarezalo mnogo globlje, kot ga bo morda kak odstotek višja neto plača (razbremenjena prispevka za financiranje teh istih podsistemov) kadarkoli prej lahko poboljšala.

Same medicinske sestre ali vsaj številne izmed njih in drugo, danes podcenjeno zdravstveno osebje so, vsaj kar se višine plačila za svoje delo, na dolgi rok morda celo na boljšem. Ko bomo namreč bolni in pomoči potrebni tam, kjer je danes Klinični center, nekoč namesto bolnišnice našli le še spomeniško zaščiten objekt in pred njim smerokaz do nove, bleščeče, zasebne bolnišnice, ki jo bo ustanovila in upravljala kakšna finančna institucija, nas bodo v njej zagotovo pričakale bolje plačane medicinske sestre; zakaj se tudi one ne bi znale iti igre postavljanja tržne cene svoji storitvi? Veliko vprašanje pa je, ali bodo tudi z morebitnim višjim plačilom ob umanjkanju vseh ostalih družbenih podsistemov, gledano v celoti, dosegale blaginjo svojih predhodnic, gospa iz časov tovarišic in tovarišev. 

Post scriptum: Očitano mi bo idealiziranje nekdanje socialistične družbene ureditve, spregled njene nedemokratičnosti, morda mi bo očitano tudi, da pišem iz nostalgičnega zornega kota nekdanjega privilegiranega otroka. Idealizacija je namerna, kot kontrapunkt prevladujočemu diskurzu na tako imenovani levi sredini, ki se sicer lepodušniško »bori« proti razgradnji javnih družbenih podsistemov šolstva, zdravstva, socialne skrbi in kulture, medtem ko sočasno v celoti sprejema in ponotranja neoliberalne teze o nekakšni ekonomsko računski nevzdržnosti teh istih. O tem, da je družbeni red, utemeljen na skupnem dobrem, solidarnosti in enakopravnosti vseh ljudi, za katerega si domnevno prizadevajo, v resnici nemogoč. Mogoč je, vprašanje je samo, ali si ga zares želimo.