Hlapci. Lenuhi. Zavistneži.

Kako smo ponotranjili izrazito negativne predsodke o sebi

Na Balkanu obstaja ljudstvo, ki je že kar sadomazohistično kritično do sebe. Njegovi pripadniki se dojemajo kot tisočletni hlapci, ki še danes niso zreli za lastno državo. Kar naj bi pojasnilo, zakaj je ta prežeta s korupcijo in klientelizmom, zakreditirana in zavožena do konca od pokvarjenih elit, ki so za izčrpavanje vzpostavile vzporeden sistem globoke države. Raja zato množično utaplja žalost v alkoholu, kadar ne pije, pa še najraje smuča – mediji vsako zimo poročajo o eksodusu 200.000 državljanov in državljank na smučišča. Imajo se za zadrte in neduhovite, predvsem pa se zavedajo, da premalo delajo in da jim manjka ambicij. V uteho jim je, da imajo vsaj dobro vino in lepe ženske. Ta narod so Hrvati.

Tako je, naši južni sosedje, ki jim zavistno pripisujemo bajno samozavest, so prav tako polni dvomov o sebi in v svoje sposobnosti kot mi. »Hrvati so len, neizobražen narod brez delovnih navad, ki je navajen živeti s tujim denarjem. In to je osnovna težava, zaradi katere še nobena vlada doslej ni zmogla rešiti preostalih problemov,« je že leta 2010 na nacionalni televiziji svojo skupnost žalil predsedniški kandidat Nadan Vidošević, takrat tudi predsednik hrvaške gospodarske zbornice. Od takrat je avtorasizem postal temelj hrvaške kolektivne samopodobe. Od letošnjega maja se po »domoljubnih« portalih širi deset tez o narodu, ki so se prvič pojavile na proustaškem portalu Otporaš. V njih lahko med drugim beremo, da se morajo Hrvati »od nekdaj ... braniti pred raznimi napadalci in osvajalci«, da so »v svojem malodušju dvomili o sebi in prihodnosti svoje države« ter da so bili »dobri hlapci slabim tujim gospodarjem«.

Od »moje dežele« do »Slovenistana«

Te označbe bi brez težav lahko pripisali kateremu od številnih mnenjskih voditeljev v Sloveniji, ki zbujajo pozornost s seciranjem našega domnevnega nacionalnega karakterja. Stereotipi iz uvoda članka so povzeti po hrvaškem spletnem portalu Ekspress, ki je zbral dvajset najpogostejših mitov, ki jih Hrvati gojijo sami o sebi. A prav lahko bi bili zapisani na spletišču katerega od podobnih slovenskih medijev. Kajti tudi Slovenci se dojemamo kot tragični junaki zgodovine, tudi mi bojda nismo vredni samostojnosti, tudi mi se imamo za depresivne in zapite in tudi mi smo preveč neumni in pohlevni, da bi stopili na prste pokvarjeni politiki. Sociolog Primož Krašovec je za tovrstne zaničljive označbe lastnega naroda skoval izraz avtorasizem. Gre za utrjevanje negativnih stereotipov o neki skupnosti s strani njenih pripadnikov. Proces je značilen za vrsto evropskih držav, katerih prebivalstvo je ponotranjilo krivdo za pomanjkljivosti kapitalistične ureditve.

Še pred četrt stoletja, na prehodu v nov ekonomski in politični sistem, smo bili polni ponosa in vznesenosti nad svojim državotvornim projektom. Državo smo častili kot izpolnitev tisočletnih sanj in jo označevali z izrazi »Moja dežela« in »Na sončni strani Alp«. Pobudniki plebiscita so promovirali odcepitev od Jugoslavije s sloganom »Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti«. V znamenitem govoru ob razglasitvi samostojnosti je prvi predsednik države Milan Kučan Slovence označil za »zrel narod, ki ve, kaj hoče«. A to je bilo tedaj. Danes se dojemamo kot zmedeni in razdeljeni, svoj čas ugledni pravnik Boštjan M. Zupančič je prepričan, da smo »agresiven, dogmatičen narod, ki 'visi na vsakem podpičju'; za nas je značilno, da se radi pravdamo in nergamo«. Iz ponosa nad štirimi milijoni pridnih rok so nastala opozorila o nizki produktivnosti, ki jih širijo delodajalska združenja in neoliberalni ekonomisti in podjetniki, kot je Igor Akrapovič, ki razlaga, da »Slovenci delamo premalo!«. Slovenci smo v lastnih očeh iz veseljakov postali alkoholiki in depresivci, iz sosedov nevoščljivci, iz zmagovalcev luzerji, »moja dežela« pa se je spremenila v »Slovenistan« oziroma »Zlovenijo«. Avtorasizem je postal temelj naše kolektivne samopodobe.

Lov na rekorde

Vendar pa v našem – in tudi hrvaškem – naricanju ni nič posebej izvirnega. Raziskava ameriškega Pew Centra, v kateri so leta 2012 anketirali po tisoč ljudi iz izbranih evropskih držav, je jasno pokazala, da se avtorasizmu vdajajo tudi drugod po celini. Ko so morali izbrati najbolj skorumpirano državo v Evropi, je po 65 odstotkov Čehov in Italijanov s prsti pokazalo na lastni državi. Za 63 odstotkov Špancev je korupcija najhujša prav v Španiji, 52 odstotkov Grkov pa je prepričanih, da se ostali motijo in da neslavni primat pripada njim. Ni znano, da bi kateri od vprašanih nominiral Slovenijo, ki v raziskavo ni bila zajeta – zato smo to ob prvi priložnosti storili kar sami. V analizi multinacionalke Ernst & Young, ki je leta 2013 anketirala menedžerje in člane nadzornih svetov podjetij, je kar 96 odstotkov slovenskih direktorjev odgovorilo, da je pri nas podkupovanje običajna praksa. Odstotek je bil prepričljivo najvišji med vsemi državami. Z 90 odstotki podobno črnogledih menedžerjev se je na drugo mesto uvrstila Hrvaška.

Ti podatki razkrivajo ključni paradoks avtorasizma. To je, da prepričanje o lastni izjemnosti, četudi negativni, ni prav nič izjemnega. Za prvenstvo v hlapčevstvu, korupciji, zateženosti in zapitosti se poleg nas poteguje cela vrsta držav. Večinoma gre na narode, ki čutijo, da so zaostali v globalni razvojni dirki. In če ne moreš biti izjemen po dosežkih, lahko obrneš logiko in gradiš identiteto na izjemnosti v luzerstvu. Avtorasizem je tako lahko celo vir svojevrstnega zadoščenja, ki ga občutijo domnevno trpeči narodi ob misli na obseg – bolj ali manj namišljenih – težav, s katerimi se morajo spopadati. Ob objavi rezultatov omenjene raziskave Ernst & Young leta 2013 so naslovi slovenskih medijev brez izjeme izpostavljali dejstvo, da je naša država »svetovna rekorderka« v korupciji. Češ, vsaj nekje smo prvi. Ko so slovenski direktorji že leto dni kasneje korenito spremenili mnenje in nas s svojimi odgovori uvrstili v prvo tretjino domnevno najbolj poštenih držav na svetu, ni o tem poročal nihče.

Skregani z resničnostjo

Psiholog Janek Musek, ki je že leta 1994 izdal knjigo Psihološki potret Slovencev, pojasnjuje, da »vsekakor najdemo avtostereotipe in seveda heterostereotipe, to je prepričanja o drugih narodih, pri vseh narodih. Še več, obilo avtostereotipov se pojavlja povsod celo na regionalni ravni, samo pomislimo na primer na francoske stereotipe o Belgijcih, angleške o Škotih, nemške o Frizijcih. Spominjajo na naše regionalne stereotipe o Gorenjcih, Štajercih in kakšne, ki so še bolj lokalizirani.« Večina teh prepričanj je izrazito pozitivnih, kot na primer slovenski stereotipi o našem pogumu, skromnosti, poštenju in lepoti; ti pogledi tvorijo miselnost, ki jo sociolog Krašovec imenuje avtošovinizem. O avtorasizmu pa govorimo, kadar neka skupnost ponotranji izrazito negativne predsodke o sebi.

Obema načinoma razmišljanja je skupno, da temeljita na izkrivljenih predstavah o realnosti. »Ne gre za posplošitve osebnostnih lastnosti, ki bi izhajale iz opazovanja ljudi, s katerimi opazovalec živi, temveč za družbene konstrukte, ki imajo določene funkcije,« so zapisali raziskovalci z oddelka za psihologijo univerze v ameriškem San Diegu, ki so leta 2005 s sodelavci iz vsega sveta izvedli raziskavo, v katero so zajeli skoraj štiri tisoč ljudi. Slednje so zaprosili za oceno najbolj tipičnih lastnosti njihovega naroda in rezultate primerjali z izsledki ustrezno standardiziranih osebnostnih testov, s katerimi psihologi preučujejo ključne lastnosti posameznikov. Med anketiranci so bili tudi Slovenci. Ti so povsem v skladu z zakonitostmi našega avtorasizma svoj narod ocenili kot najmanj ekstrovertiran – topel, socialen, odločen, aktiven – med vsemi. Na drugi strani pa so individualni NEOPI-R testi pri Slovencih zabeležili, da v povprečju nismo dosti manj ekstrovertirani od Portoričanov, ki so zase menili, da so glede te lastnosti najboljši na svetu.

Do podobnih ugotovitev je že leta 1994 prišel psiholog Musek. »Če povzamem izsledke medkulturnih in mednacionalnih raziskav, kjer lahko primerjamo osebnostne lastnosti primerljivih vzorcev iz Slovenije in drugih držav, bi lahko rekli, da se naši avtostereotipi s temi izsledki prav veliko ne ujemajo,« pojasnjuje. V svojem delu o psihološkem ustroju Slovencev je primerjal, koliko drži splošno razširjeno prepričanje o treh temeljnih sklopih lastnosti, ki naj bi bile značilne za naš narod – introvertiranost, pridnost in ponižnost. Raziskava je pokazala, da smo Slovenci »sicer res v povprečju bolj introvertni od sredozemskih narodov, bolj tudi od večine balkanskih narodov in mnogih narodov iz Južne in Latinske Amerike, Afrike, arabskega sveta in delov Azije. Smo pa enako ali celo manj introvertni od srednjeevropskih, zahodnoevropskih in severnoevropskih, na približno enaki ravni kot severni Američani, Japonci, Korejci …«

Glede marljivosti smo se uvrstili nekam v zlato sredino, zato pa se je za popolnoma zgrešeno izkazala naša predstava o prirojeni ponižnosti oziroma hlapčevskem značaju, pojasnjuje Musek: »Slovenci smo vsaj povprečno dominantni, agresivni in se neradi podrejamo. In če že omenjam hlapčevsko miselnost, nekdo s hlapčevsko miselnostjo bi sprejemal vlogo hlapca in se ne bi pritoževal. Če kaj, nas naša zgodovina uči, da smo se nenehno pritoževali in upirali, ko so nam drugi vsiljevali podrejeno vlogo.« Pri tem se psiholog zaveda, da bi tudi takšne izjave utegnile dobiti prizvok avtošovinizma. Zato dodaja, da »ne smemo pozabiti, da omenjene primerjave veljajo za povprečja in jih nikakor ne smemo posploševati«.

Med dvema skrajnostma

Posploševanja, pred katerimi svari, seveda niso iznajdba našega časa. Nosilci slovenskega avtorasizma se nenehno sklicujejo na dela Ivana Cankarja in navajajo izbrane odlomke iz njegovih del kot dokaz pravilnosti svojih pogledov. A zdi se, da namen pisateljeve kritike ni bil utrjevanje, temveč preseganje determinističnih pogledov o Slovencih kot »hlapcih«. V resnici je bil namreč Cankar glede sposobnosti slovenskega naroda in njegove usode precej optimističen. »Ko pogledam in pregledam vse, kar se godi, je moje zaupanje v prihodnost naroda trdo in verno,« je leta 1918 zapisal v pismu tržaškemu znancu Karlu Štoku. Sploh pa sodobni avtorasizem v naslanjanju na »cankarjanske« sodbe o Slovencih zanemarja kontekst, v katerem so nastajala pisateljeva dela. To je bil čas, ko je bila znanost precej manj razvita kot danes, koncept nacionalne države in naroda pa še v povojih. Pogledi izobražencev so bili še zmeraj močno obremenjeni z evgeniko, psevdozgodovinskimi miti in kolonialističnimi predsodki. Danes je znanost neprimerno razvitejša, stare bajke pa že večkrat ovržene. Toda tako avtorasizem in avtošovinizem kot njegovo nasprotje sta vse močnejša, in to ne le v Sloveniji.

Ob objavi rezultatov raziskave Ernst & Young leta 2013 so naslovi slovenskih medijev brez izjeme izpostavljali dejstvo, da je naša država »svetovna rekorderka« v korupciji. Češ, vsaj nekje smo prvi.

To je logično. Krepitev ene skrajnosti nujno vodi v krepitev druge, s čimer poskuša skupnost uravnotežiti svojo samopodobo. Težava je, da sta obe miselnosti zgrešeni, pa tudi nevarni. Janek Musek pojasnjuje, da oblikovanje stereotipov in avtosterotipov spodbujata »dva močna motiva. Eden od njih je nedvomno težnja po pozitivni samopodobi in drugi je težnja po oblikovanju skupinske, v našem primeru nacionalne identitete. Težnja po pozitivni samopodobi je eden od najmočnejših motivov in pozitivni avtostereotipi jo še krepijo, včasih celo čez vsako razumno mero. Če je pretirana, je lahko tudi spodbuda za šovinizem ali celo rasizem, tako kot pretirano samozaničevanje lahko na drugi strani ogroža zdravo nacionalno identiteto.« Povedano še drugače, avtošovinizem hitro preide v skrajno »domoljubje«, ki smo mu že priča med skupinami slovenskih nestrpnežev. Avtorasizem pa vodi v malodušje in pasivnost, zaradi katerih se vse več ljudi umika iz demokratične razprave in pridružuje najmočnejši stranki v državi, stranki neodločenih in razočaranih.

Naredimo malo Slovenijo znova/ končno veliko

Sodobna krepitev starih avtostereotipov je posledica pešanja neoliberalnega kapitalizma. Ni naključje, da raziskave kažejo, da se avtorasizmu najraje vdajajo ljudje iz držav evropske periferije. Gre za skupnosti, ki se dojemajo kot poraženke v globalni razvojni tekmi, pri čemer sociolog Krašovec posebej opozarja na krepitev »hlapčevskega« kompleksa v nekdanjih komunističnih državah. Ti narodi so entuziastično zakorakali v kapitalizem, veselje do življenja pa so jim precej skalile izkušnje s privatizacijami, gospodarskimi zlomi, varčevalnimi ukrepi, napadi na delavske pravice in krčenjem socialne države. Toda namesto da bi odgovornost poiskali v pomanjkljivostih neoliberalne ureditve, posamezniki posegajo po stereotipih in prek njih krivijo svoj domnevno prekleti rod. »Ne le v Sloveniji, temveč v vsej postsocialistični Evropi je avtorasizem povezan z antikomunizmom. Če torej za slabe stvari ne moremo kriviti objektivnih vzrokov, kot so privatizacija in liberalizacija trga – ker naj bi bili ti ukrepi pač nujni, da se demontira komunistično zlo –, potem ostanejo le subjektivni vzroki. Tako ljudje začenjajo verjeti, da je brezposelnost visoka, ker smo pač leni, proračun pa je v krizi, ker ga vsi samo zajedamo, nihče pa ne bi delal.«

V resnici je bil Cankar glede slovenskega naroda precej optimističen. »Ko pogledam in pregledam vse, kar se godi, je moje zaupanje v prihodnost naroda trdo in verno,« je leta 1918 zapisal v pismu tržaškemu znancu Karlu Štoku.

Ko kuharska mojstrica Ana Roš govori, da »smo boemski in imamo radi la bella vita«, in podjetnik Igor Akrapovič zatrjuje, da »Slovenci premalo delamo«, v resnici govorita o ljudeh, ki ne zmorejo ali ne želijo plačati cene, ki jo za določen družbeni status terja kapitalizem. Ko Ivo Boscarol tarna, da »Slovenci oprostimo vse, samo uspeha ne«, se pritožuje nad tistimi, ki prepoznavajo, da ta uspeh temelji na stiskanju šibkejših. Ko samooklicani psihoanalitik Roman Vodeb izjavlja, da »slovenski nacionalni karakter premore veliko patologije«, le odvrača pozornost od patologij kapitalizma, ki poglabljajo posameznikovo tesnobo. In ko je Miro Cerar kot predsednik vlade dal jasno vedeti, da Slovenec ne sme jamrati, je šlo za nov poskus odvračanja kritike od sistema, kar vodi v ponotranjanje namišljene krivde, s katero se hrani avtorasizem.

Neoliberalizem tako z utrjevanjem avtorasizma izkorišča stereotipe, da daje lažno diagnozo za stanje v družbi in ponuja svoje zdravilo – še več neoliberalizma. Če ne želimo biti več hlapci tujcev, moramo zaupati domačim politikom in menedžerjem. Če hočemo biti bolj odprti in radostni, moramo manj piti in si nehati rezati žile. Če želimo živeti v tesneje povezani skupnosti, ne smemo zavidati mercedesov in vil tistim, ki so do bogastva prišli na račun vseh te iste skupnosti. Če želimo imeti redno plačo, moramo tolči nadure, se odpovedovati vikendom in pozabiti na delavske pravice. Skratka, če želimo biti zmagovalci in ne več luzerji, moramo na svoje poraze gledati kot na zmage. Le malo napora je potrebnega, da naredimo malo Slovenijo veliko. Ali kot je dejal poslovnež Joc Pečečnik: »Slovenija je top država. Potrebuje samo malo bolj avtoritarno vlado, ki bo državljanom postavila mejo demokracije, ki se premika čez rob normalnega.«

Garači Grki in sanjači Nemci

Krašovec opozarja, da avtorasizem ni zgolj orodje elit, temveč tudi srednjega sloja. Ta naj bi ga uporabljal, da bi povečal prednost pred tistimi pod seboj: »Gre za način, na katerega ljubljanski srednji razred izvaja razredni boj, pač na terenu in s sredstvi, ki jih obvlada, torej kulturo in mediji. Z razvrednotenjem 'Slovenceljnov' razkazuje lastno kulturno superiornost do tistih pod seboj – zaplankanih, zaostalih, tistih, ki ne ločujejo odpadkov, ne jedo sušija in ne potujejo, in moralno superiornost do tistih, ki so razredno nad njimi in so zanje skorumpirani in pohlepni in tako dalje. Po tej logiki Slovenceljni živijo v bedi svojih vrtičkov in šoping izletov, ker imajo slabo mentaliteto, medtem ko se tisti, ki so sposobni vzdigniti se nad to zatohlost in zaostalost, udeležujejo zabav v Berlinu, razstav v Parizu in uglednih literarnih festivalov.«

Avtošovinizem hitro preide v skrajno »domoljubje«, ki smo mu že priča med skupinami slovenskih nestrpnežev. Avtorasizem pa vodi v malodušje in pasivnost, zaradi katerih se vse več ljudi umika iz javne razprave in ne hodi na volitve.

Najboljša obramba proti avtorasizmu so dejstva. Ko boste naslednjič pomislili, da je za vaše težave krivo naključje, da ste se rodili v narod, ki je bil do leta 1991 brez samostojne države, pomislite, da je Katalonci nimajo niti danes, pa so precej bolj zavedni in ekonomsko uspešni. Leta 2017 je njihov BDP dosegel 234,7 milijarde, petkrat več od slovenskega, čeprav je Kataloncev komaj trikrat več kot nas. Če menite, da zadeve niso tako črne, kot jih slikajo dušebrižniki, naj vam bo v uteho, da so analitiki uglednega Gallupa konec leta 2016 v svoji globalni anketi zabeležili, da je 59 odstotkov slovenskih anketirancev izjavilo, da so srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Ko boste spet brali, da je naše sodje le »krivosodje«, naj vas tolaži podatek, da živite v državi z 19. najvišjim indeksom učinkovitosti zagotavljanja reda in vladavine prava. Kadar boste poslušali, da ste iz dežele kroničnih pijancev, se spomnite, da je po podatkih Svetovne banke povprečen Slovenec le vajenec za povprečnega Litvanca, Nigerijca, Luksemburžana, Latvijca, Irca, Nemca, Čeha, Bolgara in Moldavca.

In ko boste od naših menedžerjev poslušali, da niste dovolj delovni in zagnani, si pomirite slabo vest s tabelo OECD, ki ugotavlja, da povprečen slovenski delavec na leto zabeleži 1655 delovnih ur, kar je komaj 60 ur manj kot v pregovorno garaški Japonski. Ter krepko, 300 ur več kot v Nemčiji. Slednjo so Evropejci, zajeti v že omenjeno raziskavo ameriškega Pew Centra, ki je nakazala nekatere vzorce ključnih evropskih stereotipov, ocenili za domovino najbolj delovnih ljudi v Evropi. Kot najbolj lene so ocenili Grke, ki jih je neoliberalizem ožigosal za uživaške in nevestne – četudi po podatkih OECD povprečen grški delavec opravi več kot dva tisoč delovnih ur, kar je največje povprečje na stari celini.

V iskanju samozavesti

Zdi se nenavadno, da je avtorasizem tako privlačen za množico. Čeprav je izrazito žaljiv do nje, so vsebine, s katerimi se širi, precej priljubljene. Na socialnih omrežjih se redno pojavljajo viralne kolumne in intervjuji, ki so polni stereotipov o Slovenceljnih in Slovenčkih, o cankarjanskih materah in zapitih očetih ter na splošno o majhnosti in zaplankanosti našega prostora. »Mislim, da nihče ne prepozna, da bi šlo za žalitve nje ali njenega socialnega kroga,« meni Primož Krašovec. »Avtorasistične kolumne so tako uspešne, ker se vsaka bralka prepozna kot izjema v splošni bedi in mrtvilu, kot intimna sogovornica avtorja kolumne, ki mu pritrjuje kot nekdo, ki je nekaj posebnega – za razliko od množice, ki le sešteva kupončke za popuste in se prepušča plehkemu razvedrilu. Te kolumne hranijo narcisizem, občutek izjemnosti bralk – vsi so bedni, razen mene in kolumnista.«

Še pred četrt stoletja, na prehodu v nov ekonomski in politični sistem, smo bili polni vznesenosti nad svojim državotvornim projektom. Danes, po 27 letih neoliberalizma, govorimo o »Slovenistanu« in »Zloveniji«.

Toda obstajajo tudi konstruktivnejši načini izboljševanja posameznikove in narodove samozavesti. Z delovanjem, aktivno udeležbo v javni debati, iskanjem rešitev, gradnjo solidarnosti, konstruktivno kritiko – skratka, preseganjem tako zgodovinskih danosti kot izzivov sodobnosti. »Ustvarjanje nacionalne samopodobe in identitete je zelo kompleksen proces, avtostereotipi imajo pri tem določeno vlogo, a bolje jo je graditi na dejstvih in dosežkih kot pa na pogosto neutemeljenih avtostereotipih,« sklene psiholog Musek.