Kolesarska dirka, ki ima požrešnega organizatorja

Dirka po Franciji in zakaj bi s postavitvijo ograj ob progi kolesarstvo izgubilo svoj čar

Kolesarska Dirka po Franciji je znova navdušila, tako s tekmovalnega vidika, kot tudi glede dogajanja okoli karavane, ki je ta mesec zakrožila po Franciji. Na mukotrpno 3351 km dolgo pot se je odpravilo 22 ekip, v katerih je bilo v primerjavi s prejšnjimi leti manj kolesarjev, saj so se organizatorji, v želji po boljši varnosti tekmovalcev, odločili za zmanjšanje z devetih na osem kolesarjev. S tem ukrepom so poskušali zmanjšati število padcev, ki so tudi letos močno vplivali na končno razvrstitev.

V treh tednih je dirko zaradi padcev, poškodb, diskvalifikacije in časovnih zapor, ki ji v žargonu pravijo tudi metla, predčasno zaključilo 31 kolesarjev. Med kolesarji, ki so uspešno prekolesarili začrtano traso od prve etape do tradicionalnega zaključka v Parizu sta tudi dva Slovenca. Kristijan Koren je uspešno zaključil svoj osmi Tour, Primož Roglič pa je z izjemnim nastopom izboljšal dosedanjo najboljšo slovensko uvrstitev na dirki, deveto mesto, ki sta si ga delila Tadej Valjavec (2008) in Jani Brajkovič (2012). Skupno četrto mesto je vrhunski rezultat, če k temu dodamo še zmago v 19. etapi nam kaj kmalu zmanjka superlativov za opis sijajne vožnje Rogliča. V letošnji sezoni je že navdušil s skupno zmago na zahtevni Dirki po Baskiji in Dirki po Romandiji ter domači kolesarski pentlji. Z nastopi v Franciji pa je v jok sreče, delirij in ekstazo spravil rojake, med njimi tudi samega predsednika Republike, ki je svojo navijaško strast vnovič pokazal prek Twitterja, po koncu dirke pa bi se lahko vseeno preskusil še v poklicu sadilca lip, četudi Rogliču ni uspelo skočiti na stopničke.

Poleg Rogliča je izjemno zgodbo na letošnji dirki spisal tudi Američan Lawson Craddock. Že na prvi etapi je grdo padel, kljub bolečinam je prikolesaril do cilja, po pregledu v bolnišnici pa so ugotovili, da ima zlomljeno lopatico. Ne glede na poškodbo se je odločil nadaljevati dirko, kot dodatno motivacijo si je zadal zbiranje prispevkov za obnovo velodroma v Houstonu, ki je bil poškodovan v divjanju hurikana Harvey septembra lani. Za vsako uspešno zaključeno etapo je obljubil, da bo za obnovo namenil 100 dolarjev, kmalu pa so se projektu priključili tudi številni gledalci in navijači, ki so skupno zbrali več kot 160.000 dolarjev! Craddock je dirko končal na 145. mestu ter s svojo vztrajnostjo pomagal velodromu. K dobrodelnosti pa so usmerjene tudi nekatere ostale ekipe ter kolesarji.

Južnoafriška ekipa Dimension Data v okviru projekta Qhubeka zbira sredstva za nakup koles, ki posameznikom v Južnoafriški republiki omogoča izboljšanje njihovega družbenega položaja. Kolesa lahko dobijo otroci, ki se zavežejo, da bodo izboljšali svojo prisotnost pri pouku. Kolo pomeni veliko prednost, saj v Južnoafriški republiki kar 12 milijonov otrok vsak dan pešači do šole. Čas, ki ga prihranijo s kolesarjenjem se tako lahko nameni učenju ter igri. S tem se otrokom omogoči, da lahko pridobijo izobrazbo in zaživijo polnejše življenje. Odrasli lahko do koles pridejo z zasajanjem dreves, recikliranjem odpadkov in prostovoljnim delom v dobro skupnosti. Kolesa pa so namenjena tudi zdravstvenim delavcem, ki tako lahko hitreje pridejo do pacientov. Skupno so predali že več kot 83 tisoč koles.

Med kolesarji, ki so uspešno prekolesarili začrtano traso od prve etape do tradicionalnega zaključka v Parizu, sta tudi dva Slovenca. Kristijan Koren je uspešno zaključil svoj osmi Tour, Primož Roglič pa je z izjemnim nastopom izboljšal dosedanjo najboljšo slovensko uvrstitev na dirki, deveto mesto, ki sta si ga delila Tadej Valjavec (2008) in Jani Brajkovič (2012). 

S projektom Ocean Rescue so se na dirki predstavili v ekipi Skyja, kjer nastopata zmagovalec dirke Geraint Thomas in tretjeuvrščeni, štirikratni zmagovalec dirke Chris Froome. Projekt je pod pokroviteljstvom britanske medijske hiše Sky nastal januarja lani. Z njim opozarjajo na probleme, ki pestijo 'zdravje' oceanov, iščejo rešitve za problem plastike v morju ter ljudi spodbujajo k majhnim, lokalnim vsakodnevnim spremembam v smeri trajnostne obnove, ki kolektivno pomenijo izboljšanje dosedanjega stanja. S tem okoljsko ozaveščenim projektom so si vodilni pri ekipi želeli zagotoviti vsaj nekoliko mirnejšo dirko, ki so jo pred štartom začinili tudi organizatorji, ki Froomu, kot branilcu naslova niso dovolili nastopiti, zaradi nerazrešenega primera z lanske Dirke po Španiji, ko je bila v odvzetem vzorcu po 18. etapi presežena raven salbutamola.

Pet dni pred dirko so nato z Mednarodne kolesarske zveze sporočili, da je Froome oproščen v primeru prekoračene vrednosti salbutamola. Že na predstavitvi ekip se je nanj ter na celotno ekipo vsul plaz žvižgov in žaljivk s strani navijačev. Takšno neprimerno vedenje navijačev se je nadaljevalo vse do cilja. Po 13. etapi, kjer je zaradi padca odstopil Vincenzo Nibali, eden od favoritov, je direktor dirke Christian Proudhomme pozval navijače naj izkažejo več spoštovanja do kolesarjev in ekipe Skyja, ki so ji žvižgali ob vsaki priložnosti. Vsekakor je za tako obnašanje odgovoren tudi Proudhomme sam, saj je prav on Frooma pred dirko razglasil za persono non grato. Poleg negostoljubnega vedenja navijačev pa je bil Froome po zaključku 17. etape s strani žandarja zbit na tla ob spustu z vrha Porteta, ki je bil z 2215 metri najvišja točka letošnjega Toura.

Froome je zaradi svoje uspešnosti v očeh domačih gledalcev prevzel Armstrongovo vlogo, ki je bil v času nastopanja med najbolj osovraženimi športniki v Franciji. Seveda sta njuni (dopinški) zgodbi (zaenkrat še) različni, a odnos kolesarskih navijačev ob progi zagotovo ni bil primeren. Ko že govorimo o odnosu navijačev do dopinga velja omeniti domačega tekmovalca Yoanna Offreda, ki je zaradi večkratnega izmikanja dopnški kontroli leta 2012 prejel enoletno prepoved nastopanja. Offredo večjih uspehov nima, zato gledalcev očitno ne moti njegova zgodovina povezana z dopingom. Na drugi strani spektra uspešnosti se nahaja Froome, ki pobere vso pozornost javnosti, en sumljiv vzorec pa vzbudi vrsto teorij zarot in napadov proti trenutno najmočnejši kolesarski ekipi in njenemu prvemu zvezdniku.

Kot že omenjeno, eno od osrednjih vprašanj je letos predstavljala varnost kolesarjev, ki zaradi neodgovornih navijačev tvegajo zdravje in dober končni uspeh na Touru. Narava športa je drugačna od ostalih športov, kjer so gledalci ločeni od športnikov. Pri kolesarjenju so navijači, gledalci v neposredni bližini športnikov, prav to pa je eden od največjih spektaklov tega športa. Z neodgovornim in nevestnim ravnanjem pa lahko navijači vplivajo na razplet posamezne etape in dirke v celoti. Leta 1975 je Eddyja Merckxa navijač zadal hud udarec, ki mu je zlomil ličnico, kar je odločilno vplivalo na končni razplet dirke. Letos je zaradi gneče in neprimernega vedenja navijačev na legendarnem vzponu na Alpe d'Huez padel Nibali, ki zaradi poškodbe vretenc ni uspel nadaljevati dirke.

Leta 1975 je Eddyja Merckxa navijač zadal hud udarec, ki mu je zlomil ličnico, kar je odločilno vplivalo na končni razplet dirke. Letos je zaradi gneče in neprimernega vedenja navijačev na legendarnem vzponu na Alpe d'Huez padel Nibali, ki zaradi poškodbe vretenc ni uspel nadaljevati dirke.

Ob več sto tisoč gledalcih ob progi imajo prireditelji kopico dela z obvladovanjem množice (opitih) navijačev, ki skušajo napraviti unikatni selfie ali pa zgolj pokazati svoj navijaški kostum v neposrednem prenosu. O nesmotrnosti bakel in dimnih bomb ne velja izgubljati besed, saj dim kakopak otežuje dihanje kolesarjev na najtežjih vzponih. Prireditelji so v sodelovanju s francosko žandarmerijo pripravili ukrepe s katerimi so želeli navijače odvrniti od deviantnega obnašanja ob progi. Za prižig bakle ob progi je poleg denarne kazni zagrožena tudi zaporna kazen do enega leta. Za padec kolesarja pa je predvidena zaporna kazen do treh let. Očitno lahko zgolj represivni predpisi gledalce odvrnejo od neprimernega vedenja ob progi. Alternativa, ki pa bi močno škodila kolesarstvu, je postavitev ograj vzdolž največjih vzponov. S tem bi kolesarstvo izgubilo svoj čar, ki ga omogoča neposredna povezanost med gledalci ob progi in kolesarji.

Dirka pred televizijske sprejemnike širom sveta po ocenah priklene 3,5 milijarde ljudi, ob francoskih cestah pa se jih letno nagnete več kot 12 milijonov. Gre za globalni mega dogodek, ki organizatorju dirke prinaša velike dobičke. Organizator je Amaury Sport Organisation (ASO), ki poleg Toura organizira tudi številne ostale kolesarske dirke in dogodke, kot npr. Dirko po Španiji, Paris-Nica, klasiko Paris-Roubaix. ASO kot organizator vse prihodke od prodaje televizijskih pravic zadrži zase, teh več deset milijonov letno se ne razdeli med tekmovalce in ekipe, pač pa se kopičijo v žepih organizatorja. V knjigi The Economics of Professional Cycling je Daam Van Reeth ugotovil, da kolesarskim ekipam več kot 93 odstotkov proračuna predstavljajo sponzorska sredstva, ki pa se lahko iz leta v leto naglo zmanjšajo. Kolesarstvo torej temelji na prekarnem modelu sponzorskih pogodb, kot rešitev bi veljalo vpeljati delitev prihodkov iz naslova televizijskih pravic, kar bi ekipam omogočalo stabilnost. Športni model kolesarstva bi bilo potrebno reformirati, a temu ASO ostro nasprotuje, saj bi spremembe lahko ogrozile njihove prihodke in monopol na področju organiziranja dirk.

ASO iz leta v leto povečuje dohodke, leta 2016 so znašali 220 milijonov evrov, čisti dobiček družbe pa je znašal 46 milijonov. Dirka po Franciji ustvari približno polovico dobička (23 milijonov evrov), kar pomeni, da bi družba tudi brez teh prihodkov lagodno preživela. Denar bi lahko namenili ekipam, ki bi si tako lažje zagotovile obstanek ob morebitnem umiku glavnega sponzorja. Najboljša kolesarska ekipa leta 2010, HTC-Columbia, danes ne obstaja več, kar zgolj priča, da se lahko ekipa ob umiku sponzorja hitro razpade. Bolj kot finančna moč, ki jo ima ASO je skrb vzbujajoč monopol, ki ga ima omenjena družba nad organizacijo kolesarskih dogodkov. ASO organizira, trži ali si lasti televizijske pravice dirk, ki skupaj predstavljajo 53 % vseh kolesarskih dni v koledarju najvišje, tj. svetovne serije.

Dirka po Franciji ustvari približno polovico dobička (23 milijonov evrov), kar pomeni, da bi družba tudi brez teh prihodkov lagodno preživela. Denar bi lahko namenili ekipam, ki bi si tako lažje zagotovile obstanek ob morebitnem umiku glavnega sponzorja.

Kljub temu pa ASO ni edini, ki ima od Dirke po Franciji veliko (finančno) korist. Ob obisku dirke so zadovoljni tudi kraji, kjer poteka trasa. V mnogih občinah, ki jih obišče dirka, poskrbijo za izgradnjo nove prometne infrastrukture. S tem kolesarjem zagotovijo boljšo varnost, s posodobitvijo, izboljšanjem vozišča pa olajšajo tudi vsakdan občanov in obiskovalcev, ki te ceste uporabljajo. Od obiska Dirke po Francije imajo koristi tudi lokalni prebivalci, kar za številne druge mega športne dogodke, kot npr. olimpijske igre ne moremo trditi. Poleg tega so lahko z dogodkom zadovoljni tudi obiskovalci, torej gledalci in navijači, ki si kolesarski spektakel ogledajo ob progi in poskrbijo za fantastično vzdušje. Brezplačno lahko uživajo ob vožnjah najboljših kolesarjev in to v neposredni bližini športnikov. Pri ostalih športih, npr. nogometu so športniki in gledalci, navijači ločeni, poleg tega pa je potrebno za ogled tekme na stadionu plačati vrtoglave zneske. Zagotovo pa tudi visokih cen vstopnic ne bi bilo, če bi se gledalci, navijači uprli nemoralni vsakoletni inflaciji cen vstopnic, a to je že povsem druga tema. Kolesarstvo ponuja res enkratno priložnost, da se lahko vsi udeležijo dogodka, ne glede na finančno in materialno stanje.

Dirka po Franciji je vsakoletni spektakel, ki s trumami navijačev, kopico prelepih vzponov, vratolomnih spustov, prečudovito naravo in zanimivimi kraji ponuja ogromno. Tour je mnogo več kot le kolesarska dirka, saj je tudi pomemben gradnik kulturne in družbene identitete Francozov, je športni cirkus, ki združuje ljudi. Dogodek zaradi popularnosti ustvarja visoke prihodke, ki pa zaradi požrešnosti organizatorja niso pravično razdeljeni med tiste, ki to bogastvo ustvarijo, torej med ekipe in kolesarje.