Intervju: Oto Luthar

Gospod Luthar v intervjuju omenja tudi Študijski center za narodno spravo in mene osebno. V svojem odzivu se ne bom spuščala na njegovo raven komentiranja, ki tako ali tako največ pove o samem gospodu Lutharju. Moja dolžnost pa je, da odločno zavrnem potvorbe in neresnice, ki so v Lutharjevem intervjuju planile na dan z vso silo. Če preskočim naravnost bizarne trditve o “reviziji zgodovine”, ki je pač eno od osnovnih principov zgodovinarjevega dela (po Marcu Blochu) ter namigovanja, da je “zgodovinopisje v demokraciji” enako kot “zgodovinopisje v totalitarizmu”, Lutharjeve unikatne lamentacije o spravi in še kaj, naj izpostavim le najbolj očitne neresnice: Študijski center za narodno spravo (SCNR) ni bil “arbitrarno ustanovljen znotraj Ministrstva za notranje zadeve”, pač pa ga je ustanovila Vlada Republike Slovenije.

Vse od ustanovitve leta 2008 deluje SCNR kot javni zavod v okviru Ministrstva za pravosodje. “Zaposleni v njem dobijo plače ne glede na projekte” je še ena izmed Lutharjevih domislic. Dejstvo pa je, da poleg številnih domačih in mednarodnih projektov ter znanstveno-raziskovalnega programa ARRS izvaja SCNR vse naloge, ki izhajajo iz akta o ustanovitvi. Po mnenju vseh dosedanjih preverjanj in nadzorov izvaja SCNR svoje zadolžitve v skladu z zakoni in akti. O “zbiranju dejstev” in “interpretiranju podatkov” imava seveda z gospodom Lutharjem popolnoma nasprotujoče podatke, v SCNR pa žal ne poznamo institucije z imenom “komisija za označevanje prikritih grobišč”. Glede odnosa z Inštitutom za novejšo zgodovino lahko zatrdim, da poteka korektno sodelovanje. Želimo si, da bi tako ostalo tudi v bodoče. Gospoda Lutharja vabimo, da nas obišče ali vsaj pregleda naše številne publikacije in spletno stran, da bi se v prihodnje izognil tovrstnim nesorazmernim in neresničnim ocenam oziroma predsodkom.