Parada kiča

Stara gostilna
Savudrijska ulica 5, Piran
Tel.: 040 777 979
Stara gostilna se ukvarja predvsem z večerjami, odprto je vsak dan od 18.00 do polnoči

Ambient:
kontrast med istrskim kamnom stare hiše in zastekljenim sodobnim prizidkom poudarja rahlo bahavo razkazovanje mega polnitev dragih destilatov in šampanjcev

Napitki:
konfuzna, nepregledna in typotov polna vinska karta; na kozarec natočijo komajda kaj, pa še tisto zaračunavajo kar na počez – 5 evrov za kozarec

Dostopnost:
v blodnjaku med piranskim akvarijem in rivo boste slej ko prej naleteli tudi na trgec, kjer je Stara gostilna; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
fuži z dimljenim brancinom

Ne tako fino:
brancinov sašimi
rožnata rižota
okisane sardele

Okisane sardele so 12, gosja jetra, brancinov sašimi in fuži z dimljenim brancinom 17, rižota s škampi 18, jagnječja krača 26, čokoladni mousse 6, sladka cigara pa 15 evrov. Posebej omenimo še ceno espressa: 3 evre.

»Tartini daje plac, balerine plešejo, vetrc pihlja. Še dobro, da smo v službi, drugače bi bilo že kar kičasto!« je laganinsko dogajanje v Piranu pokomentiral eden od članov tokratne Konzumove odprave, katere cilj je bil v labirintno nedrje Pirana odmaknjen obrat, ki se imenuje Stara gostilna in ki v znaku nosi letnico 1952. No, starega je razen imena v tej gostilni bolj malo – steklen prizidek, notranja oprema in kuharija dovolj jasno sporočajo, da bi bili pravzaprav raje označeni s pridevnikom nov kot star.

Bi pa gostilna – ne glede na pridevnik – nujno potrebovala nekaj resnega dela na področju osnovnih gostinskih dejavnosti. Jedilnemu listu (pa tudi vinski karti) bi težko rekel kaj drugega kot zmazek, v katerem ne mrgoli samo zatipkov in slovničnih napak, temveč tudi terminoloških netočnosti – piše gosji jetrni pate z ocvrtimi miškami in človek pričakuje, da bo nanje mazal fino pašteto iz gosjih jeter, dobi pa na popečen brioš položene rezine pečenih jeter; piše tudi jagnječja stegna sous vide, na krožniku pa se potem pojavi jagnječja krača – in celo cenovnih zavajanj. Takole je bilo: na jedilniku smo med stejki opazili postavko wagyu 100 g in ob njej ceno 16 evrov. Ko smo temo načeli z natakarjem, je najprej oznanil, da so vsi stejki, ki jih imajo, težki najmanj 300 gramov in da je pri ceni wagyuja napaka, saj bi namesto 16 moralo pisati 90. Model je torej ceno odmerka govedine v dveh potezah s 16 dvignil na 270 evrov. Nice try, ampak нет, спасибо! Natakar je sicer nasploh bolj fawlty towers lik: o jedeh ne zna povedati tako rekoč nič (vsaj nič razumljivega); ko smo pojedli predjedi, je v prazni restavraciji zavoljo čebljanja z očitno dobrima kofetkajočima znancema potreboval slabe četrt ure, da je opazil naše prazne krožnike; in ko smo ga povprašali o belih vinih, ki jih točijo na kozarec, je k surovim rezinam Fondovega brancina sugeriral en zelo dober polsladek muškat, vam bo všeč!. No comment.

Dajmo zdaj še o kuhariji. Po videnem in okušanem jo verjetno še najlažje označim kot tako, ki spektaklu in videzu daje prednost pred okusom. Močno prekisle, v zvitke zrolane filete sardel postrežejo v bazenu olivnega olja in potresejo s kupčki zlatega prahu. Zakaj? Verjetno zato, da jih lahko zaračunajo 12 evrov. Rezine surove ribe so položene na kamen, pod katerim sta neko zelenje ( jedilnik pravi morska trava, ampak je itak nezanesljiv, mi pa šavja tudi nismo bezali izpod kamna) in suhi led, iz katerega se pri strežbi spektakularno pokadi. Rižota s škampi in kaviarjem je divje rožnate barve, a vira rožnatosti ne izdata ne natakar ne aroma. Rižota je sicer kremasta, vendar brez okusa. Jagnječja krača je podmazana z nedefinirano gosto pollockovsko mešanico. Čokoladni mousse je postrežen v lončku za rože, marcipanasta sladica, ki je bila mojstrsko oblikovana v debelo cigaro, pa je bila sicer frajerska, nikakor pa ne »15 evrov frajerska«.

Če bi šel še enkrat, bi naročil samo domače fuže z dimljenim brancinom – ti so bili pa res dobri.