Farsična revolucija na smetišču sveta

Podatki so zares skrb zbujajoči, če ne že kar depresivni. Ameriški znanstveniki in raziskovalci z univerz v Georgii in Santa Barbari ter z inštituta Sea Education Association so v lani objavljeni študiji predstavili ugotovitve, da je človeštvo od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja do leta 2015 ustvarilo 8,3 milijarde ton plastike. Ker je ta količina nepredstavljiva, bo zadostovalo, če zapišemo, da je to dovolj plastike, da bi iz nje ’izdelali’ dodatno celino. Nekaj podobnega pravzaprav že obstaja. Imenuje se Velika pacifiška zaplata odpadkov. Gre za ogromen pas v glavnem plastičnih smeti, ki plavajo na morski gladini in tik pod njo med Kalifornijo in Havaji. Okoljevarstveniki vedo zanj že tri desetletja, a šele marca letos so na podlagi novih opazovanj in meritev ugotovili, da je dvakrat večji (presega dvakratno velikost Francije) in da je v njem 16-krat več smeti (79 tisoč ton), kot pa so mislili doslej. Od 8,3 milijarde ton plastičnih izdelkov smo jih 6,3 milijarde že odrabili. Od tega smo jih devet odstotkov reciklirali, 12 odstotkov sežgali, preostalih 79 odstotkov pa jih je končalo na odlagališčih oziroma v naravnem okolju. Podatek, ki zbuja še največ skrbi, je, da smo polovico plastike od leta 1950 do danes proizvedli v zadnjem desetletju in pol. Marsikdo bi odgovornost za to takoj pripisal velesilam v razvoju na čelu s Kitajsko, vendar stvari niso tako preproste. Kitajska je šele leta 2010 prehitela Evropo in postala vodilna proizvajalka plastike, čemur ni botrovala tako zelo opevana evropska zavest o varovanju okolja, temveč gospodarska recesija. Poročilo združenja evropskih proizvajalcev PlasticsEurope iz leta 2011 navaja: »Evropska unija je bila vedno pomemben neto izvoznik plastike in plastičnih izdelkov. Njena trgovinska bilanca se je med letoma 2000 in 2010 povečala za več kot sto odstotkov in leta 2010 je ustvarila 15,7 milijarde evrov trgovinskega presežka. Kljub zmanjševanju števila delovnih mest in izgubi vodstvenega položaja [v svetu] evropska industrija plastike ključno prispeva k trgovinskemu presežku EU.« Povedano drugače: ključno prispeva k onesnaženju planeta.

Jasno, lahko kritiziramo to industrijo, toda zavedati se moramo, komu je namenjena in kdo ji pravzaprav zagotavlja bajne dobičke. Tempa množične proizvodnje plastike na svetovni ravni ne narekujejo izkoriščani azijski delavci niti zlovešči lastniki velekapitala, temveč sodobna družba, sestavljena zdaj že iz več generacij sebičnih, pogoltnih, vase zagledanih in razvajenih potrošnikov, ki živijo po načelu: nevednost je blaženost.

Do leta 2050 bo proizvedenih še 26 milijard ton plastike in kljub tehnološkemu razvoju recikliranja odpadkov bo količina plastike v naravnem okolju do takrat narasla na vsaj približno 12 milijard ton. Po ocenah strokovnjakov naj bi na polovici tega stoletja masa plastike v morjih presegla maso rib. Težava s takšnimi okoljskimi napovedmi je, da se po navadi uresničijo celo prej.

Zaradi čezmernega izkoriščanja naravnih virov in zastrupljanja planeta je vprašljiv že sam obstoj človeštva ali vsaj civilizacije, kot jo poznamo. Nujno je potrebna korenita sprememba v mentaliteti in načinu življenja, a te seveda ne bo, dokler bo ’gospodarska rast’ glavna mantra veljavnega svetovnega reda, ’materialna blaginja’ pa odmev milijard njegovih vdanih podložnikov. Namesto svetovne, znanstveno podprte kampanje ozaveščanja o okoljskih težavah je zdaj v ospredju evforija v obliki svetovnega gibanja proti plastičnim slamicam. Kajti le temu se je za zdaj na kolektivni ravni naša potrošniška družba pripravljena odpovedati – plastičnim slamicam.

Reševanje planeta po želvje

Leta 2015 je skupina morskih biologov na kostariški obali naletela na želvo, ki je imela v nosnem kanalu zataknjeno 12-centimetrsko plastično slamico, in ji jo je s skorajda kirurškim, a zelo mučnim posegom, med katerim je želvi kri lila po kljunu, odstranila. Eden od njih je vse skupaj posnel, objavil reč na spletu in posnetek je v naskoku obkrožil svet. Ameriški spletni medij The Huffington Post je med prvimi poročal o njem, v članku Ta srce parajoči (in nazorni) videoposnetek vas bo prisilil k razmisleku o plastičnih slamicah.

V zadnjih treh letih (s precejšnjim poudarkom na letošnjem) se je po svetu, predvsem na Zahodu, razširilo psevdogibanje proti slamicam. Posamične skupine delujejo pretežno avtonomno, združujejo jih kvečjemu isti slogani in namen, ta pa je postopna opustitev plastičnih slamic. Gibanje nagovarja ljudi, gostinske lokale itd., naj se jim odpovejo, in je na prvi pogled dobrodošlo v smislu, da je bolje prispevati k rešitvi kot pa ustvarjati težave. A hkrati nam njegov obstoj, način delovanja, retorika in celo njegovi uspehi razkrijejo marsikatero neprijetno resnico o nezrelosti naše družbe in o splošni naivnosti, ki prevladuje v njej.

Za začetek, gibanje se ne meni za točnost podatkov. Glavni, na katerega se osredotoča, pravi, da samo Američani na dan porabijo 500 milijonov slamic, kar se zdi veliko – celo zanje. Kot vir je vedno znova naveden National Park Service (NPS). Toda od kdaj se ameriška vladna Služba za nacionalne parke ukvarja s preštevanjem porabljenih slamic? Odgovor je, da se ne. Izkazalo se je, da je NPS omenjeni podatek pridobil od podjetja za recikliranje Eco-Cycle, to pa ga je dobilo od Mila Cressa, ki je leta 2011 poklical nekaj večjih izdelovalcev plastičnih slamic in na podlagi pridobljenih podatkov prišel do izračuna 500 milijonov. Cressu lahko oprostimo površnost pri opravljanju raziskave, saj je imel takrat komaj devet let. Kljub temu razkritju številne kampanje, kot je kanadska Straws suck, še vedno navajajo ta podatek (in druge sporne) na vrhu svojih spletnih strani.

Človeštvo je od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja do leta 2015 ustvarilo 8,3 milijarde metričnih ton plastike, dovolj za še eno celino.

Razumljivo je, zakaj vztrajajo pri njem. Podatek ima učinek, ko je postavljen poleg logotipa želve. »Odpovejte se slamici in rešite želvo,« poziva ameriška kampanja The Last Plastic Straw. Skupina Force Change, zelo očitno specializirana za spletne peticije, se je v pismu guvernerju ameriške zvezne države Ohio zatekla v objem patetike: »Morske želve so ogrožene zaradi plastičnih slamic, ki plavajo v naših oceanih. Združene države Amerike porabijo 500 milijonov slamic vsak dan. To je 500 milijonov slamic, ki bi lahko končale v oceanih in v trebuhih morskih želv.« Pod pismom je formular za vnos osebnih podatkov, nad njim pa spletna povezava z napisom [sic]: »Posodobite, da boste lahko z enim klikom podpisali na stotine peticij in nahranili živali v zavetišču.«

V medijih nastopajo skupine ljudi, za katere ni jasno, kakšne so njihove reference iz ekologije. Britanska skupina Surfers against sewage (SAS) zmotno trdi, da sta problema onesnaženja s plastiko in podnebnih sprememb enakovredna. Straws suck vodi The Surfrider Foundation iz Vancouvra. Na spletni strani fundacija namenja več besed temu, kako ji darovati denar, kot pa kampanji. Skupini SAS poleg donacij lahko zapustite tudi kaj v oporoki. Mimogrede, primarna dejavnost obeh skupin je deskanje na vodi. Gibanje Straw Wars pa promovira elitno londonsko sosesko Soho, iz katere izhajajo njeni ustanovitelji: »Soho je vodilni, kar zadeva ustvarjanje boljšega in trajnostnega urbanega življenjskega okolja, in prevzema odgovornost za naš planet.«

McAktivizem

Letos je nasprotovati slamicam nadvse moderno in hip. To sicer ima nekatere učinke. Kakih 60 britanskih glasbenih festivalov je napovedalo prepoved slamic. Soustanovitelj Bestivala Rob Da Bank se je v britanskih medijih hvalisal, da »vodimo globalno ofenzivo proti odvečni plastiki«. Samo zato, ker so se odpovedali slamicam? Napuh takšnih izjav razkriva izrazito trženjsko naravo teh prizadevanj. ’Boj proti slamicam’ je postal svojevrstno orodje za samopromocijo. Nič čudnega torej, da so se vanj vključile tudi korporacije.

Več britanskih verig trgovin, kavarn, barov in restavracij je napovedalo umik slamic, med njimi Waitrose, Costa Coffee, Pret A Manger, Iceland in druge. Že sama napoved, da bodo to storile, jim je zagotovila hvaležno omembo v medijih. Najboljši marketinški trik je marca uporabila veriga restavracij Pizza Express s pismom, ki naj bi ga bila podjetju napisala petletna Ava: »Z brati velikokrat jemo v Pizza Expressu. Vsakič s pijačo dobim tudi slamico. Pišem vam, ker bi vas rada prosila, da nehate uporabljati slamice, saj so slabe za živali. Zatikajo se jim v ustih in nosovih ...« Številni mediji so objavili pismo, nobeden pa se ni pozanimal, kdo pravzaprav je ta mala junakinja, zakaj ji starši dovolijo, da se redno baše s hitro pripravljeno hrano, niti ni nobeden odgovoril na vprašanje, komu od več kot sedem tisoč zaposlenih naj bi bila napisala to pismo, ki je bilo naslovljeno le z »Za Pizza Express«. Preprosto je obveljalo, da je to podjetje s 470 restavracijami nekakšen Božiček, ki uresničuje želje majhnih otrok.

Kmalu se je oglasil tudi McDonald’s z napovedjo nadomestitve plastičnih slamic s papirnatimi – a le v Veliki Britaniji in na Irskem. Korporacija se je tudi sicer zavezala postopni odpravi nepotrebne plastike. Zveni spodbudno, dokler se ne poglobimo v nekatere podrobnosti. Njeni delničarji so pozneje, maja, z veliko večino kot »nepotrebnega« in »nekoristnega« zavrnili predlog aktivistične skupine SumOfUs, podprt s pol milijona podpisi, naj objavi poročilo o načrtu odprave plastičnih slamic. Izvršni direktor podjetja Steve Easterbrook je bil v junijskem pogovoru za ameriško televizijsko hišo CNBC zelo jasen: »Za zdaj ni primerne alternative, ki bi nadomestila plastiko – ne v obsegu, kot jo potrebujemo.« A do takrat so številni mediji že objavili ’McDonald’sovo zavezo’ o postopni opustitvi plastike.

Živilske korporacije izkoriščajo kampanjo proti slamicam, da se v javnosti kažejo kot napredne, kar zadeva varstvo okolja. Vendar niso.

Živilske korporacije izkoriščajo boj proti slamicam, da se v javnosti kažejo kot napredne, kar zadeva varovanje okolja. Čeprav niso. To velja predvsem za največje verige restavracij s hitro pripravljeno hrano, ki so med drugim odgovorne za nepredstavljive količine zavržene embalaže iz plastike in stiropora. Francoski inštitut Zero Waste France je, denimo, opozoril, da je McDonald’s v Franciji leta 2015 recikliral le 25 odstotkov odpadkov. Z načelnim sodelovanjem v gibanju proti slamicam in podobnimi manevri se te korporacije uspešno izogibajo pravi, kritični javni razpravi o svojem nasploh zelo škodljivem učinku na okolje in o potrebnih ukrepih zoper njih. Eden od njih bi lahko bila posebna obdavčitev velikih korporativnih onesnaževalk z namenom financiranja mednarodnih okoljevarstvenih politik.

Verbalno onesnaževanje

V politiki so manipulacije samo še arogantnejše. Najboljši primer spet ponuja Velika Britanija. Aprila je London gostil srečanje Skupnosti narodov (angl. Commonwealth). Ob tej priložnosti je premierka Theresa May zatrdila, da je Velika Britanija »vodilna na svetu« pri ravnanju s plastičnimi odpadki, in predstavnike preostalih 52 držav članic pozvala, naj sledijo njenemu zgledu. Prav nihče ni bil fasciniran, niti domači komentatorji. David Shukman z britanske televizije BBC je opozoril, da vlada pravzaprav ni storila še nič konkretnega. Posvet z zasebnim sektorjem o opustitvi plastičnih slamic naj bi stekel enkrat proti koncu leta, sistem vračila plastenk naj bi zaživel šele leta 2020 itd. Predstavniki Kenije so morali med govorom še posebej srepo bolščati v Mayevo. Njihova država je, na primer, že prepovedala plastične vrečke in uvedla štiriletno zaporno kazen za vsakogar, ki bi jih poskušal uvoziti v večji količini.

Ne le da Velika Britanija zaostaja za številnimi državami, kar zadeva iskanje rešitev, v resnici je sama povzročiteljica težav, to je v nedavnem poročilu razkrila organizacija Greenpeace. Odkar je Kitajska januarja uvedla prepoved uvoza tujih smeti, je Velika Britanija znatno povečala izvoz v glavnem plastičnih odpadkov v Vietnam (za 50 odstotkov), Malezijo (za trikrat) in na Tajsko (za 50-krat). Vse tri države sodijo v sam svetovni vrh po onesnaževanju morja – s plastiko. Britanska vlada to ve, vendar je vse skupaj prepustila zasebnemu sektorju, ta pa stvari ureja po svoje. Pri tem velja poudariti uvodne besede Mayeve na aprilskem srečanju Skupnosti narodov: »Plastični odpadki so ena od najpomembnejših okoljskih težav, s katerimi se ubada svet, zato je varovanje morskega okolja naša temeljna naloga ...«

Kolektivni samomor

Kaj zares množično ubija želve? Slamice pač ne. Američani jih tako ne ubijejo 500 milijonov na dan. Po navedbah organizacije World Wildlife Fund največ želv, več sto tisoč na leto, umre zaradi industrijskega ribolova; zapletejo se v vlečne mreže in poginejo, ker ne morejo priti do zraka. Takoj na drugem mestu je nezakonita trgovina z želvjim mesom in oklepi, ki vsako leto zredči populacijo še za nekaj deset tisoč. Človek je na splošno kriv za postopno izginjanje želv. Pogosto nenadzorovan urbani razvoj obal in z njim povezane posledice od prometa do svetlobne onesnaženosti uničujejo naravna okolja, ki jih želve potrebujejo za odlaganje jajc. Kar zadeva plastiko v morju, so posebna nevarnost prozorne vrečke, ki jih želve niso sposobne ločiti od meduz, svoje glavne hrane. Obsežna mednarodna raziskava pod vodstvom Univerze v Queenslandu v Avstraliji je leta 2015 pokazala, da je približno 52 odstotkov želv na svetu zaužilo plastiko. Neznano število jih umira zaradi zaprtja črevesja in drugih prebavnih motenj. In navsezadnje, število želv se zmanjšuje zaradi globalnih podnebnih sprememb. Prej ali slej pridemo do spoznanja, da to, kar ubija želve, pravzaprav ogroža tudi nas.

Kampanja proti plastičnim slamicam odvrača pozornost od resničnih, celovitih težav in ljudi hrani z iluzijo, da s sodelovanjem v njej dosegajo nekaj pomembnega.

»Čas se nam izteka,« je osrednje sporočilo pisma Opozorilo človeštvu, objavljenega novembra lani v mesečniku Univerze v Oxfordu, ki ga je podpisalo 15.364 znanstvenikov iz 184 držav (pozneje jih je podpise dodalo še več tisoč). V njem nas med drugim opozarjajo, da je v zadnjih 25 letih število ljudi naraslo za 35 odstotkov, količina dostopne pitne vode na osebo pa se je zmanjšala za 26 odstotkov. Izgubljenih je bilo več kot milijon dvesto tisoč kvadratnih kilometrov gozda, obseg mrtvih območij v oceanih (območij, ki zaradi izgube kisika ali onesnaženosti niso več primerna za življenje) se je povečal za 75 odstotkov, skupno število sesalcev, plazilcev, dvoživk, ptic in rib pa se je zmanjšalo za 29 odstotkov. Svet je na pragu množičnega izumrtja, šestega v Zemljini zgodovini. Ni nujno, da ga bo človeštvo preživelo.

To pismo bi moralo biti objavljeno na naslovnicah vseh svetovnih časopisov in spodbuditi poglobljene javne razprave, ki bi morale povzročiti radikalne pritiske na korporacije in vlade. Toda namesto tega je naokoli krožilo pismo domnevne petletne deklice, ki, podprto z lažno raziskavo devetletnika in vsemi drugimi manipulacijami, dviguje prah med skupinami samooklicanih aktivistov, ki pozive k odpravi slamic imenujejo nič manj kot »revolucija«. Seveda je najlaže reči: vsako, tudi najmanjše dobronamerno dejanje pomaga. Toda kaj če to v tem primeru ne drži? Recimo, da je škoda večja od koristi? Kampanja proti plastičnim slamicam odvrača pozornost od resničnih, celovitih težav in ljudi hrani z iluzijo, da s sodelovanjem v njej dosegajo nekaj pomembnega, da tako rekoč rešujejo svet, pri čemer pa je vse, kar so storili, to, da so se odpovedali stvari, ki je sploh ne potrebujejo. Gre za instantno samozadovoljitev, ki sabotira kakršnokoli razmišljanje o občutnih družbenih spremembah. Ne sme biti poanta v tem, da (zgolj) nehamo uporabljati plastične slamice, temveč v tem, da začnemo spremljati in resno obravnavati poročila znanstvenikov. So veliko šokantnejša od posnetka tiste nesrečne želve.