Ali nameravamo podariti tudi NLB?

O sanaciji bank decembra 2013

Kot podlaga za sanacijo bank je bil leta 2013 uporabljen stresni test svetovalne družbe Oliver Wayman. Predpostavljal je 3,8-odstotno zmanjšanje slovenskega BDP leta 2014 in še 2,9-odstotno zmanjšanje leta 2015. Predpostavljal je torej, da slovensko gospodarstvo hira in da smo strukturno odvisna regija, nesposobna za normalen razvoj. Na teh že takrat očitno nerealnih predpostavkah je bil za naše banke ocenjen kapitalski primanjkljaj 4,8 milijarde evrov, obenem pa so bile terjatve bank ocenjene tako nizko, da so bile na DUTB prenesene s približno 70-odstotnim odpisom. Na podlagi teh izračunov in predpostavk so bili razlaščeni delničarji dokapitaliziranih bank.

Kaj bi se morali naučiti iz prodaje NKBM

NKBM je država »očistila« terjatev, pri katerih dolžniki ne morejo takoj in v celoti poravnati obveznosti, vanjo vložila 870 milijonov evrov in jo prodala za 250 milijonov evrov. Banka je imela pred sanacijo iz naslova slabitev in rezervacij akumuliranih 755 milijonov evrov. Knjigovodska vrednost njenega kapitala je leta 2011, torej pred organizirano »bančno krizo 2012– 2013«, znašala 436 milijonov evrov. Ta banka je morda leta 2013 potrebovala dokapitalizacijo, nikakor pa ne nacionalizacije. Kredite je plasirala v okolju zelo nizko zadolženega prebivalstva in izvozno orientiranega gospodarstva z diverzificirano strukturo. Banka je bila od leta 2012 do 2014 vodena tako, da je glede na stanje leta 2011 znižala bilančno vsoto s 5,8 milijarde evrov na 4,4 milijarde evrov, razmerje med neto krediti in depoziti strank, ki niso banke, pa z 1,02 (znak varnega poslovanja) na 0,62 (ekstremna likvidnost). Če bi ostala samostojna, bi imela na voljo velik prost kreditni potencial, gospodarstvo regije pa vzvod za končni prerod.

Če kaj lahko pojmujemo kot državno pomoč, je to zanesljivo korist, ki jo je imel kupec NKBM. Dobil je banko s knjižno vrednostjo 436 milijonov evrov in dodatno dokapitalizirano za 870 milijonov evrov, zanjo pa je plačal 250 milijonov evrov (skupaj: 436 + 870 – 250 = 1056 milijonov evrov). Za primerjavo naj navedem, da gre za vrednost gradnje 100 kilometrov avtoceste. Država je pridobila kupnino 250 milijonov evrov, a izgubila vse, kar je vložila v dokapitalizacijo (870 milijonov evrov), posredno pa še svoj delež v knjižni vrednosti banke ter tisto, kar bodo drugi lastniki iztožili na podlagi analiz vrednosti te banke pred »sanacijo« leta 2013.

Glavni vzrok poceni prodaje, v bistvu podaritve NKBM je bil časovno določen rok izvedbe transakcije. V zelo kratkem času od odločitve slovenske države za prodajo do prodaje je ceno določil edini takrat zainteresirani kupec. Domnevam, da so bili alibi za tako ceno nizki donosi banke v letih pred prodajo (podaritvijo).

O prodaji NLB

Leta 2011 je knjižna vrednost skupine NLB znašala 976 milijonov evrov pri 1565 milijonih evrov sredstev, shranjenih kot »oslabitve finančnih sredstev in rezervacije« (od tega je štiri petine ali 1,3 milijarde evrov banka ustvarila med letoma 2009 in 2011). Tako varno banko je 18. decembra 2013 slovenska država pod pritiskom tujine in na podlagi omenjenih nerealnih analiz, nacionalizirala in dokapitalizirala za 1551 milijonov evrov. Po zadnjih podatkih je imela NLB za leto 2017 prikazan kapital v knjižni vrednosti 1654 milijonov evrov in rezervacije v vrednosti 647 milijonov evrov. Upoštevati moramo, da bodo leta 2013 nacionalizirani lastniki banke svoje deleže iztožili. Če bo banka prodana, bodo prizadeti zasežena sredstva pridobili iz slovenskega proračuna.

Enak izračun kot za NKBM kaže, da bi minimalna še sprejemljiva cena NLB znašala njeno knjižno vrednost leta 2011, povečano za vrednost dokapitalizacije leta 2013, torej (976 + 1551 =) 2527 milijonov evrov. Tri četrtine te vsote znaša 1895 milijonov evrov oziroma zaokroženo 1,9 milijarde evrov. Če upoštevamo, da se donosna banka ne prodaja po knjižni vrednosti, pač pa vsaj za polovico višjo ceno (pomnoženo s faktorjem 1,5), potem je smiselna prodajna cena banke: (976 + 1551) * 1,5 = 3791 milijonov evrov. Načrtovanih 75 odstotkov te vsote znaša 2843 milijonov evrov ali zaokroženo 2,8 milijarde evrov.

Strategija upravljanja kapitalskih naložb določa, da bo država lastnik 25 odstotkov in ene delnice NLB, preostala lastnina banke bo razpršena na deleže, ki bodo manjši od državnega. Ta ureditev je uveljavljena v statutu banke. Omogoča, da ta dolgoročno deluje kot neodvisen gospodarski subjekt in opravlja vlogo sistemske banke za slovensko gospodarstvo ter prebivalstvo. Gre za izvajanje vloge posrednika med varčevalci in investitorji ter infrastrukture plačilnega prometa. Vsako krčenje dejavnosti banke, ki ga bo izvajal novi lastnik, v navidezni optimizaciji z namenom povečanja profita lahko povzroči precejšne negativne posredne učinke za slovensko gospodarstvo, za enakomeren regionalni razvoj, za našo življenjsko raven in perspektive za naša delovna mesta. Banka lahko postane vzvod črpanja slovenskih prihrankov za investiranje v tujini, nam pa ne bo preostalo drugega, kot da se izselimo. V tak položaj se je na primer spravila Hrvaška s svojim načinom tranzicije.