(Pre)velika neenakost je strup za družbo

Čeprav se je povsod v Evropi in v svetu v času finančne in gospodarske krize dohodkovna neenakost povečala, se Slovenija tudi po njej, kar je vidno iz zadnje analize OECD, umešča na sam rep lestvice po tej kategoriji razvrščenih držav, saj imajo nižje razmerje med najbolje in najslabše plačanimi le še Češka in Slovaška ter Islandija in Norveška, sicer nečlanici EU. Res je sicer, da je tudi v Sloveniji največje breme krize prešlo na pleča najnižje plačanega sloja, neto razpoložljivi dohodek spodnje petine prebivalstva se je v času njenega trajanja znižal za 16 odstotkov, zgornji desetini pa le za 6,3 odstotka, vendar se dohodkovna neenakost tudi v tem obdobju ni bistveno povišala. Temu pritrjuje tudi najnovejše poročilo Državnega statističnega urada, objavljeno aprila, s podatkom, da kar dve tretjini zaposlenih prejemata dohodke, nižje od povprečne plače, ki je lani znašala 1685 evrov bruto (1062 evrov neto). Povedno pa je, da je Slovenija prva v Evropi po deležu zaposlenih, ki prejemajo minimalno ali do pet odstotkov višjo plačo. Skupina, najbolj izpostavljena tveganju revščine, so še naprej upokojenci.

Vsi podatki torej kažejo, da Slovenija s socialnimi korektivi in uvedbo progresivne obdavčitve dohodkov ohranja visoko stopnjo dohodkovne enakosti, kar je zagotovo tudi posledica za Slovence in Slovenke značilne zelo nizke tolerance do (pre)velikih razlik v dohodkih. Tudi zato je v nedavni raziskavi Eurobarometra kar 90 odstotkov Slovencev in Slovenk pritrdilo tezi, da najbolje plačani zaslužijo preveč. Sociolog Srečo Dragoš, dober poznavalec te tematike, je pred nekaj leti v intervjuju za Mladino dejal, da slovenska javnost neenakost, ki ni utemeljena na sposobnostih in podjetnosti, dojema kot nepravično. »Javnost ima tu čisto prav.

Neenakost je v kapitalizmu neizogibna, vprašanje je, kako jo regulirate. Kot pravična je neenakost dojeta samo pod pogojem, da kaj pridobivajo tudi spodnji sloji. V Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih ta pogoj ni bil nikoli izpolnjen. Začeli smo z denacionalizacijo in s privatizacijo stanovanj in tudi od kasnejših ukrepov spodnji sloji niso imeli nič,« je dejal.

Opozoril je še, da raziskave družbene neenakosti, utemeljene le na izračunih razporeditve dohodka, ne kažejo pravih razmerij med družbenimi sloji v Sloveniji, kajti upoštevati je treba še vrednost nepremičnin, ki jih imajo najpremožnejši, premalo pa se izpostavlja še, da je Slovenija po deležu BDP-ja na prebivalca, ki ga namenja za socialno varnost, pod povprečjem EU. Njegovi misli pritrjujejo tudi podatki iz analize Eurostata, objavljene decembra lani, iz katerih je vidno, da države članice EU v povprečju za socialno varnost namenjajo skoraj tretjino svojega BDP-ja; Francija denimo 34 odstotkov, Danska in Finska po 32 odstotkov, celo »neoliberalna« Anglija več kot 20 odstotkov, v Sloveniji pa znaša delež za socialno zaščito manj kot četrtino BDP-ja, med letoma 2010 in 2015, torej še v času finančne krize, se je celo znižal s 24,4 na 23,9 odstotka BDP-ja.

Posledice prevelike dohodkovne razlike se kažejo v skrhanih odnosih med ljudmi, upadu medsebojnega zaupanja in občutku ogroženosti zaradi socialne evalvacije.

Drugače je seveda na globalni ravni. Iz analize Oxfama, objavljene januarja lani, je vidno, da se je razpon v premoženju najbogatejšega in najrevnejšega globalnega sloja v času še povečal, kar je ta mednarodna nevladna organizacija ponazorila s podatkom, da danes osem najbogatejših Zemljanov razpolaga z večjim bogastvom kot polovica svetovnega prebivalstva. V tem podatku, grotesknem že samem po sebi, se skrivajo številne krivice, ki so jih ob razbohotenju neoliberalnega sistema v zadnjih tridesetih letih utrpeli najnižji sloji. Sociolog Rudi Rizman v svojem prispevku, objavljenem marca v Delu, navaja izsledke raziskav akademikov uglednih zahodnih univerz, ki dokazujejo, da se v družbah, v katerih najbogatejši upravljajo večino družbenega bogastva, povečujejo stresi, zaskrbljenost in jeza pri večini prebivalstva. Pred nelagodjem, bojaznimi in strahom pa ni imuna niti privilegirana elita. Rizman navaja ugotovitve uglednih britanskih socialnih epidemiologov, Kate Pickett in Richarda Wilkinsona, ki že od sedemdesetih let v svojih znanstvenih člankih in knjigah svarita pred negativnimi družbenimi posledicami in enormnimi stroški, ki jih povzroča neenakost. Med njimi so slabše fizično in duševno zdravje prebivalstva, krajša življenjska doba, višja stopnja samomorilnosti, šibko znanje otrok v matematiki in pri pismenosti, večja odvisnost od drog in več možnosti, da se znajdejo v zaporu, navaja Rizman.

Pickettova in Wilkinson v svojih delih, zlasti v slovenščino prevedeni Veliki ideji, opozarjata, da prevelike dohodkovne razlike v skoraj vseh državah, ki sta jih proučevala, spremljajo razpad skupnosti, skrhani odnosi med ljudmi in upad medsebojnega zaupanja, v ljudi se naselijo tesnoba, depresija in druge duševne bolezni, posledice pa se kažejo še v slabšem učnem uspehu otrok, celo v najstniškem materinstvu in debelosti. Ob tem pa raziskovalca zaznavata nepričakovano ravnanje tistih, ki nimajo niti za osnovno preživetje. Iz anket, opravljenimi med 12,5 odstotka Američanov, pripadniki tistega sloja, ki živi pod pragom revščine, je namreč vidno, da si tudi najrevnejši kupijo včasih bolj »luksuzne« dobrine, klimatsko napravo, avto ali novejši mobitel, pritrgajo si jih od ust, da bi se s tem znebili stigme revščine. Na podlagi te in mnogih drugih raziskav avtorja trdita, da je prav želja biti del družbe, ne zaostajati za njo, glavni vir duševnih stisk v sodobnih družbah.

Če ljudje s svojimi prihodki ne zmorejo slediti imperativom družbe, se problem neenakosti zaleze ljudem pod kožo. Če se ob tem čutijo v očeh drugih zaradi svojega statusa še manj vredni, se vanje naseli stres. Prav ogroženost zaradi socialne evalvacije, torej, kako je človek viden v očeh drugih, je glavna povzročiteljica stresa. Po mnenju avtorjev knjige je razmahu te bolezni sodobnega časa botroval razpad nekdaj stabilnih skupnosti, ki so posameznike »opremljale« s stabilnim občutkom pripadnosti, kajti zaradi njihove vraščenosti v okolico jih je ta sprejela v dobrem in slabem. V procesih razgradnje teh skupnosti pa se posameznikova identiteta prši v imperativih družbe, v kateri pa vse bolj štejejo socialni kapital, zlasti pa prihodki in osebno premoženje. Kdor tega ne dohaja, ga družba izobči. Od tu razmah tesnobe, saj »namesto da bi na osnovi naše skupne človeškosti drug drugega sprejemali kot sebi enakega – kar bi lahko v bolj enakih okoljih – z naraščajočimi statusnimi razlikami postaja pomembneje, kako se odrežemo v primerjavi z drugimi. Prihajamo do tega, da je družbeni položaj človeka pomembnejši od njegove identitete, med neznanci celo dominantna lastnost.« Odziv mnogih je krepitev ega s samopromocijo in samopoveličevanjem, kar je dvorezni meč, kajti »soočeni s tesnobnostjo, ki spremlja socialno evalvacijo, navzven postanemo odločnejši in trši, toda v sebi – kot govori literatura o narcisizmu – verjetno bolj občutljivi, manj sposobni prenašati kritiko, šibkejši v medosebnih odnosih, manj sposobni prepoznavati lastne napake,« pišeta.

Avtorja še opozarjata, da se s poglabljanjem neenakosti v družbi krha zaupanje med ljudmi. Povedno je, da ljudje drug drugemu najbolj zaupajo v skandinavskih deželah, kjer so socialne razlike in razlike v dohodkih najnižje. Po raziskavi, ki jo navajata, kar 66 odstotkov Švedov pravi, da lahko zaupajo drugim. Raziskave, opravljene v ZDA, pa kažejo, da je zaupanje med ljudmi najšibkejše v tistih zveznih državah, kjer je neenakost največja. Če je zaupanje med ljudmi oslabljeno, seveda ni mogoče pričakovati, da bi ljudje zaupali političnim institucijam in politikom. Od tu »sedanji trendi povečevanja neenakosti v ZDA spodkopavajo demokracijo, se pravi same temelje, zaradi katerih je ta država uživala mednarodni ugled, medtem ko se danes ponaša z najnižjo volilno udeležbo med razvitimi državami in na drugi strani, kar je tudi posledica upada demokracije, z 41 milijoni revnih, kar predstavlja 13 odstotkov prebivalstva, ki so brez glasu in politično nevidni«, piše Rizman. Sociolog še opozarja, da je prav (pre) velika neenakost razlog za sedanjo krizo demokracije. Navadno se namreč razčlenjujejo le njeni simptomi, »primanjkljaj politične participacije, upadajoči trend zaupanja v politične elite in usihanje moči ter (ne)priznavanja legitimnosti oziroma reprezentativnosti obstoječih demokratičnih institucij«, dejansko pa enega izmed (glavnih) vzrokov zanjo »predstavlja enormno povečevanje neenakosti v zadnjih treh ali štirih desetletjih«, piše Rizman.

Zdrava družba je tista, v kateri noben državljan ne bo dovolj bogat, da bi kupil drugega, in noben tako reven, da bi se bil prisiljen prodati.

Pickettova in Wilkinson navajata niz primerov držav, ki dokazujejo, da »zmanjševanje neenakosti ni grožnja demokraciji in trgu, temveč bistvena prvina njune obrambe. Večja enakost koristi celo tistim, ki bi radi zanikali dokaze o tem«. Tudi po mnenju svetovno znanega teoretika konceptov demokracije Davida Helda je »zmanjševanje neenakosti v lastništvu in nadzoru nad produkcijskimi sredstvi temeljno za možnost odprtosti, nepristranskosti zadev, o katerih se politično odloča. Brez jasnih omejitev privatne lastnine ni mogoče izpolniti nujnega pogoja za demokracijo.« Seveda pa bi bil ta proces za ekonomske elite boleč, saj bi moral zaobjemati, poleg zdajšnjih ukrepov za »omilitev« neenakosti, radikalno redistribucijo bogastva, poseg v koncepta lastništva in pravne države, ki omogoča in dovoljuje perpetuiranje (prevelikih) družbenih razlik.

Rizman med razlogi, zakaj demokraciji ni uspelo ustaviti ali vsaj upočasniti trendov povečevanja neenakosti, izpostavlja: »Prvič, oba, tako levi kot desni politični mainstream, sprejemata neoliberalno dogmo prostotržnega kapitalizma; drugič, z (i)migracijami in nizko volilno udeležbo ponižanih revnih slojev se je povečala volilna moč premožn(ejš)ih slojev, ki hočejo ohraniti obstoječe stanje in zato niso naklonjeni radikaln(ejš)im politikam, ki bi utegnile ogroziti njihov privilegiran položaj; tretjič, bogati namenjajo vedno več denarja strankam, ki za protiuslugo zmanjšujejo davke in povečujejo njihovo bogastvo; četrtič, politični proces je s spodbujanjem polarizacije po starorimskem načelu ’deli in vladaj’ in s protežiranjem posameznih političnih strank s spreminjanjem volilnih okrajev občutno zmanjšal odgovornost izvoljenih politikov do večinskega volilnega telesa.«

Da je (pre)velika neenakost strup za zdravje družbe, se s svojo nizko toleranco do nje (še) zaveda večina Slovencev in Slovenk. Ker mnogi, kljub visoki stopnji dohodkovne enakosti v Sloveniji, že izkušajo njene temne plati, jih ne premamijo »recepti« za uspeh, ki jih svetujejo nekateri najuspešnejši Slovenci in Slovenke, ki za povrh še nekako zviška gledajo nanje kot na »kolateralno« škodo, kakor je ljudi, ki so se zaradi surovega kapitalizma znašli v težkem socialnem položaju, imenoval pokojni sociolog Zygmunt Bauman. Usoda demokratične in pravične družbe je zato v rokah tistih, ki še razumejo opozorilo razsvetljenca Rousseauja, da je zdrava družba tista, v kateri »noben državljan ne bo dovolj bogat, da bi kupil drugega, in noben tako reven, da bi se bil prisiljen prodati«.