Zgarane in podplačane

Medicinske sestre v bolnišnicah in domovih za ostarele ne bodo več dolgo zdržale obremenitev, pod katerimi delajo

Te dni velik del Slovencev in Slovenk uživa na oddihu, za Zvezdano Pratneker, glavno sestro na oddelku za travmatologijo v UKC Ljubljana, pa je čas dopustov še posebej naporen. Kadar ni na sestankih ali ne govori po telefonu, hodi po sobah in hodnikih na svojem oddelku in bodri podrejene, ki se včasih še komaj držijo na nogah. Medicinske sestre se ji v odgovor spodbudno nasmihajo, vendar niti same ne vedo, koliko časa bodo zdržale. Dobro se zavedajo, da jih je odločno premalo glede na potrebe oddelka, ki sprejema predvsem zelo zahtevne paciente. Toda čeprav so telesno in duševno izčrpane, pomoči pa ni na vidiku, vztrajajo. »Naš oddelek že deluje predvsem na etični pogon,« z mešanico grenkobe in ponosa v glasu pove Pratnekerjeva. Ter doda: »Ne vem pa, kako dolgo bomo še zmogli.«

Kot celotno zdravstvo je tudi travmatologija v Ljubljani življenjsko odvisna od dela, ki ga opravijo srednje in diplomirane medicinske sestre. Prve nosijo večji del bremena osnovne nege in oskrbe pacientov; med drugim pripravljajo postelje, preoblačijo in hranijo bolnike, jih previjajo, oskrbujejo rane in spremljajo življenjske funkcije. Druge usklajujejo njihovo delo, jemljejo kri, vstavljajo katetre, sodelujejo pri vizitah in prevozih v bolnišnico ... Brez teh ljudi ne more delovati noben oddelek. Zvezdani Pratneker je podrejenih 185 srednjih in diplomiranih medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. A le na papirju; 86 zaposlenih namreč zdaj ni na delovnem mestu. Največ, skoraj polovica, jih manjka zaradi bolniških in porodniških odsotnosti. Toda oddelek s 191 posteljami ne prenese več dodatnih odsotnosti. Samo glede na število nadur, ki jih opravijo zaposleni, Pratnekerjeva ocenjuje, da bi nujno potrebovala še najmanj 15 ljudi. »Glavna sestra sem že od leta 1991 in povem vam, da še ni bilo tako hudo. Vse bi bilo laže, če bi bila na obzorju kakšna rešitev, vendar je ne vidimo.«

Njene besede potrdi sestra Karla Pisanec, ki dela v informacijski pisarni travmatološkega oddelka; v bolnišnici je že 35 let. »Ko sem začenjala, so na oddelku prevladovali manj zahtevni pacienti kot sedaj. Manj je bilo tudi papirologije, danes je tega ogromno, sicer te lahko hitro tožijo. Predvsem pa nas je bilo več in bile smo solidno plačane.« Ko je bila mlada medicinska sestra, je bila ponosna na svoj poklic, še pove. Ko se je kasneje za isto pot odločila hči, so ji znanci očitali, zakaj je ni usmerila drugam. »Tem dekletom sedaj res ni lahko. Ne dobijo služb za nedoločen čas, ne izplačujejo jim nadur, nobenih možnosti nimajo, da bi dobile posojilo, si ustvarile dom ... Obenem garajo po vse dneve, za nameček pacienti stresajo nanje svoje frustracije, one pa morajo biti prijazne in nasmejane.«

Preplah v bolnišnicah

Ne le na travmatologiji, po vsem ljubljanskem UKC so razmere skrb zbujajoče. V javnosti se govori predvsem o odhodih zdravnikov, a vsaj toliko je izražena tudi stiska z medicinskimi sestrami. Največji in najuglednejši zdravstveni zavod v državi vedno teže privablja nove kadre, hkrati pa ne nadomešča tistih, ki ne zdržijo vse hujših obremenitev in odidejo, pojasnjuje glavna sestra UKC Ljubljana Zdenka Mrak: »Ves čas ponavljamo že objavljene razpise, saj se dogaja, da se nanje ne prijavi nihče.« Tako je bolnišnica primorana krpati luknje z dijakinjami četrtih letnikov srednjih zdravstvenih šol in študentkami Medicinske fakultete v Ljubljani. Njeno poslanstvo namreč mora biti opravljeno ne glede na vse. »Drugi zavodi lahko, ko jim zmanjka kadra, zaprejo kakšno sobo ali celo oddelek in preusmerijo bolnike k nam. Klinični center pa si tega, ker je terciarna ustanova, ne more privoščiti.«

Niti v drugih zdravstvenih zavodih po državi ni nič bolje. Podatki, ki jih zbira Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, kažejo, da v splošnih bolnišnicah skupaj primanjkuje 1585 zaposlenih iz teh profilov; povprečna stopnja kadrovske podhranjenosti splošnih bolnišnic znaša skoraj 28 odstotkov. Po teh podatkih potrebuje ljubljanski klinični center še vsaj 254 dodatnih diplomiranih medicinskih sester, mariborski pa 238 in še 161 srednjih. Najhuje je v Novi Gorici, kjer bi potrebovali še vsaj enkrat toliko medicinskih sester, kot jih že imajo. Če tem številkam prištejemo še podatke za specialne in psihiatrične bolnišnice, pridemo do podatka o 2130 sestrah, ki jih skupaj primanjkuje po oddelkih slovenskih bolnišnic.

Ta statistika še ne razkriva celotne zgodbe. Temelji na kategorizacijah pacientov v bolnišničnih posteljah. Sestre, ki skrbijo zanje, vsak dan ovrednotijo vsakega izmed njih glede na nego, ki jo potrebuje. Podatke sporočajo Zbornici-Zvezi, ta pa na tej podlagi nato izračuna število delovnih ur in iz tega število zaposlenih, potrebnih za celovito oskrbo ovrednotenih pacientov. To pomeni, da spremljajo zgolj kadrovske potrebe po oskrbi bolnikov, ki ležijo na bolnišničnih posteljah. Ne pa tudi tistih v operacijskih dvoranah, mavčarnah, ambulantah ... Predvsem pa iz statistike izpadejo drugi zavodi, ki prav tako nujno potrebujejo zdravstvene tehnike in medicinske sestre, pojasnjuje predsednica Zbornice-Zveze Monika Ažman: »Tako nimamo podatkov za več kot sto domov za ostarele, za zdravstvene domove, socialne zavode in patronažne službe. Šele če bi dobili tudi te številke, bi videli, kako katastrofalno je stanje v resnici.«

Da se tudi drugi zavodi spoprijemajo z enakimi težavami, potrjuje predsednik Združenja direktorjev pri Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Marko Slavič. »Prišli smo tako daleč, da smo vrzeli prisiljeni zapolniti z ljudmi, ki jih dobimo prek programa javnih del. A to seveda ne more biti sistemska rešitev.« Po njegovem mnenju bi samo v domovih za ostarele potrebovali dodatnih 2000 sester, to pa bi stalo približno 25 milijonov na leto. Toda Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je zelo previden z denarjem; tako zelo, da morajo domovi za ostarele s skupno tožbo od njega terjati sredstva za zvišanje plač najslabše plačanim javnim uslužbencem, ki jih je sindikatom na začetku tega leta že uspelo izpogajati pri vladi.

Raje na delo v Iskro

Težava pa ni zgolj pomanjkanje sredstev za nove zaposlitve, temveč tudi za ustrezno nagrajevanje kadrov, ki so že zaposleni. Srednja medicinska sestra, ki dela na intenzivni negi, po sedanjem plačnem sistemu začne poklicno pot v 23. razredu, to pomeni osnovno plačo 1043 evrov bruto. V vsej delovni dobi lahko napreduje za deset razredov, do 1545 evrov bruto plače. Vendar ji ta napredovanja še zdaleč niso zagotovljena, saj v večjem delu slovenskih bolnišnic, v skupaj 15, poteka sanacija, zaradi česar v njih gledajo na vsak cent. Za nameček je njeno delo izredno naporno in stresno, saj je nenehno v stiku z najhujšimi bolniki. Nadure dostikrat ostajajo neizplačane, kajti zavodi od zaposlenih terjajo, da presežke oddelanega časa izkoristijo za oddih. To pa je zaradi kadrovske stiske pogosto nemogoče. Po drugi strani bi srednja medicinska sestra precej manj zahtevno službo v referenčni ambulanti družinske medicine, ki je namenjena predvsem preventivi, začela s plačo, nižjo za le 80 evrov, napredovala pa bi lahko do 1482 evrov. Razlike niso velike, plačilo, ki ga prejmejo sestre za opravljanje najtežjih del, pogosto ne odtehta obremenitev, kakršnim so izpostavljene. »Plačni sistem je okoren in nam preprečuje nagrajevanje najprizadevnejših,« potarna Zvezdana Pratneker.

Zato številne sestre zapuščajo bolnišnice in domove za ostarele in iščejo priložnosti na primarni ravni, ki jo država v zadnjih letih načrtno krepi, pojasnjuje Monika Ažman. »Dobili smo dva dispečerska centra, 25 centrov za zdravje in 775 referenčnih ambulant; samo za to je potrebnih skoraj 400 diplomiranih sester, ena je namreč zaposlena za polovični čas v po dveh ambulantah hkrati.« Pratnekerjeva na travmatološkem oddelku UKC Ljubljana iz prve roke opazuje kadrovski odliv na ta bistveno manj stresna, hkrati pa varnejša delovna mesta: »Ljudje pač iščejo boljše priložnosti in tega jim ne gre zameriti. Sama imam 25 sester, ki še kar čakajo na sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, nekatere že po dobri dve leti; seveda bodo šle drugam, če jim bo kdo drug ponudil redno službo.« Nekatere izmed teh žensk za vedno zapustijo prvotni poklic; Monika Ažman pove za primer nekdanje srednje medicinske sestre na kirurgiji, ki je šla »za enak denar in skoraj nič odgovornosti« na delo v kranjsko Iskro.

Še pogostejši so odhodi v tujino. Plače v slovenskem zdravstvu se težko primerjajo s tistimi v bogatih evropskih državah. Tudi delovne razmere so tam praviloma humanejše. To potrjujejo številni oglasi, s katerimi po Sloveniji iščejo srednje in diplomirane medicinske sestre delodajalci iz Avstrije, Nemčije, Švice ... Vsi brez izjeme ponujajo službe za nedoločen čas, večina pa tudi plačano prenočišče in jezikovne tečaje ter 13. in 14. plačo. V enem izmed razpisov za delo na avstrijskem Štajerskem je začetna plača mladega tehnika zdravstvene nege postavljena pri 2050 evrih bruto. Diplomirana medicinska sestra pa si lahko obeta približno 2400 evrov začetne bruto plače oziroma tisočaka več, kot bi dobila v Sloveniji. Jasno je, da naši javni zavodi ne morejo konkurirati takšnim pogojem. »To je realnost prostega pretoka delovne sile, ki je našo državo povsem oropal tehniških poklicev. Gre za nacionalno težavo, ne le vprašanje zdravstvenega sistema,« opozarja Slavič.

Prve med »gastarbajterji«

Podatki evropske komisije razkrivajo, kako množično je izseljevanje srednjih in diplomiranih medicinskih sester iz Slovenije. Komisija skrbno spremlja njihovo gibanje, saj sta ta poklica uvrščena med regulirane poklice, pretok teh kadrov pa Bruselj podrobno spremlja. Po objavljenih podatkih je v zadnjih šestih letih iz Slovenije delo v drugih državah EU poiskalo 699 srednjih in 408 diplomiranih medicinskih sester, skupaj torej 1107. To je daleč največ med vsemi reguliranimi poklici. Za njimi so zdravniki; od leta 2016 jih je v tujino odšlo 264, sledijo učitelji s 115 preselitvami.

»Ne dobijo služb za nedoločen čas, ne izplačujejo jim nadur, nobenih možnosti nimajo, da bi dobile posojilo, si ustvarile dom ... Obenem garajo po vse dneve in pacienti stresajo nanje svoje frustracije, one pa morajo biti prijazne in nasmejane.«

Med »gastarbajterji« je Mariborčanka Andreja Krajnc. Diplomirana medicinska sestra, za nameček pa še magistra menedžmenta je leta 2016 delo v mariborskem kliničnem centru po 20 letih zamenjala za službo v domu upokojencev v bližnjem Gradcu. »Zelo sem zadovoljna. Dajo mi proste roke, plača je dobra, dvakrat višja, kot sem jo prejemala prej. Delam po tri dni na teden, resda po deset ali 11 ur, toda potem sem štiri dni doma; pravzaprav pol meseca preživim v Mariboru. Vsako naduro, ki jo oddelam, mi vestno plačajo.« Na vprašanje, ali čez mejo pogosto srečuje kolegice iz Slovenije, odgovori pritrdilno. »Vsaj 50, 60 jih poznam. Gre za nekdanje sodelavke, sošolke ter znanke iz zdravstvenih domov; srečujemo se na izobraževanjih in vedno opazim kak nov obraz, ki mi je znan že iz Slovenije.« Doda še, da pri nas srednja medicinska sestra za pet dni napornega izmenskega dela na teden in z dežurstvi konec meseca lahko računa »nekje na 800, 900 evrov plače; v Avstriji dobi 1800 evrov neto za tri dni v službi«.

Desetletij dela v Sloveniji se Krajnčeva spominja z grenkim priokusom. V mariborskem kliničnem centru je bila ena izmed štirih sester, ki so bile posebej usposobljene za samostojno pripravo in menjavo kemoterapij. Razmere na delovnem mestu opiše kot »tekoči trak«. Na dan so s sodelavkami pripravile tudi po 30 kemoterapij, delale so po cele dneve, opravljale nadure, ki niso bile plačane, zaradi kadrovske stiske pa jih tudi niso mogle izkoristiti za odobreni oddih. »Zaman smo zahtevale dodatni dopust, kot ga imajo sestre, ki v ljubljanskem UKC opravljajo enako delo. Za nameček so zamrznili napredovanja; v osmih letih bi morala napredovati že trikrat, obljubljali so mi službo glavne sestre, pa ni bilo iz vsega skupaj nič. Ko so dokončno odpravili plačevanje nadur in nam zmanjšali dodatke, nisem več zdržala.«

Na robu zmogljivosti

Slovensko zdravstvo se je tako ujelo v spiralo, iz katere ne najde izhoda. Ker v bolnišnicah in domovih za ostarele že kronično primanjkuje medicinskih sester, so tiste, ki ostajajo, toliko bolj obremenjene. Zato vse pogosteje odhajajo drugam, s tem pa se pritiski na preostale še povečujejo. »Razmere so se občutno poslabšale v zadnjih osmih letih,« razlaga Andreja Krajnc. »Takrat so se začeli množični odhodi, poleg tega je država uvedla stroge varčevalne ukrepe, ki so razmere samo še poslabšali. Posledica je bil nagel porast obremenitev. Prej so na oddelku delale po štiri srednje in dve diplomirani medicinski sestri, nato so se te številke prepolovile – čeprav so se pritisk pacientov, raven njihove obravnave in obseg birokracije močno povečali.«

Lani je bila predstavljena analiza diplomirane sestre Ljudmile Par, profesorice na Srednji zdravstveni šoli v Celju, ki se je osredotočila na zaposlene v domovih za ostarele. V njej je 71 odstotkov anketirancev poročalo, da so imeli v zadnjem letu bolečine v hrbtenici, 29 odstotkov jih je bilo zaradi tega že odsotnih z dela. Raziskava kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa pri UKC Ljubljana, v kateri so zajeli več kot 26 tisoč medicinskih sester, pa je potrdila, da so te v primerjavi s preostalo populacijo večkrat bolniško odsotne, predvsem zaradi težav v nosečnosti in poškodb. Pogosteje so tudi hospitalizirane.

Povedano preprosteje – velik del tehnikov in sester, ki naj bi skrbeli za naše zdravje, je že sam potreben teh storitev. »Izsledki raziskave potrjujejo, da so vsa delovišča obremenjena z najvišjimi ocenami obremenitev, fizičnih in psihičnih ter po vseh drugih merilih,« pravi Slavica Mencingar, predsednica Sindikata delavcev zdravstvene nege Slovenije, ki je raziskavo naročil. Monika Ažman pa poudarja, da je med medicinskimi sestrami že največji delež žensk v srednjih in zrelih letih, ki teže prenašajo tolikšne napore. »Od nekaj več kot 22 tisoč jih je 8200 starejših od 50 let. Seveda so po 30 letih napornega dela z vse hujšimi bolniki že povsem zgarane in izmozgane.«

Po podatkih evropske komisije je v zadnjih šestih letih delo v drugih državah EU poiskalo skupaj 1107 medicinskih sester iz Slovenije. To je daleč največ med vsemi reguliranimi poklici.

A trendi so neusmiljeni. Po podatkih vladnega Urada za makroekonomske analize se je med letoma 1990 in 2015 v Sloveniji delež starejših od 65 let povečal z 10,6 odstotka na 18 odstotkov prebivalstva. »Takšna gibanja kažejo, da v Sloveniji že poteka proces demografskega prehoda, ki bo v prihodnjih letih še intenzivnejši.« Podaljševanje življenjske dobe pa je večidel posledica napredka medicine in višjih standardov zdravstvene oskrbe. V preteklosti je zdravstvo hitreje dvignilo roke od pacientov, ki jim ni moglo pomagati. Danes so najbolj obremenjeni oddelki slovenskih bolnišnic že polni bolnikov, ki imajo po več hudih diagnoz, tako imenovanih polimorbidnih pacientov. Razmere pa se bodo še slabšale. Študija ljubljanske Ekonomske fakultete iz leta 2016 predvideva, da se bodo v prihodnjih letih naglo povečale potrebe po urgentni in bolnišnični oskrbi – narasle naj bi za 30 odstotkov.

Tudi sistem domov za ostarele že poka po šivih, saj je naval tolikšen, da zmanjkuje prostih mest. Med 24 domovi v ljubljanski regiji za zdaj ni nobenega, ki bi imel vsaj eno prosto mesto, na sprejem čaka 19.816 ljudi. Na celotnem območju Maribora je prosto eno mesto, domovi pa imajo evidentiranih 3513 prošenj. Vse to pomeni, da bodo preobremenjene medicinske sestre v teh ustanovah primorane delati še več kot sedaj. Zato je nujno, da poiščemo rešitve. V evidenco iskalcev zaposlitve je zdaj vpisanih 840 sester, vendar Ažmanova opozarja, da gre povečini za trajno nezaposljive in takšne, ki ne želijo več delati v zdravstvu.

Prepuščeni sami sebi

V UKC Ljubljana skušajo dodaten kader zagotoviti na različne načine. Med najnujnejšimi ukrepi je po besedah glavne sestre Zdenke Mrak zvišanje urne postavke študentskega dela s sedanjih 4,7 evra na znesek, s katerim bi lahko učinkoviteje privabljali mlade. »Težava je, da pri nas poteka sanacija in da je težko odobriti dodatne izdatke. A nekaj moramo storiti, ker tako ne gre več.« Poleg tega bi bilo po njenem mnenju treba okrepiti promocijo poklicev srednje in diplomirane medicinske sestre in utrditi povezavo med UKC in kariernimi centri fakultet. V skrajni sili bi bolnišnica manj zahtevna dela administracije in spremstva, ki bi jih sicer morale opravljati sestre, ob ustreznih izobraževanjih lahko zaupala drugim zaposlenim, tudi takim, ki imajo končano zgolj osnovno šolo. Sindikalistka Mencingarjeva pa vidi še nekaj mogočih ukrepov: »Vsekakor bi bilo dobrodošlo, da se na najzahtevnejših deloviščih nemudoma uredijo dodatki za zahtevnost dela oziroma za povečan obseg dela, ki bi vsaj malo omilili sedanje stiske in stimulirali zaposlene in morebiti pritegnili nove kandidate na razpisana delovna mesta. Mogoče bi prišle v poštev tudi kakšne začasne prerazporeditve znotraj zavoda, kar pa seveda lahko oceni samo strokovni menedžment posameznega zavoda.«

Vendar to niso dolgoročni ukrepi, temveč gašenje požara. Sindikat delavcev zdravstvene nege in Zbornica-Zveza si zato prizadevata za spremembe zastarelih, pred več kot 30 leti sprejetih kadrovskih normativov, saj ti po besedah Slavice Mencingar »ne sledijo novejšim trendom zdravljenja in širitvi programov, ki jih vedno znova in znova določata ministrstvo in stroka, plačnik ZZZS pa ne priznava dodatnega kadra za te programe«. Sindikat in Zbornica-Zveza sta že leta 2013 skupaj oblikovala nove standarde, vendar jih ministrstvo za zdravje ni potrdilo in ni vneslo v predpise. Podobno je s predlogom, da bi srednjim medicinskim sestram na podlagi dodatnih delovnih obremenitev priznali dodatne kvalifikacije in omogočili zvišanje prejemkov. »Čeprav je zdravstveni svet ministrici Milojki Kolar Celarc priporočil, naj da soglasje k ustrezni spremembi krovnega zakona o zdravstveni dejavnosti, tega ni storila,« je razočarana Ažmanova.

Desetletij dela v Sloveniji se Andreja Krajnc spominja z grenkim priokusom. Razmere na svojem nekdanjem delovnem mestu v Mariboru opiše kot »tekoči trak«.

Na ministrstvu pa zatrjujejo, da so »uredili status in s tem primerno plačilo srednjih medicinskih sester, ki opravljajo delo in aktivnosti diplomiranih medicinskih sester«. Poleg tega je resor zvišal cene zdravstvenih storitev v varstveno-delovnih centrih. Glede novih normativov pa odgovarjajo, da so ustanovili delovne skupine, ki bodo pripravile izhodišča za spremembe. Toda njihovi odgovori nazadnje vendarle ne puščajo nobenega dvoma, da so bolnišnice in domovi za ostarele pri spoprijemanju s težavami zaradi pomanjkanja sester prepuščeni sami sebi: »Ministrstvo za zdravje ni pristojno za urejanje kadrovske politike javnih zdravstvenih zavodov ... Ti morajo sami spremljati zahtevnost pacientov, nadzirati izvajanje kategorizacije z notranjim nadzorom in na podlagi zahtevnosti pacientov zaposliti ustrezno število ljudi.«

A zavodi sami ne morejo biti kos tem izzivom. Vzroki za naraščanje pritiskov nanje in za pomanjkanje medicinskih sester glede na potrebe bolnikov so sistemski. S to težavo se bo zato morala spoprijeti nova vlada. V sindikatu ji že napovedujejo pogajanja za zvišanje plač »za vse zaposlene v zdravstveni negi, ki si nedvomno zaslužijo precej več, kot jim je v tem trenutku dano«. Bolnišnice pa upravičeno pričakujejo dodatna sredstva, da bodo z njimi preprečile odlive kadra, na katerem temelji zdravstveni sistem. Zgolj etični pogon že nekaj časa ne zadošča več. »Zelo rada sem delala v Sloveniji. Ob delu sem se izobraževala, ko je bila kriza, sem jo pomagala reševati, pa me za to ni nihče posebej plačal, še pohvale nisem bila deležna. Takrat sem spoznala, da se zdi vsem okoli mene kar samo po sebi umevno, da bom z nasmehom zdržala vse pritiske in izkoriščanje. Vendar noben človek ni samoumeven,« opozarja Andreja Krajnc.