Udinjanje avtomobilom

Mestna občina Ljubljana je pred kratkim objavila, da namerava na Dunajski cesti v smeri proti središču mesta uvesti dodaten pas za avtomobile. Gre za odsek, kjer je bil pred leti eden od štirih voznih pasov spremenjen v rumeni pas, namenjen javnemu potniškemu prometu. Razlog naj bi bil načrtovana gradnja stanovanjskega kompleksa in dograditev džamije ob Parmovi ulici, zaradi katerih naj bi se prometne razmere v tej ulici poslabšale. V podjetju PNZ, kjer so pripravili prometno študijo, so po poročanju Dnevnika do načrta zadržani, vendar naj bi takšno rešitev narekoval pravilnik o projektiranju cest, po katerem menda mora biti zagotovljena neka raven storitev za motorni promet. Ob tem predstavnik podjetja dodaja, da se promet po Dunajski cesti kljub dodatnemu pasu ne bo bistveno povečal. Lahko se vprašamo, zakaj je potem ta sploh potreben, sploh naj bi bil problem tranzitnega prometa, ki se je odvijal po Parmovi kot vzporednici Dunajske, v veliki meri rešen z nedavno spremembo obvezne smeri vožnje po Livarski ulici.

Še bolj nesmiselno je, da bi bil poseg v popolnem nasprotju z lani sprejeto Celostno prometno strategijo MOL, ki si za enega od ključnih ciljev zastavlja zmanjševanje avtomobilskega prometa, kot pomemben ukrep za spodbujanje javnega potniškega prometa pa uvajanje novih rumenih pasov na vpadnicah. Podrobnejših načrtov in terminskega plana o slednjih tudi po izgradnji več postajališč P + R na obrobju mesta še ni. Oba ukrepa sta bila v javni anketi o CPS deležna široke podpore, anketiranci pa večinoma niso naklonjeni izboljšavam za avtomobilski promet. Prostor za nov vozni pas bi pridobili z opustitvijo mest za bočno parkiranje, ki drugače od parkiranja na navadnih parkiriščih velja za najgospodarnejšo in prostorsko najbolj nesporno obliko parkiranja. Opustili naj bi tudi odstavne prostore za avtobuse pred postajališči LPP, ki so ob ustavljanju mestnih avtobusov omogočali nemoteno vožnjo primestnim. Podobno namero je občina izrazila že leta 2013, a jo je zaradi ostrega nasprotovanja okoliških stanovalcev in okoljskih organizacij opustila. Predstavniki občine so takrat dajali nasprotujoče si informacije, na primer, da je širitev potrebna zaradi skorajšnje zapore podvoza na Šmartinski cesti (pri Ortobaru) zaradi rekonstrukcije, čeprav se je pozneje izkazalo, da ima občina v predalu načrte za rekonstrukcijo brez zapore.

Proti predvideni širitvi prometnih površin za avtomobile se je že pred leti in zdaj izreklo več prometnih in prostorskih strokovnjakov. Vse našteto, pa tudi nekateri drugi projekti (širitev obvoznice, štiripasovnica proti Škofljici …) kažejo, da slovenska prometnoinženirska stroka še vedno ni prerasla prometne filozofije iz prejšnjega stoletja, ki je temeljila na udinjanju avtomobilom na račun vseh drugih uporabnikov javnega prostora. Vemo tudi, da prometne študije vedno pokažejo kritično stanje in nujo po takojšnji širitvi cest, pa prometnih zagat s tem ne rešimo, si pa ustvarimo nadvse škodljivo življenjsko okolje.