Eno ime. En kamen. Ena usoda.

V zadnjih letih je marsikateri obiskovalec nemških mest pred nekaterimi stanovanjskimi poslopji opazil v pločnike vgrajene medeninaste tlakovce z vgraviranim imenom in priimkom osebe, datumom in letnico njenega rojstva in smrti ter navedbo koncentracijskega taborišča. Ob takšne kocke, več kot 69 tisoč jih je že vgrajenih, se ne »spotaknemo« le v nemških, temveč v mestih 24 evropskih držav, od Nemčije, Italije, Avstrije, Madžarske, Ukrajine do Norveške. Vsaka izmed njih – v slovenskem prevodu nemške besede Stolpersteine jih imenujemo »spotikavci« – opominja, da je bila hiša, pred katero je vzidana, zadnji naslov žrtve nacističnega preganjanja. »Spotikavci« sicer ne zaznamujejo spomina le na judovske žrtve, temveč tudi na Rome, Sinte, homoseksualce in invalide, na vse tiste, ki jih je tretji rajh v svoji obsedenosti s čistostjo naroda, rase in vere obsodil na izginotje.

Minuli ponedeljek je z vgradnjo prvih 23 »spotikavcev« pred nekdanjimi domovanji ljubljanskih Judov in Judinj tudi Ljubljana postala del tega »največjega decentraliziranega spomenika žrtvam nacističnega preganjanja«. Celodnevna prireditev obujanja spomina na izginulo ljubljansko judovsko skupnost s postavitvijo »spotikavcev« se je v dopoldanskih urah začela s slovesnostjo na Cankarjevem obrežju, lučaj od Tromostovja. Tam, pred nekdanjim domom Olge Adler in Oskarja Željka Adlerja, judovskih beguncev iz fašistične NDH, je navzoče najprej nagovoril Robert Waltl, direktor Judovskega kulturnega centra Ljubljana in pobudnik projekta obujanja spomina na ljubljanske Jude s »spotikavci«. Waltl je v minulem poldrugem letu z zgodovinarjem in direktorjem Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor Borisom Hajdinjakom v domačih in tujih arhivih zbiral dokumentacijo, ki bi nedvoumno potrjevala, da so bili Judje in Judinje, pred katerimi domovanji so zdaj takšni »mini spomeniki«, žrtve nacističnega preganjanja. Večina gradiva o življenju in usodi pripadnikov ljubljanske judovske skupnosti, ta je pred vojno štela vsaj 160 duš, se je v 70 letih zatajevanja njihove prisotnosti na slovenskem ozemlju porazgubila, (za zdaj) sta našla ustrezno dokumentacijo le za pripadnike osmih judovskih družin, verjetno le tiste, ki so bili kot trgovci, industrialci, obrtniki ali umetniki najbolj vpeti v predvojno ljubljansko meščanstvo. Povedno je, da sta kljub dolgotrajnemu iskanju našla portretne fotografije le polovice Judov in Judinj, ovekovečenih s »spotikavci«. »Delo bova nadaljevala. Želim si, da bi nam v treh letih, kolikor bo trajal projekt, uspelo postaviti spominske kocke čim večjemu številu naših someščanov,« pravi Waltl.

Umestitev »spotikavcev« v javni prostor je nekakšna »vrnitev« nekdanjih ljubljanskih meščanov judovskega rodu na njihove domove, vendar ima pomembno simbolno težo, saj je skupnost, ljubljanska in slovenska, po skoraj 70 letih molka priznala (nekdanji) obstoj judovske skupnosti v svojem okolju. Zato ne preseneča, da so se vabilu organizatorja dogodka, Judovskega kulturnega centra Ljubljana v sodelovanju s Sinagogo Maribor, Mini teatrom in ZRC SAZU, z udeležbo na ponedeljkovi slovesnosti odzvali najpomembnejši judovski verski dostojanstveniki z območja nekdanje Jugoslavije. Med njimi so bili, poleg rabina judovske skupnosti Slovenije Ariela Haddada, še glavni rabin Hrvaške in Črne gore Moše Prelević, predsednik koordinacije judovskih občin Hrvaške dr. Ognjen Kraus, ob koncu slovesnosti pa je kantor sinagoge iz Stockholma Isidoro Abramowitzc zapel eno izmed judovskih molitvenih pesmi. Rabin Ariel Haddad je slovensko javnost spomnil, da so »judovske žrtve tudi slovenske žrtve. Vsi smo ena skupnost, čeprav verujemo drugače. Smo kot telo z različnimi organi. Če trpi en del telesa, trpi celotno telo,« je dejal. In še opozoril, da se »občutljivost na stiske sočloveka, ki nam jih je vtisnila druga svetovna vojna, izgublja. Z dogodki, kot je današnji, jo lahko vrnemo v življenje.«

Judje v Sloveniji

Iz slovenskega političnega vrha sta se slovesnosti na Cankarjevem nabrežju udeležila predsednik RS Borut Pahor in predsednik državnega zbora Matej Tonin. Skupaj z Gunterjem Demnigom, avtorjem tega mednarodnega projekta spominjanja na žrtve holokavsta, sta položila prvega in drugega »spotikavca«. Predsednik Pahor je v govoru ob tej priložnosti uporabil Sofoklejeve besede iz Antigone »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu«, ki bi morale biti, »čeprav se vsi ne ljubimo«, vodilo v naših ravnanjih tudi v sodobnem svetu, saj »če je mogoče zaradi drugačnosti izključiti enega, obstaja nevarnost, da bomo na koncu izključeni vsi ... Vsakdo ima v sebi neki alarm. Če je nekdo iz najrazličnejših razlogov predmet sovraštva in če do tega nismo ravnodušni, se bo ta alarm sprožil. Upam, da ga ne bomo preslišali.«

Tlakovci spomina, zdaj tudi v Ljubljani, nas spominjajo na tisto, česar se nočemo, a se moramo vedno znova spominjati. Da se ne bi ponovilo.

Irena Šumi, antropologinja in dobra poznavalka zgodovine judovstva na Slovenskem, je z navedbo dejstev o medvojni in povojni usodi judovstva na Slovenskem zanosne besede o sožitju in sobivanju Judov in Slovencev nekoliko »prizemljila«. Spomnila je namreč, da so bili slovenski Judje deležni šikaniranja in preganjanja že pred drugo svetovno vojno, saj je tedanja jugoslovanska oblast sprejela niz protijudovskih zakonov, s katerimi je Judom omejila pravico do izobraževanja, lastništva in gospodarskega udejstvovanja. Ker se je – po zaslugi politike, na Slovenskem zlasti konservativne SLS – tudi med prebivalstvom vse bolj krepil antisemitizem, so se že v desetletju pred vojno številni pripadniki judovske skupnosti izselili iz Kraljevine Jugoslavije. Vojno so na svojih domovih pričakali le tisti, ki niso verjeli, da bi bila lahko nacistična blaznost dolgotrajna, kaj šele zmagovita. Ostali so tudi po letu 1941, ko so se vrstile deportacije v nemška uničevalna taborišča. Še leta 1944 jih je v Ljubljani vztrajala peščica, septembra pa jih je Nemcem izdala in pomagala aretirati domobranska policija. Ko so nacisti in njihovi madžarski pomagači njilaši v tem letu deportirali v koncentracijska taborišča še večino pripadnikov prekmurske judovske skupnosti, najbolj številne na Slovenskem, je judovska skupnost v Sloveniji nepovratno in skorajda povsem izginila. Od okoli 1500 slovenskih Judov jih je vojno vihro preživelo le 200. Slovenija je bila ena izmed redkih držav, kjer je holokavst skoraj v celoti »uspel«.

Peščica preživelih se je po vojni vrnila na svoje domove, vendar jim komunistična oblast ni bila naklonjena. Predvojne judovske lastnike industrijskih in obrtnih obratov je razlastila premoženja, mnoge je na montiranih procesih posthumno ali v odsotnosti obsodila celo veleizdaje in sodelovanja z okupatorjem. Redki preživeli Judje so se v teh razmerah odločili za alijo, izselitev v Izrael. Ob vkrcanju na ladjo so morali podpisati posebno izjavo, v kateri so se zase, za svoje živeče in morebitne prihodnje potomce odpovedali jugoslovanskemu državljanstvu in vsemu imetju na tleh Jugoslavije. Da je nova oblast skušala zbrisati spomin na judovsko skupnost, izpričuje tudi uničenje murskosoboške sinagoge in tamkajšnje stavbe rabinata v letu 1954, pa tudi neukrepanje ob kasnejšem uničevanju judovskih pokopališč.

Ljubljanski »spotikavci« so – za zdaj – spomin le na peščico Judov, ki so pred vojno živeli na slovensko govorečem ozemlju. V minulih letih so takšne »mini spomenike« že postavili pred nekdanjimi domovi tržaških in goriških Judov. Tudi v mariborske ulice so leta 2012 vgradili 12 »tlakovcev« v spomin na člane mariborskih judovskih družin Kohnstein in Singer. Tudi mariborske, kot tudi vseh drugih 69 tisoč po Evropi, je v pločnike lastnoročno vgradil Gunter Demnig. Nemški umetnik se je projektu »spotikavcev« z dušo in telesom posvetil po letu 1992, ko je izvedel, da je bil njegov oče vojak tretjega rajha. Doumel je namreč, da klasični muzeji holokavsta le »zapirajo« spomin na usode teh ljudi med svojimi stenami, s »spotikavci«, miniaturnimi spomeniki pred nekdanjimi domovi žrtev, pa njihovo trpljenje postane za današnje ljudi »otipljivejše, zlasti če spoznajo, da se je nasilje začelo v njihovem mestu, njihovi soseski, morda celo v hiši, kjer živijo«, je dejal Demnig.

»To je življenjski projekt. Lani sem bil zdoma 270 dni. Z avtom sem prepotoval 60 tisoč kilometrov, od Norveške, Italije do Rusije. Ne znam oceniti, koliko tisoč milj sem prepotoval z letalom,« nam je dejal umetnik, ki je v hlačah in srajci iz jeansa ter klobukom Indiane Jonesa med judovskimi cerkvenimi dostojanstveniki in slovenskimi politiki vseskozi izstopal. Ta čas je še vedno na dvotedenski poti, ki jo je začel s polaganjem »spotikavcev« v Avstriji, se ustavil v ponedeljek v Sloveniji, nato pa se je odpravil na Madžarsko, na Slovaško in Češko. Ko je v pločnik pred nekdanjim domovanjem Olge in njenega sina Oskarja Željka Adlerja v ponedeljek položil prva kamna, je še dodal: »»Ti ljudje nimajo nagrobnika, kajti njihova telesa so bila upepeljena v pečeh Auschwitza. Spotikavci niso nagrobniki, obeležujejo pa prostor, kjer se lahko vsi, zlasti pa njihovi sorodniki, poklonimo spominu nanje.«

Usoda ljubljanskih Judov in Judinj

Iz zapisa Waltla in Hajdinjaka je vidno, da so celo podatki o življenju 23 pripadnikov osmih družin, tistih, ki so jih v ponedeljek simbolno vrnili med someščane, skopi, zaradi izginule dokumentacije pa je potek njihove medvojne usode nemalokrat opisan v pogojni obliki. To velja tudi za Olgo in njenega sina Oskarja Željka Adlerja, begunca iz fašistične NDH, ki so se jima cerkveni dostojanstveniki in predstavnika slovenskega političnega vrha poklonili na Cankarjevem nabrežju. Waltl in Hajdinjak pišeta, da sta mati in sin Zagreb zapustila po aretaciji očeta Otta, ki je bil marca 1941 umorjen v zloglasnem ustaškem taborišču Jasenovac. V Ljubljani sta bila zagotovo že leta 1942, saj so ju tedaj italijanske oblasti poslale v konfinacijo v San Giovanni Bianco ob švicarski meji. V »nevtralno« državo jima očitno ni uspelo prebegniti, saj so ju oktobra 1943 aretirali v Milanu in ju decembra poslali v Auschwitz. 44-letno Olgo so umorili v plinski celici kmalu po prihodu v taborišče, njenega sina Oskarja pa aprila 1944. V San Giovanni Biancu sta bila zaprta še Ottova in Olgina hči Zora in njen mož Erich Hirschl. Očitno so jih skupaj aretirali, poslali v Milano in nato v Auschwitz.

Na Resljevi ulici 8 je Demnig, skupaj s Tomažem Zajcem, preživelim judovskim dečkom iz družine Zajc/Steinberg, položil kamen v spomin na Tomaževega očeta Ladislava, taboriščnika v Dachauu, in njegovo mamo Regino, med vojno zapornico v Begunjah. Oba sta vojno preživela. Vsi člani rodbine Steinberg je niso. Na Štefanovi ulici 8 so zato položili štiri »spotikavce« njim v spomin; na Tomaževega dedka Viljema, ki je leta 1944 umrl v Buchenwaldu, babico Lili, ki je istega leta umrla v Ravensbrücku, ter teto Lidijo in strica Ludvika, ki sta izkusila grozote Dachaua.

Vila na Levstikovi 15, danes je v njej sedež stranke SD, je bila pred vojno dom družine Moskovič. Vsi njeni člani, oče Feliks, mati Klara, otroka Vera in Julij in Klarina mama Ivana, so končali svoje življenje v nemških taboriščih. Pred vilo je danes pet »spotikavcev«, ki jih je Demnig položil skupaj z dr. Otom Lutharjem z ZRC SAZU in Matejo Demšič, načelnico za kulturo MOL, ki je v zadnjem letu sodelovala pri projektu ljubljanskih »spotikavcev«. O usodi družine Moskovič je ohranjenih nekaj več podatkov, kajti oče Feliks je bil pred vojno znani ljubljanski trgovec z usnjem. Hči Vera je bila ob aretaciji študentka pedagogike na ljubljanski Filozofski fakulteti, njen 16-letni brat Julij pa dijak I. realne gimnazije v Ljubljani in čelist orkestra Glasbene matice. Oba otroka, Vera in Julij, sta bila sodelavca OF. Menda naj bi italijanski karabinjerji zaradi Julijevega pisanja uporniških gesel po zidovih Feliksa, Vero in Julija leta 1941 internirali v Papozze v Benečiji. Konec novembra 1943, po kapitulaciji Italije, so jih prepeljali v prehodno taborišče Fossoli v Modeni, od tam pa konec junija 1944 v Auschwitz. 65-letnega očeta Feliksa so kmalu po »selekciji« usmrtili v plinski celici, Vero je enaka usoda doletela oktobra, Julija konec novembra. Februarja 1944 so nemške oblasti tudi Klaro in Ivano, ki sta do kapitulacije Italije živeli v Ljubljani, s skoraj vsemi drugimi ljubljanskimi Judinjami odpeljale v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. 74-letna Ivana je umrla kmalu po prihodu v taborišče, 48-letna Klara le nekaj mesecev po prihodu.

Od okoli 1500 slovenskih Judov jih je vojno vihro preživelo le 200. Slovenija je bila ena izmed redkih držav, kjer je holokavst skoraj v celoti »uspel«.

Štiri »spotikavce« je Demnig, skupaj z Robertom Waltlom in donatorico ljubljanskega festivala Hiša strpnosti Denise Benmosche, položil na Beethovnovi ulici 14, nekdanjem domu družine Kapper. Zakaj so italijanske oblasti vse člane družine, očeta Gustava, njegovo ženo Trudo in njuna otroka Petro in Evo, že decembra 1941 izgnali iz Ljubljane in jih internirali v kraju Agordo v provinci Belluno, ni znano. Zagotovo pa so bili vsi člani družine tam zaprti še po kapitulaciji Italije oktobra 1943. Aprila 1944 so jih znova aretirali v Padovi, jih odpeljali v tamkajšnje taborišče Vo’ Vecchio, po njegovem zaprtju pa jih skupaj z drugimi judovskimi jetniki iz taborišča predali Nemcem. Gustava Kapperja so odpeljali v moški zapor na padovskem trgu Piazza Castello, ženske in otroke v zapor Paolotti, od tam v zloglasno Rižarno, konec julija 1944 pa vse, moške in ženske, v Auschwitz. 38-letno Trudo, 12-letnega Petra in 9-letno Evo so usmrtili v plinskih celicah, njihova trupla upepelili v krematoriju, pepel pa raztresli v močvirje. Oče Gustav je bil iz Auschwitza premeščen v Dachau, kjer so ga usmrtili konec novembra tega leta.

Na Valvazorjevi ulici 3 je Demnig s člani Judovske skupnosti Slovenije položil dva »tlakovca spomina«. Na tem naslovu sta v času italijanske okupacije Ljubljane živela Erna Pogačnik, znana predvojna ljubljanska optičarka, in njen mož Jakob Pogačnik, slovenski trgovec. Par je med vojno ostal v Ljubljani, septembra 1944 pa so ju v sklopu obširnih nemških aretacij prijeli s preostalimi tridesetimi ljubljanskimi Judi. Erna je še istega leta umrla v taborišču Ravensbrück, Jakob pa v Dachauu.

Trije »spotikavci«, ki jih je umetnik Demnig, skupaj s potomkama družine Stašo Briški Baisly in Rahelo Rozman, vgradil na Lepodvorski 26, »vračajo« na njihov (začasni) dom člane družine Baumgarten. Na tem naslovu je med vojno živel judovski zdravnik Hugo Baumgarten z ženo Frido in otroki Jurijem, Otonom in Marjano. Hugo in Frida sta bila Dunajčana. Leta 1941 sta se pred nacizmom v avstrijski prestolnici umaknila v Trbovlje. Tam je Hugo dobil delo v ambulanti za rudarje. Že istega leta se je Hugo s sinovoma Jurijem in Otonom umaknil v Ljubljano, kjer sta jima sobo v svoji garsonjeri na Lepodvorski ponudila glasbenik Mirko Logar in njegova žena Ruža. Naslednjega leta sta se v to stanovanje zatekli še žena Frida in hči Marjana. Do septembra 1944, ko jih je aretirala domobranska policija, so bili člani družine aktivni sodelavci OF. Po aretaciji so Huga in Jurija odpeljali v Dachau, decembra pa očeta v taborišče Bergen-Belsen, kjer je marca naslednje leto umrl. Frido in Marjano so odpeljali najprej v sodnijske zapore, od tam pa mater v Auschwitz, hčer pa v Ravensbrück. Obe sta se po vojni vrnili v Ljubljano. Marjana, ki je leta 1939 na Filozofski fakulteti Univerze na Dunaju doktorirala iz germanistike, je po vojni predavala angleški jezik na Ekonomski fakulteti, kasneje pa je bila lektorica za angleški jezik in fonetiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Zadnjega »spotikavca« je Demnig v poznih popoldanskih urah vgradil med tlakovce Križevniške ulice. Tam je do aretacije živel Marjanin brat Oton Baumgarten. Bil je zanimiv človek. Do leta 1938 je na Dunaju študiral telesno vzgojo, kjer se je podrobno seznanil z borilnima veščinama jujutsom in judom. V Ljubljani je očitno tudi poučeval te veščine, saj je svojo dejavnost oglaševal v Družinskem tedniku, leta 1942 pa je izšel njegov priročnik z naslovom Džiu-džitsu: Sistem Kano v 149 slikah. Tudi Oton je bil – kot celotna njegova družina – med tistimi ljubljanskimi Judi, ki jih je septembra 1944 po nalogu gestapa aretirala domobranska policija. Poslali so ga v Dachau, oktobra istega leta pa premestili v taborišče Neuengamme, kjer je umrl. Da je bil med pionirji uvajanja juda v slovenskem prostoru, izpričuje tudi udeležba članov Judo kluba Ljubljana Bežigrad ob vgraditvi »spotikavca« z njegovim imenom.

Da se ne bi ponovilo

Triindvajset članov judovskih rodbin, ki so v ponedeljek v Ljubljani dobili spominsko obeležje, je vendarle le peščica vseh tistih Judov, ki so pred vojno živeli na Slovenskem. Za nekaterimi se je izgubila vsaka sled. Mnoge pa je s projekti, kot so »spotikavci«, še mogoče povrniti iz zgodovinske pozabe, skladno z mislijo iz Talmuda: »Oseba je pozabljena le, če je pozabljeno njeno ime.« Toda ne gre le za imena. Gre tudi za podobe, obraze ljudi, kar je z razstavo z naslovom Undeleted sugeriral umetnik Vuk Ćosić. Na njej je predstavil rekonstruirane podobe tistih Judov in Judinj, katerih fotografski portreti niso ohranjeni. (Po)ustvaril jih je s sestavljanjem na internetu dostopnih fotografij ljudi z istim imenom ali priimkom iz približno istega obdobja. Takšni portreti, oblikovani iz črk hebrejske abecede, so postavljeni v bližini njihovih zadnjih bivališč. Iz inštalacije, predstavljene v ponedeljek zvečer v Judovskem kulturnem centru Ljubljana, je vidno, da je mogoče »prisotnost« nekdanjih judovskih meščanov »priklicati« tudi z zvokom. V ta namen sta umetnika Vadim Fiškin in Miran Mohar (Irwin) vanjo umestila 587 žarnic, ki so utripale v ritmu zvočnega posnetka imen in priimkov vsakega izmed slovenskih Judov in Judinj, izginulih v holokavstu. Pa ne gre le za Jude in holokavst. »Spotikavci«, čeprav v Ljubljani postavljeni le pred nekdanjimi domovi pripadnikov judovske skupnosti, izpričujejo univerzalno sporočilo, kaj se lahko zgodi, če okolje molči takrat, ko bi moralo kričati. Tlakovci spomina, zdaj tudi v Ljubljani, nas spominjajo na tisto, česar se nočemo, a se moramo vedno znova spominjati. Da se ne bi ponovilo.