Vrnitev v barbarstvo?

Ljudje kot vrsta zlepa ne bomo izumrli, toda sedanja civilizacija je tik pred tem, da se sesuje, človeštvo pa se znajde v novem barbarstvu. Grozi, da se bo torej prepleteni, globalizirani svet razbil na koščke, da bodo razpadle tudi države kot organizirane skupnosti z osrednjo oblastjo, da se bodo sesuli urejeni sistemi šolstva, zdravstva, prometa. Da na jutranji prag ne boš več dobil časopisa ali redne količine interneta, da se bodo vrnile zatrte bolezni, da boš bolan šel k padarju, ker zdravnika ne bo, da bo iz pip kapljala okužena voda ali pa še to ne. V nebo bomo gledali s strahom, bali se bomo tal pod nogami.

Ni nujno, da bo tako. A verjetnost, da se vse to zgodi, je velika in se nenehno veča. Tako je zato, ker sta v krizi družba in okolje, ker se obe krizi prepletata in medsebojno krepita.

Gledano v daljšem obdobju se človeštvu dogaja svojevrstna samozagrešena tragikomedija. Najprej smo, nebogljeni in opremljeni le z najpreprostejšim orodjem, živeli v obdobju tveganega preživetja, bili nenehno na preizkušnji in ogroženi kot vrsta. Z neolitsko revolucijo (izumom poljedelstva) smo si preživetje zagotovili, a že ustvarjali mikropoškodbe okolja. S kapitalizmom in industrijsko revolucijo smo se prebili v tretje, sedanje obdobje. Toda šele po drugi svetovni vojni, pravi biogeolog Reinhold Leinfelder, se je začelo t. i. veliko pospeševanje – hitro naraščanje prebivalstva, pojavljanje novih tehnologij in industrije, velikanske količine odpadkov, ki že puščajo sledi v sedimentih, ki bodo nekoč kamnine. Še nikoli nas ni bilo toliko (dobrih sedem milijard), še nikoli nismo bili tako bogati in tako tehnološko razviti – in še nikoli nismo ogrožali globalnega okolja, s tem pa tudi sebe. Grožnja je do konca resna, velikanska, vedno otipljivejša, vendar drvimo naprej po starem. Tako se, lepa ironija, po svoje vračamo v prvo obdobje. Tradicionalno jemani napredek z nenehno rastjo kot najizrazitejšo in najbolj zaželeno, kar oboževano komponento je v resnici nazadovanje.

Sredi dramatične tekme s časom smo. To ni strašenje – strašljiva je stvarnost. Težava je v tem, da te stvarnosti nočemo priznati. Vidimo, a vtikamo glavo v pesek. Slavni Stephen Hawking je nedolgo pred smrtjo zapisal, da živimo v najnevarnejšem času človeške zgodovine. »Če nočemo zapraviti zadnje priložnosti, vodilnim usmerjevalcem tega sveta ne preostane drugega kot priznanje, da so odpovedali in pustili večino ljudi na cedilu.«

Oholi antropocen

Živimo v novi geološki eri, ki jo je človek poimenoval po sebi – antropocen. Poimenovanje je ošabno, a v marsičem upravičeno. Podatki o našem mrgolenju so prav neverjetni: na kopnem premikamo desetkrat toliko kamnin in zemlje kot tektonski premiki, vulkanski izbruhi, erozija in plazovi skupaj. Devet desetin biomase vseh živečih sesalcev sestavljajo ljudje in domače živali, več kot tri četrtine nezaledenele kopenske površine niso več v prvotnem stanju. Itd. Itd.

Poimenovanje antropocen govori o človekovi moči in inteligenci. Lahko bi bilo razlog za ponos, če ne bi hkrati s kočljivim materialnim napredkom tako silovito pritiskali na okolje – v škodo skoraj vseh živih bitij in tudi sebe. Zato je oznaka antropocen predvsem svarilo, da smo zablodili. Nekaj je zunaj dvoma: oba, okolje in družba, sta v krizi, hkrati pa neločljivo prepletena; bolezen (zdravje) enega je bolezen (zdravje) drugega. Za zdaj se še vedno ubadamo predvsem z ekonomskimi, socialnimi, kulturnimi ... tegobami družbe. Ta pozornost je upravičena, vendar nezadostna. V ospredje naglo rine okoljska kriza, ki postaja primarna, vseobsegajoča in se pospešeno zaostruje. Če bo hotela družba civilizirano preživeti in naravo ohraniti v znosnem stanju, se bo morala temeljito spremeniti. Gre za ideološko in hkrati nadideološko vprašanje. Gre za vprašanje preživetja.

Znamenja vsesplošne ekološke krize se zlovešče množijo. Prizadeta je celota našega okolja – ozračje, zemlja, voda. Vsi ti veliki agregati so tesno povezani. Segrevanje ozračja je tačas najbolj v ospredju in njegove posledice – brutalizacijo vremena – že čutimo tudi v podnebno mili Sloveniji. A enako hude so tudi druge poškodbe nature. Voda: pomanjkanje pitne vode že zdaj muči vsaj šestino človeštva, vendar se še zaostruje; ledeniki in led na obeh polih se talijo, morska gladina se dviga in bo počasi požrla številna obalna mesta in nižine. Oceani se kisajo in segrevajo, postajajo revnejši s kisikom, zato izginjajo živalske vrste in umira Veliki koralni greben. Vsa voda sveta je onesnažena z veliko in mikroplastiko. Zlasti zaradi intenzivnega kmetijstva in pozidavanja rodovitna zemlja postaja jalova ali pa zgineva. Puščave se širijo, gozdovi krčijo. Poteka šesto veliko izumiranje živalskih in rastlinskih vrst. Raziskava, ki jo je objavila ameriška Nacionalna akademija znanosti, dramatično govori o »biološkem uničevanju, ki je strašljiv napad na temelje človeške civilizacije«. Vodja raziskave Gerardo Ceballos je rekel: »Položaj se je tako poslabšal, da bi bilo neetično, če ne bi uporabljali močnih besed.«

Posledice se boleče kažejo na vseh področjih. Človeštvu grozi hudo pomanjkanje hrane, že zdaj trpi lakoto slaba milijarda ljudi. Po strašljivi napovedi Združenih narodov nas čaka le še kakih 60 tako obilnih žetev kot doslej, pri čemer bo sredi tega stoletja na svetu tri milijarde ljudi več kot zdaj. Prihodnje drame drastično nakazujejo težave z begunci, ki so, še zelo omejeno, že travmatizirale in deloma politično preuredile ves Zahod. Kaj bo svetovni sever naredil s stotinami milijonov beguncev, bežečih z ekološko opustošenega juga? Skušal se bo zapreti, nesrečni jug pa se bo pogrezal v kaos, vojne, neusmiljen boj za preživetje. Demokracija bo na smrt ogrožena tudi na severu, kjer že vznikajo tolerirani avtokratski režimi. Okolje se slabša bistveno hitreje, kot se krepita naša ekološka zavest in pripravljenost za temeljite korekture. Materialno, miselno in čustveno ostajamo ujetniki sistema, a čedalje bolj nas mučijo nelagodje, zamolkla tesnoba, difuzen civilizacijski strah. Vztrajno ga izrinjamo, saj bi se sicer morali iztrgati iz fatalizma in negibnosti. Nekoč smo trepetali pred bogovi, zdaj se, kot pred tisočletji, spet po malem bojimo tudi narave. Točka, ko bi se (ko se bo?) ekološka zavest okrepila dovolj, da bi lahko še razmeroma poceni ustavili propadanje okolja, se zdi zelo odmaknjena, ekokatastrofe pa zato neizbežne.

Mehanizmi najboljše vseh ureditev

Okoljske težave nimajo enega samega vzroka, imajo pa izrazit skupni imenovalec – vladajoči družbeni sistem, se pravi kapitalizem, ta čas v vulgarni, neoliberalni obliki. S tega vidika je hiranje okolja tudi izrazito ideološko vprašanje. Kapitalizem je zdaj planetarna ureditev, je potenten, trdoživ in nekako primitivno prefinjen; okolje perverzno uničuje celo tako, da brutalizira družbo z naraščajočo neenakostjo – reveži in ljudje, ki jih muči negotovost, se tolčejo za preživetje, taki pa so manj občutljivi za okoljske grožnje. Dokler bo vrtoglava neenakost – to prerazdeljevanje od spodaj navzgor in od manj razvitih k bolj razvitim – vladala v posameznih družbah in tudi globalno, na osi sever–jug, bodo revnejši hočeš nočeš sprejemali uničevanje okolja, češ, neizbežno je, sicer bomo živeli še slabše. In se bodo znotraj posamičnih družb tolkli med seboj ali pa se bodo med seboj teple najprej najbolj, kasneje pa tudi manj okoljsko ranjene družbe/države. Ti konflikti v nižinah družbe njenim vrhovom za zdaj pomagajo ostajati v dominantni vlogi.

Podatki o našem mrgolenju so prav neverjetni: na kopnem premikamo desetkrat toliko kamnin in zemlje kot tektonski premiki, vulkanski izbruhi, erozija in plazovi skupaj.

Kapitalizem (neoliberalni in nasploh) je prinesel velik materialni napredek, veliko koristnega, zlasti v znanosti, tehnologiji in zdravstvu. Človeštvo se je z njegovo pomočjo izjemno namnožilo in bo kmalu štelo osem milijard posameznikov – preveč za zdravje planeta pri uveljavljenem načinu življenja. Hkrati je kapitalizem (in njegovi stebri) do zdravja družbe, še bolj pa do okolja ravnodušen. Poleg tega je – in to je bistveno – nesposoben za kakršnokoli resno samoomejevanje. V nenehno ekspanzijo ga žene notranja logika, izražena s težnjo po dobičku. Da ga lahko obdrži na visoki ravni, umetno (s tiskanjem poceni denarja itd.) spodbuja rast in tako ustvarja hiperprodukcijo in hiperpotrošništvo. Ta mogočni pogon temelji na vedno višji zadolženosti, zato je sistem vedno bolj kaotičen in nestabilen, dobički pa dolgoročno kljub zadolževanju stagnirajo ali se celo zmanjšujejo. Zato kapital s svojimi podpornimi četami (politika, državni represivni aparati, mediji, višji srednji sloj ...), ki na Zahodu skupno zajemajo kako desetino do petino prebivalstva, vedno bolj zajeda družbo in okolje, ki v tej primitivni, skrajno egoistični optiki še vedno velja za strošek in neomejeno dobrino. Skratka, že zdaj živimo daleč onkraj zmogljivosti planeta. Denis Meadows je to v Mejah rasti ugotovil že leta 1972 in napovedal, da se utegne civilizacija v 21. stoletju zato zlomiti.

Poglejmo za hip razvoj zgodnjih držav in civilizacij. Prebivalstva so se marsikje preveč namnožila in uničila mikrookolja. Hkrati so se družbe notranje izrodile, to se je kazalo zlasti v visoki stopnji neenakosti, in zato postale konfliktne in kaotične. Ranjeno okolje in skrajna družbena neenakost sta gnala take družbe proti zlomu, pravi proučevalec kompleksnih sistemov Safa Motesharrei, toda propad je postal neizbežen šele, ko sta se povezala oba dejavnika.

To davno dogajanje je osupljivo podobno današnjemu stanju. Neenakost se povsod naglo veča in dosega razmerja, značilna za fevdalizem, kot med drugimi ugotavlja Thomas Piketty. Enako hitro napreduje tudi destrukcija okolja. Pri tem loči stare civilizacije in današnji svet usodna razlika – razlogi, ki so pokopali stare civilizacije, so danes dramatično pomnoženi in globalizirani, zato je sedanji položaj neprimerno zagatnejši: iz starih zavoženih držav so lahko prebivalstva zbežala na obsežna območja barbarov in bolj ali manj nedotaknjene narave. Zdaj takih zatočišč tako rekoč ni več, vsaj ne za veliko večino današnjih sedem in jutrišnjih deset ali 12 milijard ljudi.

Z drugimi besedami: kapitalizem in vse, kar vleče ta ureditev za seboj, ima svoje notranje in zunanje meje. Notranje meje so družba in njene reakcije na materialni in psihološki pritisk ureditve. Zunanje meje so poškodbe okolja. Kapitalizem zdaj že buta v ene in druge. Družba uničuje okolje, ranjeno okolje tolče nazaj po družbi, veča njeno stisko, strahove, konfliktnost. Kapital si skuša pomagati na dva načina: še bolj zažira okolje in se otresa demokracije, ki brzda njegovo surovost. Tako nastaja začarani krog, ki je dolgoročno absolutno nevzdržen. Je civilizacijska in celo eksistenčna grožnja človeštvu.

Brez »zdravil« polpreteklosti

Sredi prejšnjega stoletja je veliki gospodarski krizi v tridesetih letih, fašizmu in drugi svetovni vojni sledilo močno zmehčanje kapitalizma – obsežna podržavljenja, izrazito progresivni davki, večanje delavskih pravic, visoka stopnja enakosti. Kriza, fašizem, vojna so se povezali v silovit šok, ki je omogočil spremembo mišljenja in ureditve – preureditev kapitalizma. Po volji politike in z odobravanjem množic je postal močno reguliran in humaniziran. To je Zahodu prineslo družbeni mir in hiter materialni napredek. Brez omenjenih šokov tega zlatega obdobja socialne države ne bi bilo. Potem se je veliko klanje pozabilo, notranji logiki kapitalizma se je znova dala prosta pot in tako so sedemdeseta leta prinesla neoliberalizem, vladajoč še zdaj. Tak kapitalizem, kot rečeno, pa vedno neznosneje pritiska na družbo in okolje.

»Zdravilne« vojne katastrofe si svet po odkritju jedrskega orožja, pošastnih kemičnih in bioloških orožij in umetne inteligence, ki je morda tik pred tem, da bo ušla človekovemu nadzoru, ne more več privoščiti. Toda v družbi se že nabirajo napetosti, ki v marsičem spominjajo na stanje pred drugo svetovno vojno, znova se, prvič po koncu hladne vojne, veča celo verjetnost samomorilskega jedrskega spopada, pa čeprav sproženega nehote. Že to je dovolj skrb zbujajoče. A hkrati se, kot vodovje za krhkim jezom, nezadržno nabira in napoveduje nova katastrofa, nov siloviti šok – ekološki. Morda bo celo hujši kot gospodarska kriza, fašizem in druga svetovna vojna skupaj, saj bo, tokrat v resnici, zajel celotno človeštvo, vso družbo, ves planet in vse njegove sisteme. Nič ne bo ostalo nedotaknjeno.

Nevarnejša je okoljska kriza tudi zato, ker je družbene anomalije laže zdraviti kot hude poškodbe okolja. Sliši se po malem nehumano, a ni. Družbe, tudi gospodarstvo, živijo v ciklih, nazadujejo in napredujejo, doživljajo krize, jim podlegajo, jih premagujejo. Navsezadnje je tudi kapitalizem že bil bolj človeški. Drugače je v okolju: tu se vnašanje škodljivih snovi in energije akumulira, kopiči. Če to traja dolgo in intenzivno, se v sistemih, kot so oceani, ozračje itd., dotedanje ravnotežje v nekem trenutku zruši. To je kot pri nekaterih boleznih. Kdaj se zgodi preskok in v kaj preide prejšnje stanje – tega pri okolju ne vemo. Gre za t. i. tipping points – le deloma predvidljive točke, ki pa, ko nastopijo, prinesejo nepredvidljive posledice (primer za to je denimo odtalitev stalno zamrznjenih tal v Sibiriji, kjer se zato sprošča metan, bistveno nevarnejši za segrevanje ozračja kot CO2). Tudi zato je dogajanje v okolju in to, kar počnemo z njim, tako nepredvidljivo in nevarno. Pri tem seveda vemo: natura lahko živi brez človeka, človek brez nature ne more.

Ujetniki

Začetki vsesplošne ekološke krize, sestavljene iz kriz posameznih sistemov, se že jasno rišejo. Tega se zavedamo, vendar ne storimo nič korenitega, da bi pogrezanje vsaj približno ustavili. Šoki očitno še niso dovolj hudi. Tako negibni ostajamo tudi zato, ker smo v neoliberalni kapitalizem, v sistem, ujeti na tisoč načinov. Ujeti z realno močjo stebrov te ureditve (finančna smetana, velike korporacije, bogate elite, ki pišejo pravila »prostega« trga), stebrov, podprtih z ideologijo, zakoni, denarjem, administracijo, vojsko in policijo. Ujeti z delom in odvisnostjo od njega. Ujeti s ponotranjenjem neoliberalnih dogem, s strašenjem in dopovedovanjem, da je to najboljši mogoči sistem. Ujeti tudi z ugodji (potrošništvom), ki jih ponuja naš iztekajoči se čas. In – tudi če pustimo ob strani koristi, ki jih to prinaša – z zaverovanostjo elit v neoliberalizem. Če tičiš globoko v njem, vanj tako rekoč religiozno veruješ, pravi ekonomist Stephan Schulmeister, se preprosto ne moreš skopati iz njega. Za nameček so te elite vedno bolj interesno, miselno in čustveno povezana družina, saj kopičenje in obramba bogastva postajata močnejša vez kot nacionalnost; bogat Kitajec razmišlja podobno kot bogat Američan, Rus, Arabec in Slovenec, vsi po vrsti pa so ravnodušni za stiske svojih množic. Množic, ki pod pritiski destruktivne osnovne ureditve tudi same po malem postajajo destruktivne in kažejo znake najrazličnejših družbeno pogojenih bolezni.

Devet desetin biomase vseh živečih sesalcev sestavljajo ljudje in domače živali, več kot tri četrtine nezaledenele kopenske površine niso več v prvotnem stanju.

Kapitalizem ne bi mogel biti tako uspešen, če ne bi igral na različne sestavine človekove narave, na tekmovalnost, individualizem, željo po imeti več itd. Indijski pisatelj Amitav Ghosh pravi, da ljudje v tem zagatnem položaju, ko jih je strah, a kot celota ne storijo nič, ker (še) ne morejo in nočejo korenito spremeniti življenjskih navad in celotne ureditve, o slabšanju okolja raje ne govorijo, podobno kot molčijo o smrti, dokler ta ni čisto blizu. Iz vseh teh razlogov je za resno reševanje okolja tako težko postaviti na noge množična gibanja, ki bi v tem primeru nekako demonstrirala proti sebi in si odmerila nekaj manj udobja in razvajanja. Po malem smo problem vsi, ne samo velike nadnacionalne korporacije, politika in pomožne čete elit. Čeprav je ta družbena smetana seveda daleč najbolj odgovorna; ima daleč največ moči in daleč največ koristi od sedanje ureditve. Če bi se množice ekološko pošteno prosvetlile, bi ta »elita« odvrgla plašček demokracije in na silo vzdrževala status quo, se pravi stanje, ki nas vleče proti prepadu.

Omiliti ali odpraviti?

V nečem večina zagnanih zagovornikov okolja ostaja negotova. Je kapitalizem sploh mogoče izboljšati, ga narediti bolj humanega, hkrati pa znosnega tudi za naravo? Ali pa ga je mogoče »popraviti« samo tako, da se odpravi? Odgovor se nagiba k odpravi, in sicer prav zaradi notranje logike kapitalizma (dobiček, nenehna rast ...). Morda bi bilo mogoče sistem deloma zmehčati, na primer zmanjšati neenakost, kar se je v zlatem obdobju socialne države že zgodilo. Nepopravljiv pa se zdi glede vprašanja rasti, ki mu je imanentna, a hkrati tesno povezana z nesposobnostjo za samoomejevanje. Težava je tudi v tem: če bi bil ublažen, a bi ostal dominanten, bi se zaradi svoje notranje logike prej ali slej znova povampiril.

Nepopravljiv se zdi toliko bolj tudi zato, ker se družbena moč od politike že dolgo seli h kapitalu. Kljub demokraciji, volitvam in nominalni suverenosti ljudstva se koncentracija bogastva in družbene moči pospešuje. Bolj ko vpliv in bogastvo polzita v roke maloštevilnih, bolj je na udaru skupno dobro (torej tudi naravno okolje), odločilno za spodobno življenje navadnih ljudi. Demokracije postajajo oligarhije, oligarhije pa so do družbe in narave še surovejše.

Smo vrsta, ki se ima za unikatno in samozadostno, ki je inteligentna, ne pa tudi dovolj modra, da bi se samoomejila, čeprav že vsaj nekaj desetletij ve, da bi se morala.

Nazaj v predindustrijsko stanje se ne bomo vrnili nikoli več. Toda ali smo sposobni slaba gibanja vsaj pošteno upočasniti? Tudi to se zdi za zdaj malo verjetno. Primer: če hočemo, da bi se ozračje segrelo »samo« za dve stopinji Celzija nad povprečno temperaturo v predindustrijskem času (to je zdaj nekakšen uradni cilj), bi morali pustiti v zemlji štiri petine fosilnih goriv, ki so še tam. Je to mogoče, dokler smo energetsko tako požrešni, dokler so fosilna goriva najcenejša in dokler ima vso moč v rokah bogata manjšina, ki ji taka ureditev koristi?

Nori nadomestki

Skratka, samoomejevanje ne deluje, sistema ne zamenjamo ali učinkovito obrzdamo, ekološke grožnje se večajo. Iz tega mrtvega teka se rojevajo različne zamisli, nekakšni odbiti nadomestki za odpravo ali popravke kapitalizma. En del takih zamisli spada v poglavje t. i. geoinženiringa. Tako naj bi, na primer, v oceane trosili velike količine železa, da bi ustavili njihovo kisanje, segrevanje in izgubljanje kisika. Ali pa bi v atmosfero spravljali kemikalije, da bi odbijala več Sončeve toplote. Take in sorodne zamisli so teoretično morda uresničljive, a strahovito tvegane, saj bi lahko vrgle iz tira osnovne mehanizme delovanja planeta.

Drugi del nadomestkov gre v psihično in celo fizično prilagajanje človeka uničenemu okolju in sledi filozofiji: okolju ni pomoči, torej predelajmo ljudi. Tu lahko kot skrajnost omenimo na primer Y. N. Hararija, drznega misleca, ki pravi, da bo človek zaradi vedno bolj razdejanega okolja z napredkom tehnologije postopoma predelal samega sebe tako zelo, da bo nazadnje izgubil fizis, materialno obliko, in zaživel samo virtualno. Spreminjanje, prilagajanje človeka se deloma že dogaja (npr. z množičnim dajanjem poživil ali pomirjeval celo otrokom, s široko rabo antidepresivov, z umetnimi organi, z genetskimi poskusi itd.). To je še daleč od Hararijevih špekulacij, toda v hudi okoljski stiski se bo ta trend pospešil. Ima pa ta po svoje nora, a hkrati hipotetično mogoča vizija pričakovano značilnost – sam Harari pravi, da bo tako vnebovzetje v virtualnost omogočeno samo bogatašem.

Tretji način je popolna odprava demokracije, do skrajnosti prignana selekcija ljudi in beg bogate manjšine v ekološke gete, omogočen z velikanskimi denarji, pametnimi algoritmi in vplivom te manjšine. Zametki takih enklav že obstajajo – četrti zgolj za bogataše, ločeni izobraževalni sistemi in sanatoriji, bogataško kupovanje celotnih otokov itd. itd. V to poglavje spadajo tudi množeči se načrti za preselitev ljudi na druge planete.

Elite so vedno bolj interesno, miselno in čustveno povezana družina, saj kopičenje in obramba bogastva postajata močnejša vez kot nacionalnost.

Te zamisli so v glavnem še fantazijske, njihovi nastavki pa so že tu. Uresničljive so samo v razmerah diktature, v katerih bi vsi razen bogatašev, rešenih v ta zatočišča, postali begunci, ki bi se skušali prebiti v redke oaze znosnega preživetja. Hararijevske in podobne zamisli so svarilo, a hkrati po svoje škodljive, ker nas v bistvu odvračajo od potrebnih sprememb v družbi in nakazujejo odrešitev bodisi v tehnologiji bodisi v nečloveški neenakosti ljudi.

Najprej slabše

Prihodnost se zdi temačna. Če hočemo preprečiti ali vsaj omiliti pogrezanje, bo treba čim prej sprejeti nov imperativ: družbenih težav ni mogoče ločiti od okoljskih in obratno, na vse je treba gledati skozi to prizmo in temu podrediti odločanje v vseh sferah, zlasti politični in gospodarski; dobesedno vsaka, najmanjša in največja investicija mora biti podrejena zmožnostim okolja. Tega niso jasno dojela niti protikapitalistična gibanja, saj se vsa ukvarjajo predvsem z izboljšanjem razmer v družbi. To je dobronamerno, potrebno, prav. Toda dokler ne bodo tega povezala z drugim ključnim elementom našega obstoja – varstvom in reševanjem narave – bo tudi parcialno, nezadostno, invalidno. V naših glavah sta družba in narava še vedno ločena svetova in absolutni primat ima prvi, človeški.

Kapitalizem se sam od sebe ne bo ukinil in zlepa tudi ne zmehčal. Kot je videti v sedanji globalni tranziciji, ga lahko odpravi samo kombinacija hude stiske in odpora v družbi ter hudih poškodb okolja. Oba člena kombinacije se krepita in vedno bolj prepletata. Večina kritičnih mislecev meni, da prav zaradi tega spoja družbene in okoljske krize ni vprašanje, ali kapitalizem bo odpravljen, ampak kako in kdaj se bo to zgodilo. Ker preveč žre ljudi in okolje, bo naposled požrl še samega sebe.

Ali drugače: človeštvo lahko moč za korenite družbene spremembe najbrž najde samo v tem, da bo še bolj zabredlo v položaj, ko bo hudo ranjeno okolje izsililo take spremembe. Z drugimi besedami: preden bo morebiti boljše, bo očitno moralo biti še slabše, kot je zdaj. To je pesimističen, a najbrž realističen pogled. In tu je še nesrečna beseda morebiti. Zelo verjetno bomo še dolgo živeli v negotovosti in se bali prihodnosti.

Bomo doživeli novo barbarstvo, boj vseh proti vsem, zavestna iztrebljanja »odvečnih« ljudi, takšno ali drugačno distopijo?

Kako kapitalizem odpraviti, je povsem odprto vprašanje. To se lahko zgodi z revolucijami, kaosom, nasiljem, spopadi in vojnami različnih vrst. Vsaj načeloma pa je mogoča tudi mirna, demokratična odprava. Pogoj zanjo je dovolj širok in dovolj zgoden konsenz o odpravi kapitalizma. Zamisliti si je tako rešitev mogoče: socialno-okoljske stiske in ekološka zavest se tako okrepijo, da ljudstvo postavi na oblast alternativne stranke, te na miren način odpravijo kapitalizem. Seveda pa se sistem ne bo zlahka vdal. Odpravljanje utegne biti enako naporno, dolgotrajno in krvavo, kot je bilo njegovo nekajstoletno vzpostavljanje. Morda še bolj, saj je s seboj dolgo prinašal boljše življenje množic in optimizem. Zdaj se tehtnica preveša: množični standard stagnira ali nazaduje, v zraku je pesimizem, to pa spremlja še problem ranjenega okolja, ki ga prej ni bilo ali pa ni bil tako zaostren.

Kaj potem?

Kaj bo nastalo po kapitalizmu, ne ve nihče. Če bo razplet kolikor toliko pozitiven, se zdi nekaj stvari vendarle kolikor toliko jasnih: zdaj primarno logiko dobička bo zamenjala logika skupnega dobrega. Znova bo uvedena večja enakost. Dominantno vlogo bo igrala država, namesto kapitala bo primat znova dobila politika (voljena in zavezana splošnemu dobremu, kapital pa to že načeloma ni). Več bo planiranja, bistveno manj trga in tudi demokracija bo morda bolj skopo odmerjena – bo pa vzdrževala konsenz o prednostni nalogi varovanja okolja. Življenjska raven se bo verjetno vsaj začasno znižala, kompenzacija za to pa bo večja enakost. Dogme več več več bo konec, z njo bo izginilo slepo potrošništvo. Tak razvoj bo seveda spremljala nevarnost slabo nadzorovane, tudi totalitarne države. Toda vanjo nas vodi prav današnja izvotljena demokracija.

Žal pozitivni razplet ni nujen. Lahko bomo doživeli novo barbarstvo, boj vseh proti vsem, zavestna iztrebljanja »odvečnih« ljudi, takšno ali drugačno distopijo, kakršne nam na veliko ponujata filmska industrija in literatura. Veliko vlogo bo odigral tudi čas. Pomembno je tole: demokratičen, nadzorovan, nedivjaški prehod v postkapitalizem bo mogoč le, dokler natura še ne bo preveč uničena. Verjetno je tudi, da se postkapitalizem ne bo naenkrat razširil po vsem svetu in da se bo marsikje uveljavljal kaotično. Omenjeni preroški, a nikoli resno upoštevani Denis Meadows pravi, da bo prva razpadla globalna civilizacija, saj je s svojo specializacijo, digitalizacijo itd. skrajno ranljiva. In ko si skušamo predstavljati prežeče ekološke katastrofe, pomislimo, kakšen kaos povzročijo že tako »vsakdanje« težave, kot je visok sneg ali obsežnejše poplave.

Otroci uvodnih taktov katastrofe

Človek se rad šteje za vrhunec evolucije, a morda je bolj kot to razvojna slepa ulica in grožnja za druge vrste in zase. Po svoje, je reklo že veliko pametnih glav, tudi omenjeni N. Y. Harari, smo vrsta, ki je preveč uspešna. Navedimo eno njegovih misli: druge živali živijo v objektivnem svetu rek, dreves, levov, mi ljudje pa v dvojnem svetu. Nad objektivnim svetom smo ustvarili vrhnjo plast umetnega sveta, sestavljenega iz entitet, kot so EU, Bog, dolar, človekove pravice. Te fikcijske entitete so postale najmočnejše sile sveta. Tako je preživetje dreves, rek in živali zdaj odvisno od entitet, kot so ZDA in Svetovna banka – entitet, ki obstajajo samo v naši imaginaciji.

Smo, skratka, vrsta, ki se ima za unikatno in samozadostno, ki je inteligentna, ne pa tudi dovolj modra, da bi se samoomejila, čeprav že vsaj nekaj desetletij ve, da bi se morala. Po svoje je to obotavljanje razumljivo: okoljske grožnje šele zdaj postajajo res otipljive, kapitalizem se marsikomu še zdi daleč najučinkovitejši in najsprejemljivejši razvojni model, hkrati pa bi/bo njegova opustitev pomenila dramatičen prelom z vso sedanjo organiziranostjo družbe, vsem uveljavljenim mišljenjem, delovanjem, etiko. Prelom s kapitalizmom zahteva, če že ne novega človeka, pa vsaj bistveno drugačno organiziranost družbe. Tak prelom lahko, se zdi, prinesejo samo izredne razmere (preplet akutnih družbenih in okoljskih težav) in/ali postopno spreminjanje v dolgih obdobjih. Toda časa zmanjkuje.

Bled optimizem je kljub vsemu še mogoč. Res se bo našim potomcem že zaradi sedanjih družbeno-okoljskih trendov skoraj zanesljivo godilo slabše kot nam. Toda okolje še ni brezupno poškodovano. Smo v prehodnem obdobju in še so mogoči različni razpleti, dobri in slabi. Najslabše bi se bilo vdati obupu, katastrofizmu, fatalizmu. Taka čustva hromijo, ohranjajo status quo in slaba gibanja. Zdaj tudi že dovolj dobro poznamo problem, njegove razsežnosti, pa tudi osnovno terapijo (postopna odprava kapitalizma, vzpostavitev za okolje znosnega razvoja). Postopoma se krepijo alternativna gibanja. Absolutno je treba izrabiti tudi demokracijo, dokler je še na voljo. In neoliberalizem ima ranljive točke, zlasti neučljivost.

Do današnje točke smo prišli nujno, po logiki svojega razvoja. Izumili smo kamnito sekiro, kolo, poljedelstvo, kapitalizem z njegovo sposobnostjo velikanske, a zapravljive produkcije, izumili smo potrošništvo kot način življenja, zdaj še umetno inteligenco – in se kljub vsem velikanskim spremembam še naprej oklepamo stare miselnosti gospodarja Zemlje in narave in njene neizčrpnosti. Vztrajanje pri tem deloma omogoča tudi postopnost okoljskih sprememb. To je po eni strani prednost, saj nam ponuja priložnosti, da se korigiramo, najhujše spremembe preprečimo, nekaterim, ki so že tu in nepovratne, pa se prilagodimo. Po drugi strani je ta postopnost past v smislu znamenite prispodobe o žabi, ki se, ne da bi opazila, postopoma kuha v počasi segrevajoči se vodi.

Sredi dramatične tekme s časom smo. To ni strašenje – strašljiva je stvarnost. Težava je v tem, da te stvarnosti nočemo priznati.

Kakorkoli, žaba/človek ne skoči iz nevarne vode. Ne pomaga niti to, da je antropogeno slabšanje okolja tudi izrazito moralno vprašanje. Najprej gre za medgeneracijsko pravičnost. Tudi če nismo narejeni tako, da bi mislili na zelo oddaljene posledice sedanjega ravnanja, nimamo pravice, da bi potomcem kradli prihodnost. Drugič, naše ravnanje z okoljem že zdaj spravlja v trpljenje in nevarnost veliko ljudi, neizogibno množenje prihodnjih okoljskih ranjencev pa bo prineslo mučenje, preseljevanje in umiranje celotnih narodov. Tretjič, odgovorni smo tudi za druga živa bitja na Zemlji, za druge vrste, ki prav zaradi človeka naglo izumirajo. In navsezadnje: gre celo za preživetje naše vrste.

Skratka, gledano idealistično in utilitarno je sedanja organizacija družbe nevarna, nevzdržna in nemoralna. Ker je steber te ureditve kapitalizem, je globoko nemoralen tudi on, enako kot njegovi nosilci, zlasti politika, kapital in njune pomožne čete. Krivda pa vsaj deloma pade tudi na vse nas, na tiho žabjo večino, ki tako stanje prenaša. Ki si raje govori, da je voda prijetno topla in da bo že kako, namesto da bi skočila – se zdrznila in uprla.

Vsi smo otroci obdobja pred izbruhom akutnih splošnih kriz, otroci uvodnih taktov plazeče se katastrofe. Vsi se temu ustrezno obotavljamo, blefiramo, zganjamo fatalizem, slepo vero v odrešilnost tehnološkega napredka. Toda hkrati se tudi na Zahod, kjer naj bi revolucije izumrle, z izginjanjem kolikor toliko pravične družbe vračata globoko nezadovoljstvo množic in na pol pozabljeni razredni boj. Strah in jeza se naseljujeta tudi v srednji razred, odpor proti neoliberalizmu dobiva nove teoretične podlage in se krepi v praksi, saj ima večina vedno manj izgubiti. Hkrati vedno bolj pritiska okolje. Status quo je kljub mogočni inerciji sistema vedno krhkejši.

Žaba bo prej ali slej skočila. Skočila bo, ker se ji bo zazdela voda – družbeno in naravno okolje – prevroča, preboleča, prenevarna. Strah se bo v tistem trenutku spremenil iz motnje počutja v pozitivno okoljsko gibalo. Toda ali bo žaba skočila dovolj zgodaj? Bo skočila v pravo smer? Ne vemo. Skočila pa bo. Tudi ima pravico in celo dolžnost, da skoči, se torej upre sistemu. Ogromna večina ne sme biti ogrožena zaradi privilegijev majhne manjšine. Za kolektivni silobran gre. Nasilje, upori, revolucije so dvorezni in nevarni, a boljši kot programirano umiranje na obroke.