Zgarane in poplačane

O našem zdravstvu in vse večjih tegobah, ki že resno nakazujejo razpad celotnega sistema, lahko beremo najrazličnejše zapise in poslušamo komentarje strokovnjakov in »strokovnjakov«, ki mislijo, da vedo vse o vsem. Žal je rdeča nit te za paciente žalostne zgodbe denar in samo denar. Kot da razen žvenketanja zlatnikov v zdravstvu ne bi bilo tudi pozivnih zgledov. So, le da nanje običajno pozabimo ali pa jih celo enostavno, brez kančka objektivnosti in poštenosti, vržemo v isti koš. Tako se ne dela in kot dolgoletni srčni bolnik in tudi član dva tisoč glave množice Društva na srcu operiranih Slovenije, želim javnosti sporočiti nekaj pogledov na to res zaskrbljujoče dogajanje še iz mojega osebnega zornega kota. Torej pišem kot pacient z bogatimi izkušnjami (če lahko uporabim ta izraz).

O zdravstvu, zdravnikih in medicinskih sestrah bi težko rekel kaj slabega in to kljub temu, da sem šel skozi njihove roke v kar nekaj slovenskih ustanovah. Javnih in zasebnih, ki so seveda del zdravstvene mreže in kvalitetno dopolnjujejo košarico prepotrebnih storitev. Ob tem pa ni odveč spomniti, da uradne ocene pristojnih, tako Ministrstva za zdravje kot seveda tudi Zdravniške zbornice Slovenije, da so v storitvah med javnimi zavodi, zlasti bolnišnicami tako kvantitativne kot tudi ali predvsem kvalitativne razlike. Se strinjam. A ker sem napovedal pisanje iz mojega zornega kota se bom osredotočil na primer zasebnega MC Medicor Izola, ki ima svoje ambulante tudi v Ljubljani. Dolga leta sem njihov hvaležni pacient in dodobra sem spoznal razliko med iskreno srčnostjo in popolno predanostjo medicinskega osebja za koristi in v dobro pacienta od hlastanja za denarjem. To hišo zaupanja odlikujejo visoka kakovost storitev, srčnost sodelavcev, sledenje mednarodnim tokovom in veliko človeške topline, katero namenjajo bolnikom. Pri njih je pacient »zakon« in ni prepreke, da ne bi ne glede na ceno poiskali najboljših rešitev v njegovo dobro. Ob najine zadnjem srečanju v ambulanti mi je predstojnica MC Medicor akademkinja prof. dr. Metka Zorc zelo vljudno, kot to zna, potarnala, da so za leto že zdavnaj izpolnili obveznosti iz koncesijske pogodbe in opravili več, kot bi glede na pogodbo s financerjem lahko oz. smeli. »A kaj naj storim, naj na vrata naših ambulant in centra v Izoli prilepim listek z napisom, da smo zaprti, ker smo izpolnili program. In ker nam storitev več ne plačujejo?« Res težka dilema, ki pa je pri tej srčni kardiologinji v bistvu nikoli ni bilo: » – delali bomo in ljudem pomagali, pa naj stane, kolikor hoče. Pa saj ne morem trpečih in bolnih ljudi, ki se obračajo na našo ustanovo, vreči na cesto in jih prepustiti usodi čakanja. Vsako čakanje je lahko usodno…. Bomo pač primaknili svoj denar, kot smo to v preteklosti že ničkolikokrat storili«, je odločno povedala zdravnica, ki se v ambulanti razdaja za paciente tudi v poznih večernih urah.

Dr. Zorčeva je ob tem je izpostavila najnovejši podatek, da ima zdravstvena blagajna finančni presežek, ki znaša 35 milijonov EUR. Iz rokava je stresla ocene, kaj vse bi že z manjšim deležem tega denarja lahko postorili, pomagali številnim bolnikom in dodatno skrajšali čakalne vrste. Medtem je znano, da je vlada že predlagala zvišanje letošnjih odhodkov ZZZS za 35 milijonov EUR, ki jih bo lahko ZZZS porabil kot višek sredstev iz zdravstvene blagajne za zdravstvene storitve. Pametno!

Zanimivo je tudi pismo, ki ga je akad. prof. dr. Metka Zorc napisala predsedniku Državnega zbora. V njem je med drugim izpostavila že omenjene težave slovenskega zdravstva, vključno s težavami pri financiranju mednarodno uspešnega zavoda MC Medicor. Prepričana je namreč, da gre v zdajšnjem trenutku »za resno situacijo razkroja zdravstva na Slovenskem, ki tone v brezno iz dneva v dan. Izjemno dolge čakalne dobe na zdravstvene storitve ogrožajo življenje našim državljanom, še posebno pa je kritična situacija na področju srčne kirurgije in kardiologije, kjer so se izjemno podaljšale čakalne dobe na vse posege, tudi na srčne operacije in predvsem na operativna zdravljenja z novimi, za bolnika manj rizičnimi posegi (perkutana zdravljenja TAVI), ki sicer resnično pomenijo, da potrebuje zdravstveni sistem dodatna sredstva, brez katerih pa ni učinkovitega in varnega zdravja za slovenske srčne bolnike«. Upajmo, da njene besede niso še en »glas vpijočega v puščavi« in bodo končno zalegle.

Se bodo pristojni, vključno z vrhom slovenske politike, zdaj enkrat za vselej le zganili in potegnili poteze v dobro pacientov? Zdaj je namreč barka res (že) rahlo potopljena in potrebno bo veliko rešilnih čolnov z močnimi veslači, sicer bo brodolom slovenskega zdravstva ena sama velika katastrofa. Kdo si tega želi, če sploh, pa res ne kaže izgubljati besed, mar ne?