Odškodnina za raka

V nemškem kemično-farmacevtskem gigantu Bayer v teh dneh niso prav dobre volje. Njihov letošnji 55-milijardni prevzem ameriškega proizvajalca semen in pesticidov Monsanto, ki ni še niti dobro končan, jim že povzroča sive lase.

Razlog je eden Monsantovih najuspešnejših izumov – herbicid glifosat. Ameriška porota na sodišču v San Franciscu je namreč šolskemu vrtnarju z neozdravljivim rakom limfatičnega sistema prisodila odškodnino, ker naj bi njegovo bolezen povzročila dolgoletna izpostavljenost Monsantovim izdelkom z glifosatom.

Gre za najbolje prodajani herbicid na svetu, ki se lahko za uspeh zahvali predvsem Monsantovim gensko spremenjenim poljščinam, ki so odporne proti njemu, kar kmetom močno olajša zatiranje plevelov na njivah. Kot totalni herbicid pa ga uporabljajo tudi oskrbniki parkov ter cestna in železniška podjetja.

Zaradi neločljive povezanosti z gensko spremenjenimi rastlinami je glifosat že vrsto let na vrhu seznama pesticidov, ki so v javnosti najbolj demonizirani. V zadnjih letih se je razplamtela razprava o njegovi domnevni rakotvornosti, še posebej potem, ko ga je Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) leta 2015 uvrstila na seznam potencialno rakotvornih dejavnikov.

Prav poročilo IARC je bilo eden glavnih argumentov odvetnikov tožnika, ki jim je uspelo poroto prepričati, da mora Monsanto plačati kar 250 milijonov evrov odškodnine, ker naj bi njegov izdelek tožniku povzročil raka in naj bi v podjetju za nevarnost vedeli, pa uporabnikov niso opozorili.

Nedokazana škoda

Ne za Bayer ne za Monsanto 250 milijonov evrov ne pomeni posebno velikega stroška. Vsako leto ustvarita več milijard dobička. Težava zanju pa je v tem, da lahko sodba pomeni precedenčni primer. Že zdaj je na ameriških sodiščih več tisoč podobnih odškodninskih zahtevkov, po novem se jih bo zagotovo vsulo še več. Vrednost Bayerjevih delnic je po razglasitvi sodbe padla za 10 odstotkov.

Bayer je seveda napovedal pritožbo. Prepričani so, da za povezavo med glifosatom in rakom ne obstajajo zadostni znanstveni dokazi. Celo nasprotno, največje raziskave praviloma potrjujejo, da povezave ni.

IARC je namreč v svoji trditvi o potencialni rakotvornosti glifosata precej osamljen. Do drugačnega sklepa so prišle številne regulatorne agencije, denimo Evropska agencija za varno hrano (EFSA), Evropske agencija za kemikalije, nemški zvezni inštitut za presojo tveganj (BfR), ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) … Njihov skupni zaključek je, da glede na pričakovano izpostavljenost ljudi glifosatu snov ne more pomeniti povečane nevarnosti za razvoj rakavih obolenj.

Konec lanskega leta je bila objavljena največja epidemiološka študija doslej, ki je od leta 1993 spremljala zdravje 90 tisoč ameriških kmetov in njihovih žena. Strokovnjaki več javnih raziskovalnih ustanov so ugotovili, da »uporaba glifosata ni statistično značilno povezana z nobeno vrsto raka«. Znanstveni dokazi se večinsko nagibajo v prid varnosti glifosata.

Znanstveni dokazi se večinsko nagibajo v prid varnosti glifosata.

A na kalifornijskem sodišču to ni bilo dovolj. Odvetniki tožnika so bili prepričljivejši. In 12 porotnikov jim je sledilo.

Diktatura mnenj

Kje je v primeru znanstvenih dejstev meja sodne oblasti? Leta 2012 je denimo italijansko sodišče v Riminiju staršem otroka z avtizmom dosodilo odškodnino, ker naj bi njegovo stanje povzročilo cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. In to navkljub gori znanstvenih dokazov, ki zavračajo kakršnokoli povezavo. Takrat so se v Italiji začeli upadanje precepljenosti in izbruhi ošpic. Višje stopenjska sodišča so sicer sodbo kasneje razveljavila, a škoda je bila storjena.

»Moje mnenje je, da sodišča ne morejo odločati o znanstvenih vprašanjih,« meni eden najuglednejših slovenskih znanstvenikov dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta. »Še posebej ne v primeru specifike ameriških porotnih sodišč, kjer je končna odločitev v rokah laikov in bolj ali manj izurjenih odvetnikov, ki imajo lahko velik finančni interes. Zelo lahko se je postaviti na stran prizadetega bolnika proti zlobni multinacionalki.«

Predsednica Slovenskega toksikološkega društva dr. Lucija Perharič je vrsto let delala v Angliji in bila priča več sodnim procesom zaradi domnevno škodljive izpostavljenosti snovem v okolju. »Ključno vlogo so imeli odvetniki te ali one strani, oni in njihovi izvedenci so imeli nalogo, da prepričajo sodnika. Dobila sem občutek, da znanstvena dejstva niso imela vodilne vloge, ampak predvsem ’igralske’ sposobnosti vpletenih. Zdelo se je, da sodnik verjame polovici ene in polovici navedenega druge strani, in tisti, ki je bolj lagal in zavajal, je bil na boljšem, ker se je polovici netočnosti še vedno verjelo; salomonske sodbe pač.«

Slovenija je konec lanskega leta glasovala za petletno podaljšanje odobritve uporabe glifosata v Evropski uniji. Hkrati pa je kmetijski minister Židan napovedal skorajšnjo prepoved njegove uporabe za vse namene zunaj kmetijstva. Veljati naj bi začela oktobra prihodnje leto. A direktor Uprave za varno hrano dr. Janez Posedi je bil na TV Slovenija zelo jasen – prepoved bo uvedena zaradi javnega mnenja, ne pa znanstvenih dejstev o škodljivosti. »Evropska agencija za kemikalije je nedvoumno ugotovila, da glifosat ni rakotvoren. Odločitev o prenehanju uporabe glifosata na javnih površinah izhaja iz zahtev ljudi, da pač ne želijo, da se to uporablja. Drugače pa po oceni vseh strokovnjakov ni nobenih razlogov, da bi dvomili o varnosti.«

Poraz genskega preurejanja

Sodišče EU razveselilo okoljevarstvenike in razjezilo znanstvenike

Tehnologije spreminjanja genskega zapisa živih bitij so v minulih nekaj letih izjemno napredovale. Včasih so znanstveniki vzeli košček DNK iz enega organizma in ga vsadili v drugega, ne da bi natančno vedeli, ali se bo »prijel« in na katerem mestu v genomu gostitelja se bo to zgodilo, danes pa lahko natančno določijo del genoma, ki ga želijo spremeniti, in tudi spremembo, ki jo želijo vnesti. Tako imenovano gensko preurejanje (angl. gene editing) večidel temelji na tehnologiji CRISPR, ki izkorišča bakterijski mehanizem za popravljanje napak na DNK in deluje po načelu ukaza kopiraj/prilepi iz urejevalnika besedil na računalniku.

Po uspešno izpeljanem genskem preurejanju je končni učinek tako rekoč nemogoče ločiti od naravnih mutacij genoma. Ni več tuje DNK, ki bi izdajala, da je kdo »šaril« po genskem zapisu. Zaradi tega se postavlja vprašanje, kako tako pridobljene nove sorte rastlin regulirati. Jih je treba še vedno šteti za gensko spremenjene organizme in jih temu primerno strogo regulirati? Ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) meni, da ne. Brez zahtevnega in dragega postopka odobritve nove gensko spremenjene sorte je na trg spustila že kar nekaj rastlin s preurejenim genomom.

Evropska unija se še vedno ni odločila. Je pa razsodba, ki jo je prejšnji mesec razglasilo sodišče EU, pokazala v nasprotno smer.

Na stotine poljščin in drugih rastlin, kakršne poznamo danes, je bilo pridobljenih s povzročenimi naključnimi mutacijami genoma, ki so jih žlahtnitelji spodbudili s tem, da so semena izpostavili bodisi radioaktivnemu sevanju bodisi strupenim kemikalijam. Če so mutirane rastline, ki so zrasle iz teh semen, po naključju imele kakšne koristne lastnosti, so jih uporabili za nadaljnje žlahtnjenje. Z genskim preurejanjem je takšne koristne spremembe mogoče uvesti načrtno, brez zanašanja na naključno povzročene mutacije.

Glede na to, da po veljavni evropski zakonodaji rastlinske sorte, pridobljene s povzročenimi naključnimi mutacijami, veljajo za konvencionalne in jih je mogoče uporabljati tudi v ekološkem kmetijstvu, so znanstveniki in biotehnološka podjetja prepričani, da bi morali na enak način obravnavati tudi nove sorte, pridobljene z načrtno usmerjenimi mutacijami, ki jih omogoča tehnologija CRISPR.

A evropski sodniki se s to razlago niso strinjali. Razsodili so, da so vse sorte, ustvarjene s povzročenimi mutacijami, gensko spremenjene in jih je zato treba strogo regulirati. Starejše sorte, pridobljene z naključnimi mutacijami, so iz tega zaradi dolgoletnih izkušenj z njimi lahko izvzete.

Številne okoljevarstvene organizacije so razsodbo označile za zmago za zdravje in okolje, znanstveniki pa so razočarani, saj naj bi bile znanstvene utemeljitve načrtno preslišane. »Naključne mutacije so OK, popolnoma enake usmerjene mutacije pa ne. Slaba usluga za državljane EU,« je na Twitterju komentiral dr. Roman Jerala, strokovnjak za genetiko s Kemijskega inštituta. »Pričakoval sem racionalno razsodbo, saj so vsi znanstveni dokazi podpirali ugotovitev, da so bolj predvidljive in varne ciljane spremembe od naključnih. V tem primeru je sodišče evidentno povleklo odločitev, ki je po godu glasnim lobističnim nevladnim organizacijam,« nam je še pojasnil.