Lale in Gita:
32407 in 34902

Beseda Auschwitz je dandanes sinonim za nedoumljivo človeško trpljenje. Je kraj, kjer so nacisti v svojih blodnjah o »končni rešitvi« judovskega vprašanja v plinskih komorah umorili več kot milijon ljudi, njihova trupla zažgali v krematorijih, pepel pa stresli v močvirje. Je kraj, kjer so se oficirji SS-a in njihovi pomagači surovo izživljali nad zaporniki in zapornicami, jih mučili, umorili zaradi drobne napake, včasih le napačnega pogleda. Grozot Auschwitza danes ne moremo zares doumeti. »Le tisti, ki so preživeli ta pekel, lahko zares razumejo,« nam je predlani v intervjuju dejala Sonja Vrščaj, ena izmed 2300 Slovencev in Slovenk, ki so na svoji koži izkusili grozote tega uničevalnega koncentracijskega taborišča. Klena Kraševka, ki je bivala kot politična zapornica v Auschwitzu od junija do oktobra 1944, se je po vojni vrnila na kraj množičnega zločina tudi zato, da bi se »prepričala, ali je res bilo tako, kot mislim, da je bilo. Ob pogledu na barake in krematorije sem dobila potrdilo, da smo živele v peklu,« nam je dejala Vrščajeva. Le v Auschwitzu so internirance in interniranke – ne samo Jude, temveč tudi Rome, Sinte in politične zapornike iz celotne Evrope – ob prihodu v taborišče poskušali razčlovečiti z vtetoviranjem taboriščne številke.

Knjiga novozelandske pisateljice Heather Morris je biografska zgodba o človeku, po njenih besedah v 95 odstotkih avtentična, ki je med letoma 1942 in 1944 vsakemu zaporniku in zapornici ob prihodu v Auschwitz na levo zapestje vtetoviral identifikacijsko številko. A zgodba, ki jo opisuje, ni zgodba o »kolaborantu« nacistov, temveč pričevanje o nezlomljivem človeškem duhu, neizmernem pogumu in celo o ljubezni v peklu tega zloglasnega uničevalnega taborišča.

Protagonist Tetovatorja iz Auschwitza – biografskega romana, ki je kmalu po izidu v letošnjem letu postal mednarodna uspešnica – je slovaški Jud Ludwig Eisenberg. Več let zapored je pisateljici v dolgih popoldnevih pripovedoval o taboriščni izkušnji, v središču katere je ljubezen med internirancem št. 32407 in interniranko št. 34902, med njim in njegovo bodočo ženo Gito; eni izmed mnogih, ki jim je pod kožo z iglo s črnilom vpisal taboriščno številko. O svoji taboriščni izkušnji je molčal do ženine smrti leta 2003. Bal se je, saj bi kdo v njegovem delu tetovatorja videl dejanja »kolaboracionista«.

Zgodba tetovatorja iz Auschwitza je pričevanje o nezlomljivem človeškem duhu, neizmernem pogumu in celo o ljubezni v peklu tega zloglasnega uničevalnega taborišča.

Lale je bil eden izmed stotisočev Judov iz vzhodne Evrope, ki so jih med letoma 1942 in 1944 nacisti prepeljali v Auschwitz, da bi v njegovem uničevalnem delu, Birkenauu (Auschwitz II), izvedli svoj peklenski načrt »končne rešitve«. 24-letni judovski mladenič Lale, rojen v Krompachyju na Slovaškem, je bil med tistimi, ki so jih aprila 1942 v živinskih vagonih, natrpanih in z dvema vedroma namesto stranišč, prepeljali v Auschwitz. Ob prihodu na cilj jih je pričakal tedanji poveljnik taborišča Rudolf Höss z lažjo, da napis nad vhodom v taborišče, Arbeit macht frei (Delo osvobaja), zares obljublja svobodo za dobro delo. Tedaj je Lale, ki je pred prihodom, tako kot večina internirancev, verjel zagotovilom nacistov, da jih v Nemčiji čaka delo, prvič zaslutil, kako zlovešč je kraj, kamor so jih prepeljali, čeprav še ni vedel, da taboriščni »doktorji« razvrščajo prišleke na dela zmožne in nezmožne (otroke, starce in bolne) zato, da bi slednje poslali takoj v smrt v plinskih celicah. Zapornikom in zapornice, ki so preživeli »selekcijo«, med njimi je bil tudi Lale, so obrili glave, jih poslali pod ledeno hladen tuš, jim razdelili uniforme in lesene cokle – edina oblačila in obuvala, ki so jih taboriščniki nosili med bivanjem v taborišču poleti in pozimi –, jim vtetovirali identifikacijsko številko, nato pa jih razvrstili v taboriščne barake, prenatrpane objekte, kjer se je na trinadstropnih pogradih na eni postelji stiskalo več zapornikov. Lale, taboriščnik barake št. 7, je že isto noč spoznal, kako malo je vredno življenje jetnikov v Auschwitzu. Ko je proti jutru iskal prostor, kjer bi lahko opravil veliko potrebo, je za barako zagledal tri jetnike z enakim opravkom kot on. Približala sta se jim dva častnika SS. Ko sta frcnila ogorke cigaret v nočno nebo, sta malomarno zasukala puške in nekajkrat ustrelila. Trupla treh jetnikov so padla v jarek, častnika pa sta mirno, kot da se ni nič zgodilo, nadaljevala pomenek in se odpravila dalje. Lale je sklenil: »Preživel bom in zapustil ta kraj. Od tod bom odkorakal kot svoboden človek. Če obstaja pekel, bom videl, kako se v njem cvreta ta morilca.«

Hitro je doumel, da mu lahko pri zagotavljanju preživetja na tem kraju pomagajo komunikacijske spretnosti in znanje tujih jezikov. Poleg slovaščine je namreč tekoče govoril še nemščino, ruščino, francoščino, madžarščino in poljščino. Sprva je hotel čim več izvedeti o tem kraju. Ob gradnji novih poslopij v taborišču, njegovi prvi zaposlitvi, je od ruskega zapornika izvedel, da so najhujši kapi – zaporniki, ki pod nadzorstvom častnikov SS vodijo delo v taborišču – tisti z zelenimi trikotniki na uniformah, saj ti označujejo najhujše zločince, kriminalce, morilce, posiljevalce, rdeči trikotniki označujejo politične zapornike, črni pa »lenuhe«. Zaradi znanja jezikov mu je njegov kapo ponudil delo pomočnika. Lale je ponudbo sprejel, vendar je kmalu zatem zbolel za tifusom. Njegovo telo so esesovci že vrgli na voziček z mrtvimi in umirajočimi. Gotove smrti ga je rešil mladenič, ki je esesovca na kolenih prosil, naj človeka pusti, saj bo sam skrbel zanj.

Josef Mengele, »doktor smrti«, znan po svojih medicinskih eksperimentih s taboriščniki, je Laletu nenehno grozil z besedami: »Nekega dne, kmalu, bom vzel tebe, tetovator.«

Naslednje dni, ko je bil Lale v nezavesti, so mu njegovi sotrpini iz barake št. 7 tihotapili vodo in mu potiskali po grlu koščke kruha, ki so si jih odtrgali od ust, ter mu vsak dan zamenjevali zaradi bolezni premočena oblačila z oblekami zapornikov, ki so umrli ponoči. Ko se je Lale po sedmih dneh prebudil iz omotice, je dobil novo ponudbo za delo v taborišču. Zaradi znanja jezikov ga je za svojega pomočnika oficirju SS-a priporočil taboriščni tetovator Pepan, ki je bil v prejšnjem življenju profesor ekonomije na pariški univerzi. Lale je sprejel in junija 1942 začel delati. Le nekaj tednov pozneje je Pepan izginil, Lale pa postal glavni taboriščni tetovator. Postal je – kot mu je pojasnil oberšarfirer Houstek – politično krilo SS-a. Pripadala mu je soba v posebni baraki, večje porcije hrane in pomočnika si je lahko izbral. Izbral je Leona, sotrpina iz barake št. 7.

Ni naključje, da Heather Morris, avtorica Tetovatorja, v pripoved o Laletovi taboriščni izkušnji nenehno umešča utrinke iz njegovega predvojnega življenja, saj želi podkrepiti, da lahko le mladenič z močno voljo do življenja in – z opisom njegovih sanjarij o potovanju z dekleti v evropske prestolnice in eksotične kraje sveta – slo po ljubezni najde v sebi toliko energije, da se celo v tako grozljivih okoliščinah, kot so bile v Auschwitzu, zaljubi in celo flirta s svojo izbranko. In le človek z neustavljivim šarmom in življenjsko energijo, kakršni je imel Lale, je lahko prepričal trdega in krutega človeka, nezmožnega sočutja, kakršen je bil njegov nadzornik Baretski, Romun v službi nacistov, da je postal ljubezenski sel med mladim parom.

Od trenutka, ko je spoznal Gito, je Lale podredil vsa svoja ravnanju v taborišču temu, da bi ohranil svoje in partneričino življenje, hkrati pa ni pozabljal na tiste sotrpine, zlasti iz barake št. 7, ki so mu pomagali v boju z boleznijo. Toda v pripoved, ki bi v normalnih okoliščinah lahko bila le tipična ljubezenska zgodba, z začetnimi zadregami ob spoznavanju vred, se nenehno mešajo grozljive podobe taboriščnega vsakdana, s katerimi se spoprijemata zaljubljenca. Ko Lale v začetku leta 1943 prek delavcev na gradbišču, domačinov iz bližnje vasi, vzpostavi nekakšno oskrbovalno trgovino za jetnike, mu Gita s prijateljicami iz t. i. Kanade – poslopja, kjer so esesovci zbirali osebno premoženje jetnikov, s katerim so prišli v taborišče – tihotapi denar in nakit za nakup hrane, zdravil, celo priboljškov, kot je čokolada. Prek te zveze z zunanjim svetom Lale zagotovi penicilin, ko njegova izvoljenka zboli za tifusom. Ko ozdravi, Lale izkoristi še svoje »prijateljstvo« z nadzornikom Baretskim, da bi ji dodelili delo v ogrevani administrativni stavbi.

Lale je Morrisovi pripovedoval o vseh spominih na ta zlovešči kraj. Tudi o zanimivi romski kulturi in navadah, s katerimi se je seznanjal po tem, ko je poslopje, kjer je bival, spomladi 1943 postalo del taboriščnega kompleksa, namenjenega Romom. V redkih trenutkih, ko ni imel dela, se je igral z romskimi otroki, se v madžarščini pomenkoval z mlajšimi Romi, še posebej trdno vez med dolgimi pogovori vzpostavil s štiridesetletno Rominjo Nadjo. Avtorici je pripovedoval še o nogometni tekmi med častniki SS in jetniki, ki jo je organiziral na ukaz svojega nadrejenega, pri čemer je svoji ekipi zabičal – v njej je bilo šest članov različnih nacionalnih reprezentanc –, da za nobeno ceno tekme ne smejo zmagati, saj bi s tem razbesneli esesovce.

Njegovo početje je bilo seveda tvegano. Življenje je tvegal, ko je marca 1944 uporabil svoje zveze v administraciji taborišča, da so na seznam jetnikov, namenjenih nastanitvi v drugem taborišču, uvrstili Mendela Bauerja, ki ga je zaradi poskusa pobega čakala gotova smrt. Bauerjevo identifikacijsko številko, ki jo je ob njegovem prihodu sam vtetoviral, je preoblikoval v nekakšno kačo, da ne bi odkrili, od kod prihaja. Tvegal je, ko je Jakubu, orjaškemu ameriškemu Judu poljskih korenin, ob prihodu v taborišče dal nekaj hrane, da bi mu omogočil preživetje. Tvegal je tudi med tetoviranjem, saj je nad njegovim delom nenehno bdel Josef Mengele, »doktor smrti«, ki je z nasmeškom in ob požvižgavanju le z zamahom roke odrejal, kateri interniranci bodo takoj končali v plinskih celicah in kateri so zmožni delati. Mengele, znan po svojih medicinskih eksperimentih s taboriščniki, zlasti dvojčicami, je Laletu, zlasti potem, ko je skopil njegovega pomočnika Leona, nenehno grozil z besedami: »Nekega dne, kmalu, bom vzel tebe, tetovator.« Lale je videl notranjost krematorijskih poslopij. Tja so mu, v spremstvu Baretskega, ukazali oditi zato, da bi pojasnil, zakaj imata dva jetnika isti identifikacijski številki. Ob odhodu iz poslopja, kjer je na lastne oči videl stotine golih trupel ljudi, umrlih v agoniji, mu je Baretski dejal: »Stavim, da si edini Jud, ki je zakorakal v krematorij in iz njega prišel živ,« se spominja Lale.

Najbolj pa je tvegal s tem, da je pod posteljo, na kateri je spal, skrival kup denarja in nakita taboriščnikov, s katerim je trgoval z zunanjim svetom. Ko so leta 1944 odkrili njegov »zaklad«, so ga odpeljali v kazensko barako 11, da bi ga z mučenjem pripravili do izdaje tistih, s katerimi je sodeloval. Tega ni storil, saj je v njegov prid spretno posredoval Jakub, ki je v tej baraki delal kot mučitelj. Po izpustitvi so ga namestili v barako 31, namenjeno kaznovanim jetnikom. Njihovo »delo« je bilo prenašanje težkega kamenja med taboriščnima kompleksoma Auschwitz in Birkenau. In nazaj. Tistega, ki je kamenje prinesel zadnji, so častniki SS na takoj ustrelili.

Konec januarja 1945, dva dni pred sovjetsko osvoboditvijo Auschwitza, so Laleta premestili v taborišče Mauthausen-Gusen. Pobegnil je, bil nekaj časa celo nekakšen zvodnik ruskih oficirjev, nastanjenih v graščini pri Dunaju, nato pa se vrnil v svoje rojstno mesto. Kaj se je zgodilo z njegovo izbranko, Gito Furman, ni vedel. Tudi ne, kje jo iskati, saj je poznal le njeno ime. Na vozu z vpreženim konjem se je odpravil v 200 kilometrov oddaljeno Bratislavo, prek katere se je tedaj vračala večina jetnikov iz nemških taborišč. Dva tedna je postopal po okolici železniške postaje in spremljal prihode vlakov. Vsako izmed žensk, ki je izstopila, je vprašal, ali je bila v Birkenau in ali pozna Gito Furman, vendar ni imel uspeha. Po pogovoru z načelnikom postaje se je napotil v center mesta, da bi Gito prijavil na seznam Rdečega križa z imeni pogrešanih in sebe na seznam tistih, ki so se vrnili in iščejo svoje bližnje … Na poti tja jo je zagledal. Stopil je z voza. Gita je pristopila in mu nežno zašepetala: »Za vsak primer, če me nisi slišal, ko smo zapuščali Birkenau, ljubim te.«

Lale je po vojni spremenil svoj priimek v bolj rusko zveneč Sokolov. Z Gito sta se poročila oktobra 1945. Nastanila sta se v Bratislavi, kjer je Lale ustanovil tekstilno tovarno ter iz vse Evrope in Azije uvažal platno, svilo in bombaž. Ko je Sovjetska zveza vdrla na Čehoslovaško, je bila njegova tovarna med redkimi, ki jih komunistična oblast ni takoj nacionalizirala, saj je tudi partijski hierarhiji zagotavljal surovine, ki jih je želela za osebno rabo. V tem obdobju sta si z Gito lahko privoščila vse, o čemer sta sanjala v taborišču: obisk najboljših restavracij in razkošne počitnice v deželah, seveda tistih pod nadzorom Sovjetske zveze. Bila sta tudi močna podpornika ustanovitve Izraela. Še posebej Gita je s tihim delovanjem v ozadju od lokalnih veljakov zbirala denar in ga potem tihotapila iz države, da bi z njim pomagali ustanoviti judovsko državo. Prav to početje je bilo razlog, da so leta 1948 oblasti nacionalizirale Laletovo tovarno in ga obsodile na ječo. Vendar v njej ni ostal dolgo, saj so ga – katoliški duhovnik mu je v ječi svetoval, naj se dela norega – zaradi psihičnih težav spustili na prostost. Z ženo jima je uspelo prek Dunaja prebegniti v Pariz, od tam pa v Sydney. Njun novi dom je postal Melbourne, kjer je Lale spet odprl tekstilno tovarno.

Lale Sokolov je umrl leta 2006, kmalu za tem, ko je pisateljici Morrisovi opisal svojo življenjsko zgodbo. »Mudi se mi,« ji je dejal na prvem srečanju: »Moram se pridružiti Giti.«

Knjiga:
Heather Morris: Tetovator iz Auschwitza
Prevod: Ljubica Karim Rodošek
Založba: Hiša knjig, založba KMŠ
Cena: 9,99 evra