Sreča za vse

»Onkraj razumnega dvoma je, da ta vlada ne bo stabilna, uravnotežena, razvojna in reformna. Žal bo politično pristranska, retrogradna, reformno, razvojno in projektno neučinkovita ter po večinskih ocenah političnih poznavalcev kratkotrajna.« Te besede so ta teden v svojem pismu zapisali dolgoletni podporniki SDS in Janeza Janše, Peter Jambrek, Dimitrij Rupel, Romana Jordan, Matej Avbelj in Tomaž Zalaznik. In nadaljevali: »Kot ena od skrajno levih vlad bo nesposobna vzpostaviti za Slovenijo vzdržne prijateljske odnose z vladami sosednjih držav Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Italije, pa tudi z vladami osrednjih držav EU Nemčije in Francije ter z ZDA kot voditeljico evro-atlantske obrambne zveze.«

Po dveh mesecih koalicijskih pogajanj se pri ocenjevanju nove koalicije pogosto pozabi, kaj je bila temeljna dilema junijskih parlamentarnih volitev: ali bo tudi v Sloveniji oblast prevzela populistična desnica, tako kot se je zgodilo v večini vzhodnoevropskih držav ter v Italiji, Avstriji in seveda tudi v ZDA, ali pa bodo slovenski volivci vseeno večinsko glasovali proti temu – in se jim bo, tako kot Nemcem, Francozom, Portugalcem itd., uspelo izogniti nevarni smeri v politično nazadnjaštvo. Slovenija je bila še posebno ogrožena, ker se je SDS povezala z madžarskim premierom Viktorjem Orbánom, od katerega je dobivala tudi sredstva, s katerimi je financirala svoj propagandni stroj in dolgotrajno kampanjo. Madžarska je namreč država, kamor z zaskrbljenostjo pogleduje celotna demokratična Evropa, nadaljuje se preganjanje intelektualcev, predstavnikov manjšin, sodnikov in novinarjev, po novem je vsaka pomoč beguncem na primer obravnavana kot kaznivo dejanje. Madžarsko je Janša ves čas predstavljal kot državo, po kateri se namerava zgledovati.

In šlo je dejansko za las, tudi v Sloveniji so stranke desnega populizma – pri tem mislimo na SDS in SNS, delno tudi na NSi, odkar jo vodi Matej Tonin – dobile izredno veliko glasov. Že od dneva volitev je bilo jasno, da bodo morale stranke politične sredine in levice vložiti veliko naporov v to, da bodo v imenu varovanja demokracije oblikovale zelo raznorodno koalicijo. A na podlagi koalicijske pogodbe, ki so jo stranke podpisale, lahko zapišemo, da jim je za zdaj uspelo neverjetno veliko. Kljub konstantnim napadom, v katerih ni manjkalo niti zelo nenavadnih ravnanj gospodarske zbornice in gospodarskih lobijev – ki so izrecno podprli populistično desnico, kar se na primer v Nemčiji in Franciji ni zgodilo –, zelo močnemu medijskemu pritisku – pri čemer je izstopala javna televizija, ki je morebitno Šarčevo koalicijo ves čas prikazovala kot nekaj skoraj neustavnega, stranko Levica pa kot nekaj med teroristično organizacijo in skupino nevarnih nevednih lunatikov –, je na koncu koalicija šestih strank pripravila dokument, ki vključuje socialno, ekonomsko in ekološko napredne programske cilje. Seveda bo desnica – in njeni mediji, vključno z javno televizijo – velik del programskih ciljev označevala za skrajne, leve itd., dejansko pa gre v veliki meri za odziv na anomalije, ki so se v državi in zahodnem svetu pojavile v času krize in po njej, delno pa gre celo za močne zasuke ven iz neoliberalne politike, ki so ji sledile vse krizne in postkrizne vlade, vključno z zadnjo. Seveda to ne velja za vsa področja. Strankam LMŠ, SD, Levica, SMC, DeSUS in ZAB je treba priznati pogum, ker kljub pritiskom niso pripravile preračunljivo bolj uravnotežene koalicijske pogodbe v upanju, da se bodo s tem izognile kritikam z desne. Kar je modro: tudi če bi namreč napisale popolnoma konservativen program (ki ga je dejansko pet strank že napisalo skupaj z NSi), bi konservativni gospodarski, medijski in politični kritiki po njem udrihali z enako gorčino, saj dejansko pri vsem skupaj ne gre za vsebino, ampak pač za golo dejstvo, da si želijo vlado Janeza Janše. On jim je pač všeč in všeč jim je obet neoliberalne trde roke, ki jim ga ponuja v zameno za njihovo podporo za politično preoblikovanje države. Z njim se je namreč mogoče dogovoriti vse, celo zamenjati Mercator za vpliv v medijih, če se na primer spomnimo leta 2005. Ali kot je to ubesedil poslovnež Joc Pečečnik: »Slovenija je top država. Potrebuje samo malo bolj avtoritarno vlado, ki bo državljanom postavila mejo demokracije, ki se premika čez rob normalnega.«

Kaj je tisto, kar dela novi koalicijski sporazum vreden pohvale? V povzemanju bomo sledili vrstnemu redu v sami koalicijski pogodbi. Na prvem mestu je pričakovano vprašanje zdravstva. Koalicija se je zavezala k ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in prenos slednjega v obvezno zdravstveno zavarovanje brez zmanjšanja pravic. Gre za velik premik glede na koalicijsko pogodbo z NSi, v imenu katere se je sicer glede zdravstva sramotno pogajal kar eden od direktorjev Vzajemne, ki že desetletja parazitira na javnem zdravstvenem sistemu. Tudi samega problema zdravstva se ta koalicija končno loteva z napovedanim povečanjem sredstev za zdravstvo na 9 odstotkov BDP-ja, do konca mandata pa na 10 odstotkov BDP-ja. Pač, temeljni problem slovenskega zdravstva je, da zanj namenjamo premalo denarja. Velik premik pomeni tudi vključitev vseh prebivalcev v zdravstveno zavarovanje, kar bo olajšalo stisko najrevnejših. A to še zdaleč ni vse: koalicija se je na primer dogovorila, da se zobozdravstvene storitve ponovno vključijo v osnovno košarico pravic. Pravice, ki so zdaj neupravičeno plačljive, kot so zapisali. A bistvena je osnovna zaveza, da bodo zagotovili ohranitev javnega zdravstvenega sistema, hkrati pa jasno ločili med javnim in zasebnim. Za krajšanje nedopustnih čakalnih dob bodo najprej izčrpali vse možnosti v javnih ustanovah, šele nato pa vključili koncesionarje in zasebnike. Gre pa za drugačne zaveze, kot jih je imela koalicijska pogodba z NSi. Del sredstev naj bi zagotovili z uvedbo zdravstvenega centa na trošarine na alkohol, tobak in sladke pijače.

Prihodnja koalicija je končno tudi priznala finančno stisko upokojencev po obdobju krize kot svojo prioriteto, kar je tudi premik. Tako so se zavezali za dvig minimalnih pokojnin na 620 evrov na mesec, pokojnine pa naj bi se odslej usklajevale v enakem znesku in ne več v odstotku. Ob gospodarski rasti več kot tri odstotke se bodo pokojnine usklajevale za en odstotek, ob štiriodstotni gospodarski rasti za 1,5 odstotka ter ob petodstotni gospodarski rasti za dva odstotka. Finančno se breme vzdržnosti pokojninskega sistema – končno, gre za velik napredek glede na prejšnje vlade – prenaša na delodajalce, tako naj bi se prispevek delodajalcev vsako leto povišal za 0,8 odstotka. Delodajalci zdaj namreč plačujejo 8,75 odstotka, zaposleni pa 15,5 odstotka. Do konca mandata vlade Marjana Šarca naj bi se prispevki delodajalcev dvignili na 12,05 odstotka. Bodoča koalicija je tudi odločena poseči v spremembe pokojninske zakonodaje iz časa zadnje Janševe vlade, ki so trdo zmanjšale pokojnine zdaj in v prihodnje upokojujočih se državljanov. Tako naj bi odmerni odstotek za 40 let pokojninske dobe postopno določili v višini najmanj 63 odstotkov, obenem se bo priznal višji odmerni odstotek za skrb za otroke.

Nova koalicija tudi ohranja višino socialne pomoči na višini 385 evrov, uspelo pa se jim je dogovoriti tudi glede minimalne plače. Tako so se obvezali k dvigu minimalne plače za 4,5 odstotka januarja 2019 ter za še 4,5 odstotka januarja 2020, s tem bo ta od takrat naprej znašala 700 evrov. A ne samo to: dogovorili so se tudi za izključitev vseh dodatkov, tudi dodatka za pokojninsko dobo, iz minimalne plače. Skozi celotno koalicijsko pogodbo se vije jasna opredelitev za ukinjanje prekarnih zaposlitev, najprej z odpravo prekarnih zaposlitev v javnem sektorju oziroma z zaposlitvijo teh delavcev. Lotili so se tudi vprašanja agencijskih delavcev, ki imajo trenutno zelo okleščene pravice: tako naj bi za vse, ki čakajo na delo, uvedli zajamčeno minimalno plačo. Definicija delovnega razmerja bo redefinirana tako, da bo kot zaposlene definirala tudi prekarno zaposlene, ki opravljajo delo prek pogodb civilnega prava in glavnino dohodka zaslužijo pri enem naročniku. To je velik napredek. Podvojili naj bi število delovnih inšpektorjev.

Tudi v tej koaliciji so se obvezali k uvedbi davka na nepremičnine in premoženje, ki bo bolj obdavčil lastnike več ter večjih nepremičnin, a hkrati v dohodninski sistem vračajo davčno olajšavo do pet odstotkov letne dohodninske osnove posameznika za sredstva, vložena v področja kulture, športa, zdravja in obrtniških del. Uvedli bodo pribitek na vse transakcije v davčne oaze, osebne prihodke iz kapitala in rent pa bodo vključili v osnovo za odmero dohodnine (tudi tega si doslej ni drznila nobena koalicija niti napovedati). Čeprav koalicija napoveduje dodatne olajšave za podjetja in posameznika, so torej naredili premik in napovedali tudi določitev minimalne stopnje davka na dobiček v višini petih odstotkov.

Še maja je kazalo, da bo Slovenija dobila nazadnjaško vlado. To se na srečo ni zgodilo. Program Šarčeve koalicije gre odločno v drugo smer.

Tudi napovedana stanovanjska politika zveni obetavno. Če bodo svoj program realizirali, naj bi po skoraj tridesetih letih ponovno začeli vzpostavljati močan sklad javnih najemniških stanovanj, to naj bi naredili s postopnim povečanjem sredstev na 0,4 odstotka BDP-ja do konca mandata. Po vladi Boruta Pahorja je to prva vlada, ki se je spet obvezala k resni gradnji najemniških stanovanj (Pahorjeva vlada se nato problematike sploh ni lotila). Neposredno pa so se lotili tudi največjega problema mladih: da so namreč hkrati brez bivališč in v prekarnem delovnem razmerju, kar jim popolnoma onemogoča reševanje stanovanjskega problema, saj so kreditno nesposobni – koalicija napoveduje uvedbo državnega poroštva zanje.

Če bi sodili zgolj po izpostavljenih sklopih, bi lahko res rekli, da bo prihajajoča vlada vsebinsko leva, saj resno obrača dosedanjo razvojno smer. A ni tako: večina izpostavljenih usmeritev je na primer zelo podobna usmeritvam konservativno-socialdemokratske nemške aktualne vlade pod vodstvom Angele Merkel. Na področju zdravstva na primer slednja ne namerava zgolj ukiniti zasebnega zdravstvenega zavarovanja, ampak popolnoma izenačuje položaj javnih in zasebnih zdravstvenih zavodov. Tako »leva« Šarčeva koalicijska pogodba na prvi pogled deluje le zaradi zelo neoliberalne narave dosedanjih slovenskih vlad, ki so bile vsebinsko izrazito podobne drugim vzhodnoevropskih vladam. Poleg tega bo Šarčeva prihodnja koalicija vseeno ohranila veliko neoliberalnih prvin. Še vedno tako ne odstopajo od nadaljnje odprodaje državnega premoženja, tudi odprodaje sistemske banke, torej NLB. Prav tako iz koalicijske pogodbe izhaja, da naj bi bilo za podjetja odpuščanje še vedno preveliko breme, zato naj bi te postopke »olajšali«. Koalicija ostaja globoko zavezana Natu in razkošnemu financiranju vojaške opreme: nabava opreme dveh bataljonskih skupin za 1,2 milijarde evrov do leta 2025 je ostala del koalicijskih načrtov tudi v tej pogodbi. Vlada tudi ne izkazuje nasprotovanja sporazumoma CETA in TTIP. Priznanja Palestine ni mogoče najdi med vladnimi cilji, tudi k prepovedi jedrskega orožja Slovenija ne bo pristopila. Vlada Marjana Šarca tudi ne namerava spreminjati dosedanje azilne politike, nehumana žica in obravnava beguncev, ki je letos terjala že vsaj sedem smrtnih žrtev na Kolpi, ostaja. Vlada še vedno vztraja, da je izobraževanje podrejeno gospodarskim interesom, prav tako je iz koalicijske pogodbe še vedno jasno, da bodo poskušali doseči davčne olajšave za najvišje dohodke. Oploditve samskih žensk z biomedicinsko pomočjo in pravice LGBT oseb do posvojitev prav tako v njej ne boste našli. A ne glede na vse navedeno je ta koalicijska pogodba veliko bolj smela in naklonjena državi blaginje in socialni pravičnosti, kot je bila na primer koalicijska pogodba, ki je bila osnova za delovanje zadnje vlade. Pri čemer je imela koalicija pod vodstvom SMC Mira Cerarja večjo moč v državnem zboru in bi vse te projekte lahko do danes že izpeljala. A takrat, tako se zdi, se je večina teh političnih usmeritev zdela večini v takratni koaliciji »preskrajnih«, saj so v vladanje zakoračili z zelo neoliberalnimi stališči. Veliko je torej k vsebinskemu napredku prispevalo tudi dejstvo, da danes politiki iz SMC, pred štirimi leti novinci, veliko več vedo o politiki in politikah, ki se odvijajo v razvitih državah, in jih ne označujejo za nekaj, kar se ne sme.

Koalicija se je obvezala k uvedbi davka na nepremičnine in premoženje, ki bo bolj obdavčil lastnike več ter večjih nepremičnin.

Temeljni razmislek o pomenu nacionalnih industrij – in lastništva slednjih – je sicer mogoče zaznati pri razdelku, ki govori o gradbeništvu: »Okrepili bomo gradbeništvo kot strateško panogo slovenskega gospodarstva. Podobno kot lesarstvo je tudi gradbeništvo ob zadnji gospodarski krizi doživelo hud padec aktivnosti, zato bomo Direktoratu za lesarstvo na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo dodali področje gradbeništva.« A še bolj kot gradbeništvo je pomemben bančni sistem v nacionalni lasti. Slednjemu se mirno odrekajo.

Na koncu se velja vrniti na izhodišče: še maja je kazalo, da bo Slovenija dobila nazadnjaško vlado, katere prvi cilj bo uskladitev s populizmom, ki ga lahko opazujemo na Madžarskem, Hrvaškem, Italiji, Avstriji in ZDA – točno to torej, kar so v svojem javnem pismu kot nujnost zapisali Rupel & sopodpisniki. To se na srečo in veselje demokratične javnosti tudi po Evropi ni zgodilo – pri teh nevarnih procesih je danes Evropa pač vesela za vsako državo, ki ne zapade v nacionalistični populizem. A šestim strankam koalicije pod vodstvom Marjana Šarca je za zdaj glede na vsebino koalicijske pogodbe uspel hkrati tudi velik premik k bolj naprednemu političnemu razmišljanju. Še zdaleč ne na vseh področjih, žalostno je na primer, da ostaja Slovenija pri ravnanju z begunci tako nazadnjaška, že zdaj smo namreč država z najbolj restriktivno politiko glede na število dejansko podeljenih azilov. A gibljemo se naprej, ne nazaj. Naprej ne samo glede na program SDS, ampak tudi glede na vlado pod vodstvom Mira Cerarja.

Zanimivejši poudarki iz zavez koalicijske pogodbe

• Omejili naj bi uporabo plastičnih vrečk, plastičnih kozarcev, krožnikov, pribora in drugih posod za prodajo predpripravljene hrane ter pijače, vključno s plastičnim priborom; omejili naj bi tudi kozmetične izdelke, ki vsebujejo mikroplastiko, in uvedli strožja pravila za ravnanje z mikroplastiko kot surovino.
• Uredili naj bi plakatiranje in s tem zmanjševali »onesnaževanje« prostora s prekomernim in neprimerno nameščenimi oglaševalskimi površinami.
• Postopno naj bi dvignili sredstva za kulturo, in sicer s ciljem do konca mandata doseči vsaj 0,5 odstotka BDP-ja.
• Pripravili naj bi predlog za takojšnjo omejitev vožnje za tovorna vozila z višjimi izpusti oziroma za maksimalen dvig cestnine in drugih taks za ta vozila.
• Pripravili naj bi predlog za omejitev uvoza dizelskih vozil z višjimi izpusti (s prenovo sistema dajatev na vozila).
• Z razvojem javnega potniškega prometa bi radi razbremenili cestno omrežje. Ustanovili naj bi neodvisnega upravljavca javnega potniškega prometa, uskladili vozne rede in prenovili sistem subvencioniranja javnega potniškega sistema.
• Na področju samozaposlenih v kulturi naj bi poskrbeli za zdravstveno varstvo z bolniškim dopustom vsaj od četrtega dne naprej, ukinili cenzus, okrepili štipendijsko politiko, uvedli karierno dinamiko in zagotovili ponovno vzpostavitev izjemnih pokojnin.
• Sprejeli naj bi zakon o t. i. kulturnem evru.
• Zmanjšali naj bi mejno vrednost poslovnih daril, če gre za umetniška dela ali knjige v slovenskem jeziku.
• S spremembo procesnih zakonov naj bi uveljavili dokončno odločanje instančnih sodišč, brez vračanja na prvo stopnjo.
• Kazenski zakonik bi spremenili tako, da bo odpustitev ali drugačno izigravanje noseče delavke hud prekršek z visokimi sankcijami za delodajalca.
• Do leta 2019 naj bi pripravili zakonsko podlago za legalizacijo konoplje v medicinske namene. Rekreativna uporaba ni omenjena.
• Zaščitili naj bi reko Muro, pri čemer hidroelektrarn na tej reki ne želijo graditi.
• V javnih zavodih naj bi morali pri pripravi hrane uporabiti najmanj 40 odstotkov lokalnih živil.
• Vsem porodnicam, državljankam RS, naj bi ne glede na njihov status zagotovili minimalno porodniško nadomestilo.
• Uvedli naj bi brezplačne obvezne učbenike v prvi triadi.
• Zagotovili naj bi brezplačne oblike učenja slovenščine za vse priseljence.