Namesto dneva vstaje

V teh dneh se je nanizalo nekaj zelo enosmernih, celo zgrešenih zapisov v vašem listu, ki terjajo odgovor. V članku 27. 7. 2018 na strani 11, »Namesto dneva vstaje«, Izak Košir pravilno ugotovi, da je bil intervju z dr. Dežmanom objavljen 22. julija, ko vsaj za demokratičen slovenski svet ne velja več potvorba o »dnevu vstaje«. Ne drži pa njegova inkriminacija, da sem poleg dr. Dežmana »odkrit simpatizer slovenskega domobranstva«. Ne vem za starost pisca, razumem njegova prizadevanja, vem pa, na podlagi množice medvojnih dokumentov, ki sem jih predlagal, da je tako izrazoslovje spominja na dikcijo VOS, kjer je diskvalifikacijam sledila »likvidacija«. Tako tudi nisem prisegel na bežigrajskem stadionu 20. sprila 1941, kar bi se površnemu bralcu ob tako površnem pisanju lahko zazdelo. Ne vem, a naj se opravičim na očitek pisca, da sem z nasmeškom pospremil Dežmanovo pripoved kako je Tito v pižami bežal pred Jovanko. Meni se niti povedano niti nasmešek nista zdela kriminalna, vidim pa, da imate v Mladini še nekoliko starejše kriterije. Izaku je padlo v oči tudi moje vprašanje: »Pri nas se govori o kolaboraciji kot o nekem ekvivalentu zločinov«, a ni znal izpeljati kaj bi se dalo nanj obesiti.

Borutu Mekini se je v intervjuju v isti številki, »Namesto o kulturnem boju bi morali govoriti o ponovnem boju za demokracijo«, zapisalo nekaj čudnih in z moje strani neizrečenih stvari. K sreči je budnost sodelavcev pri nas in pri vas omogočila na hitro urediti vrste in srečati dr. Ota Lutharja za potrebe »damage control« »strašnega« intervjuja J. Možine z J. Dežmanom 22. julija letos. V preveliki vnemi se je Mekini hitro utrnila naslednja laž: »Včeraj se je namreč voditelj RTV Slovenija Janez Možina pohvalil, da na nacionalki že govorijo o partizanstvu kot o zločinu.« Jože Možina tega ni izrekel in laž je očitna. V nadaljevanju dr. Luthar rešuje nastal zaplet češ, da interpretacije preteklih dogodkov, kot jih zagovarjata J. Možina in J. Dežman, z resnim zgodovinarskim delom nimata nobene zveze, pri tem pa zamolči, da on sam, za razliko od inkriminiranih, na teme, ki sva jih z dr. Dežmanom obravnavala ne premore nobene resne raziskave. Prizadeta in nekako vzvišena drža govorca v intervjuju je za resne ocene dela kolegov pač premalo. Kljub temu, da je forma žal pogosto pomembnejša od vsebine, v tem primeru, ker gre za dejstva, na to le ne bi pristali. Zaman je govoriti o civilizacijskih normah, ko je dr. Luthar molčal ob Krimski jami, Hudi jami, Iškem pomoru Romov in ob opravičevanju Tita Turnška, da je bilo s pomori vse OK. Nasprotno, oglasi se proti tistim, govorimo tudi o teh zločinih. Dr. Luthar izpostavlja premeščanje vlog žrtev in storilcev – prav zanimivo bi bilo kako bi to pojasnil na primeru 50 pobitih Romov iz Iške? Kako uborno je, ko se mora zgodovinar s šibkim znanjem področja z neugodnimi kolegi zaradi menda debelejšega kosa kruha soočiti tako, da jih skuša poniževati kot »pseudozgodovinarja«. Gospod Luthar računa na dolg koren, morda potico, ker za njim je palica. »Kolaboracija ni bila zločin, je ta teden na RTV Slovenija razlagal gospod Možina. Zakaj je to laž?« je hitel reševati dokaj dolgočasen pogovor Borut Mekina in se znova povsem zlagal. Možina tega v oddaji ni izjavil. Menim, da tudi »tisti«, ki bi jim moral biti ta intervju všeč, ne morejo biti zadovoljni.

Gospa Prodnik v članku »Prvi grobar v Sloveniji« iste izdaje vašega lista uvodoma pravilno zastavi, da smo bili v intervjuju priča učni uri zgodovinskega revizionizma, žaljivo pa je, da dr. Dežmana za katerega se ne more odločiti ali je grobar ali zgodovinar, tako osebno žaljivo obravnava, namesto, da bi več prostora namenila dejstvom. O tem je obširno v odgovoru na navedbe Mladine pisal sam Jože Dežman. Sam se pa oglašam, ker se avtorica prehitro razveselila, kot bi našla zrno sreče, ko je zapisala: »O kolaboraciji se pri nas govori kot o ekvivalentu za zločin«. Izjava ni točna in tega šefi ne bodo veseli, saj v današnji dobi res ni težko biti natančen in s tem profesionalen. Morda zato avtorica mojo izjavo poveže melodijo domnevnih ustaških popevk, ki da se te dni razlegajo, a jo moram razočarat, da je bil intervju posnet dva tedna pred izbruhom zmagoslavja v šahovnicah. Vesel sem, da avtorica zapisa deli našo prizadetost za 50 Romov, ki so jih partizani pomorili julija 1942, kako tudi ne saj je šlo za 25 otrok, 25 žensk. Je moč upati, da se bo tudi Mladina posvetila v nebo vpijočemu škandalu, ko ljubljanska mestna oblast zavrača pokop posmrtnih ostankov teh nesrečnih ljudi?

30. julija je bilo na spletu objavljeno tudi odprto pismo dr. Boža Repeta in dr. Jožeta Pirjevca. Znana profesorja sta v pismu svoj ugled krhala ob poskusu omalovaževanau avtorja in intervjuvanca, kar je nekoliko prozorno zlasti zato, ker sta namesto s protiargumenti nastopila z žalitvami in vsesplošnim omalovaževanjem. Dejansko se je dr. Dežman v intervju obregnil le ob njuno ignoranco in nedialoško držo ob zgodovinskih razkritjih komunističnih zločinov. Kljub temu, da nastopata s profesorsko avtoriteto, njuni odgovori ne prepričajo, ampak je iz njih razbrati predvsem ideološko usmerjeni v pritisk na generalnega direktorja in urednico, da bi »rešila« problem, kot se je to dogajalo v starih, za nekatere tudi dobrih časih. Torej tako, da takih oddaj oz. voditeljev ne bi bilo več. Če omenjena gospoda ne bi bila aktivna v ZB in zelo goreča ideološka govorca na borčevskih proslavah, ki ne slovijo po strpnosti, spravi in spoštovanju drugače mislečih, bi še razumel njuno užaljenost. Dejansko pa so bile besede dr. Dežmana ostre in pikre do zgodovinarjev, ki ignorirajo novo odkrita dejstva, morišča in se obnašajo ter pišejo, kot, da tega, kar v temelju zamaje etablirano podobo komunističnega režima skoraj ni. Dežman je oster do zgodovinarjev, ki so pač na privilegiranih položajih in hkrati dejavni člani ZB zato, ker ne dvignejo glasu proti neverjetnim izpadom Tita Turnška, ki napada pomorjene žrtve, ki so po slovenskem pravnem redu nedolžne in deležne zaščite. Oba gospoda to dobro vesta a molčita, ko Tit Turnšek, za razliko od njegovih predhodnikov Dolničarja in Stanovnika, ki sta pomore obžalovala, le-te opravičuje. To je v prizadevanju za humano družbo seveda veliko hujša žalitev, kot pa Dežmanova oznaka »kruhoborci«. Gospoda sta v zaključku bolj kot na spremembe v pogledu na novejšo zgodovino zainteresirana za spremembe na javni televiziji, kar je posebej zanimivo. Piše pa se leto 2018.