Usmrajeni raj

Vasica Podhom leži pred vhodom v alpsko sotesko Vintgar, eno najlepših naravnih znamenitosti v Sloveniji. Ob njej se razprostira pašnik, obdan z idiličnimi gozdovi, ki je vaščanom še posebej pri srcu. Tukaj lahko najdejo stik z naravo, se umirijo, opazujejo živino med pašo ali se odpravijo na sprehod po kateri od poti, ki peljejo skozi Vintgar ali pa proti Homu. Oziroma so vse to lahko počeli, dokler jim niso priljubljenega kotička ugrabili turisti. »Sedaj je med sezono poln avtomobilov, prikolic in kombijev, s katerimi prihajajo obiskovalci. Iz vozil odteka olje v podtalnico, od tam pa v reko Radovno, tla so polna smeti, ljudje opravljajo potrebo v grmovju od dvoriščih in celo pri vili Belar, ki je zaščitena kot kulturna dediščina ... Ljudje so živčni, narava trpi, vas poka po šivih,« našteva domačin Mitja Dolinar.

S somišljeniki se je povezal v Civilno iniciativo Vršče, ki si prizadeva, da bi ohranila vas in njeno neokrnjeno naravo. Toda institucije niso pokazale posluha za njihova opozorila. Dejstvo, da turisti na pašniku parkirajo nelegalno, saj gre za kmetijsko zemljišče, jih ni zmotilo. Redarji so preveč zaposleni, da bi preganjali prikoličarje, ki tudi ponoči kampirajo na travi, Turistično društvo Gorje, ki upravlja sotesko Vintgar, pa obiskovalcem ne želi kratiti udobja. Na njegovo pobudo je občina Gorje oblikovala svojevrstno »rešitev« in sprejela prostorski načrt, po katerem bi turisti dokončno izrinili domačine s priljubljenega pašnika. Slednjega naj bi namreč spremenili v veliko legalno parkirišče in ob njem postavili stranišča ter drugo infrastrukturo za kampiranje. Dolinar se s sovaščani odločno upira tovrstnim načrtom. Poudarja, da se »naša iniciativa ne zavzema za omejevanje, temveč ureditev turizma«.

Soteska Vintgar je eden od simbolov slovenskega turističnega buma. Vsako leto jo obišče okoli 300.000 ljudi, na vrhuncu sezone se vanjo stlači tudi po 4000 narave željnih obiskovalcev. Tudi drugod po Sloveniji je podobno, bližnji Bled s svojim gradom in jezerom vsako leto znova podre lastni rekord v obiskanosti, o novih mejnikih so za leto 2017 poročali tudi v Piranu, Postojni, Mariboru, Bohinju ... Lani smo v Sloveniji zabeležili že skoraj pet milijonov prihodov, slabih 15 odstotkov več kot leto pred tem. To je skokovita rast, ena najvišjih v vsej Evropi; s podobnimi stopnjami se lahko pohvalijo samo še Hrvaška, Malta in Ciper.

Meje zmogljivosti

Turizem je tako ena izmed panog, ki naši državi prinašajo največ prihodkov in zagotavljajo službe množici Slovencev in Slovenk. Po ugotovitvah globalne turistične mreže WTTC je ta dejavnost lani neposredno ustvarila 3,3 odstotka našega BDP-ja, ob upoštevanju številnih širših vplivov pa že 12 odstotkov. Skupno je od turizma odvisnih dobrih 100.000 delovnih mest. Toda ob številnih ugodnih učinkih ima strmo naraščanje števila gostov lahko tudi svojo ceno. To so spoznali tudi vaščani Vršč.

»Nekatere posledice prekomernega turističnega obiska so vidne takoj, na primer v logistiki in stroških vsakdanjega življenja, nekatere šele čez čas in se nanašajo na vzdržnost javne infrastrukture in življenjski stil prebivalstva,« pojasnjuje dr. Emil Juvan s katedre za trajnostni razvoj destinacij na portoroški Fakulteti za turistične študije. In dodaja, da lahko prekomeren obisk, ki ga sistem ne zna predvideti in uravnati, zamaje celotno turistično ponudbo določenega območja: »Medtem ko nekateri ponudniki, na primer hotelirji, nimajo težav z obiskom, lahko imajo težave ponudniki aktivnosti v naravi, saj turizem znižuje kakovost in razpoložljivost narave in njenih virov za turizem. Skrhani odnosi lahko dolgoročno ustavijo proces integriranega in uravnoteženega razvoja turizma. Destinacijo to pahne v fazo stagnacije ali celo nazadovanja, čeprav zanjo na trgu še zmeraj obstaja interes.«

Težave, s katerimi se soočajo vaščani Podhoma, niso osamljen primer. Na bližnjem Bledu, ki ima 8000 prebivalcev in čistilno napravo za 14.000 populacijskih enot, so junija zabeležili malo manj kot 60.000 obiskovalcev. Prav naval turistov je po poročanju Dela razlog, da je prišlo do izliva izločkov v okoliške potoke, iz katerih so lokalni ribiči že leta 2016 vlekli poginule ribe. Tudi na Obali čutijo posledice rekordnega obiska. V občini Piran se je količina odpadkov med januarjem in julijem tekočega leta glede na primerljivo obdobje lani povečala za 160 ton. »Od tega je količina mešanih komunalnih odpadkov, pobranih iz urbanih košev in posod na sprehajalnih poteh, večja za 47 ton, kar kaže, da so slabo tretjino povečanih količin odpadkov verjetno ustvarili dnevni gostje, ki ne prenočujejo v nastanitvenih obratih,« pravijo v občinskem podjetju Okolje Piran.

Slovenija je po rasti števila turistov med prvimi v Evropi. S podobnimi stopnjami rasti se lahko pohvalijo samo še Hrvaška, Malta in Ciper. Toda tudi vsakoletni rekordi v obisku imajo svojo ceno.

Drugačne skrbi imajo v Ljubljani, kjer so središče mesta zasedle množice turistov, zaradi česar se je za prebivalce nekaterih predelov prestolnice kakovost bivanja znatno poslabšala. Samo v letih 2014–2017 se je skupno število obiskovalcev v Ljubljani povečalo za skoraj 300.000 na leto, tolikšen dotok ljudi in kapitala pa je znatno dvignil cene potrebščin in nepremičnin. Po izračunih Banke Slovenije se je cena povprečna cena rabljenih stanovanj v omenjenem obdobju zvišala za 24 odstotkov, deset odstotkov več od slovenskega povprečja. Seveda je k temu zelo prispevalo okrevanje gospodarstva, zagotovo pa je nekaj odstotkov prispevalo povpraševanje obiskovalcev in razvpiti »učinek AirBnB«, ki ga poznajo po vsem svetu. Posledici sta postopno izumetničenje centra in izrivanje lokalnih prebivalcev proti obrobju.

Žrtve svojega uspeha

Vendar Juvan meni, da v Sloveniji še nimamo razlogov za preplah. Čeprav »so nekatere destinacije res precej obremenjene v glavnih turističnih sezonah in posameznike to že ovira pri vsakdanjem življenju«, stanje na Bledu in v Ljubljani še zmeraj ni primerljivo z razdejanjem, ki ga povzročajo turisti v najbolj množično obiskanih evropskih mestih. Takšen primer so italijanske Benetke, iz katerih se prebivalci že izseljujejo zaradi pritiska obiskovalcev; mesto ima okoli 55.000 prebivalcev, na vrhuncu sezone pa se vanj v enem samem dnevu zgrne tudi po 60.000 turistov. Po lanskem protestu domačinov so mestne oblasti zato letos začele preusmerjati obiskovalce iz najbolj zasedenih osrednjih kanalov in ulic na manj prometne povezave. Obenem so predpisale številne kazni za moteče vedenje, med drugim za glasno vlečenje s koleščki opremljenih kovčkov čez tlak, za kar je predvideno do 500 evrov globe.

»Industrija je razvila vrste mehkih in trdih metod za obvladovanje nezaželenih oblik turizma,« pojasnjuje profesor s portoroške fakultete. »Mehki prijemi temeljijo na spodbujanju samoobvladovanja turistov in vključujejo ozaveščanje o sprejemljivih oblikah vedenja. Trdi pa temeljijo na oblikovanju regulatornega sistema, ki preprečuje nezaželeno vedenje, in vključujejo omejevanje obiskov na določeno obdobje ali v njem, prepoved določenih aktivnosti, implementacijo kazni, izdajanje posebnih dovoljenj ...« Poleg Benetk se za trše prijeme odloča vse več evropskih mest. V Amsterdamu je mestni svet med drugim povišal turistično takso in omejil oddajanje prek AirBnB-ja ter dvignil kazni za onesnaževanje in kršenje javnega reda. Med žrtvami turistične povodnje je tudi hrvaški Dubrovnik, kjer je župan zato določil dnevne kvote vstopov v staro središče in naročil, da se obzidje opremi z več kot sto nadzornimi kamerami. V Barceloni, Palmi in Bilbau pa se je podobno kot v Benetkah razburjenje domačinov zaradi prekomernega turističnega obiska lani stopnjevalo v odkrite proteste, med katerimi so meščani metali jajca v nezaželene goste in jih odganjali s transparenti.

Da je prekomeren turistični obisk globalni izziv, je ob lanskih protestih v Španiji in Italiji priznala tudi Organizacija združenih narodov za turizem (UNWTO), ki pa težave ne vidi v rasti števila obiskovalcev, temveč v neustreznem menedžeriranju. Juvan pritrjuje tej razlagi in opozarja, da mesta, ki se danes otepajo turistov in tarnajo nad njihovimi škodljivi vplivi, niso nujno razmišljala o posledicah. Zato so nekako žrtve svojega uspeha. »Destinacije, s katerih danes slišimo o ’overturizmu’ – na primer Benetke, Dubrovnik, Barcelona, pa tudi Bled –, so pred ’sodobnim turističnim bumom’ izvajale agresivno promocijo turistične ponudbe na mednarodnih trgih. Pojavil se je interes turistov. Ob podpori prometnega sektorja in ugodnih ekonomskih razmer se je interes preslikal v dejanski obisk, destinacije pa seveda niso računale na takšen odziv. Niso bile pripravljene na tako povečan obisk in posledično niso bile sposobne obvladovati turističnih tokov.«

Denar v kanalizacijo

Kot primer dobre prakse načrtovanja turističnih tokov bi v Sloveniji lahko izpostavili sistem Postojnske jame. Slednjo je lani obiskalo skoraj 780.000 gostov ali 13 odstotkov več kot leta 2016. Tolikšno število ljudi bi lahko hitro porušilo občutljivo ravnovesje v podzemnem ekosistemu, vendar je po jamskem sistemu razporejena najsodobnejša oprema za izvajanje monitoringa, ki zajema »spremljanje jamske mikroklime, biološki monitoring, spremljanje rasti zelene obrasti v jami, vnos organskih snovi, stanje onesnaženosti voda in ostalo«. Monitoring izvaja Inštitut za raziskovanje krasa pri ZRC SAZU ob pomoči Instituta Jožef Stefan, družba Postojnska jama pa na podlagi izsledkov glede vpliva obiskovalcev ustrezno prilagaja svojo infrastrukturo. Tako so leta 2015 zamenjali gume lokomotive in vgradili nov motor na znamenitem jamskem vlakcu, obenem pa poskusno uvajajo posebna LED-svetila, ki ne oddajajo odvečne toplote, ki bi spodbujala rast alg. Čeprav se v Postojno iz leta v leto zgrinja več turistov, naša največja jama po dostopnih podatkih ostaja v dobrem stanju.

Pomena načrtovanja in uravnavanja turističnih tokov se zavedajo tudi načrtovalci Strategije trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021, ki jo je lani oktobra sprejela vlada Mira Cerarja. V njej so med drugim predvideni izboljšanje infrastrukture ter povečanje državnih in evropskih sredstev zanjo, krepitev turistične ponudbe na podeželju in s tem razbremenitvi mest, povečanje turistične takse in posodobitev zakonodaje glede nastanitev. V sklopu izdelave nacionalnega načrta zelenega turizma pa naj bi vzpostavili »trajnostni model upravljanja z obiskom« in uvedli mehanizme za »spremljanje zadovoljstva rezidentov z razvojem turizma«. Morda bodo na podlagi teh analiz uradniki končno storili tudi kaj za rešitev pašnika v Vrščah.

Turistično gospodarstvo bi moralo del dohodkov preusmeriti v obnovo čistilnih naprav, ureditev prometnic in varstvo narave. Sicer se bodo gostje prej ali slej preusmerili drugam.

Toda izzivi sodobnih turističnih tokov so preveč kompleksni, da bi jih lahko rešil zgolj znotraj turizma. Če komunalni sistem nekega kraja obremeni dvakrat več enot, kot jih zmore, sta vsak monitoring in krepitev turistične ponudbe odveč. Prav obremenitve obstoječe infrastrukture so po Juvanovem mnenju eden ključnih izzivov slovenskega turizma. Obnova javnih sistemov »ne more biti zgolj strošek lokalnega prebivalstva ali države, ampak tudi turističnega gospodarstva. Lokalne destinacije skupaj bodo s turističnim gospodarstvom načrtovale investicije v javno in turistično infrastrukturo, da bodo zagotovljene kakovostne življenjske razmere za lokalno skupnost in turiste. Te investicije morajo biti sestavni del strateških načrtov turizma in splošnega razvoja lokalnih skupnosti.«

Hotelirji, gostinci, lastniki in upravljavci kopališč, zdravilišč, smučišč, kulturnih in naravnih atrakcij bi torej morali skupaj z državo, občinami in okoliškimi prebivalci leta vnaprej načrtovati, kako zajeziti škodljive vplive prekomernega obiska. Ter preusmeriti dele dobičkov, ki jih ustvarjajo na račun vsakoletnih rekordov, v obnovo čistilnih naprav, ureditev prometnic in varstvo narave. V nasprotnem primeru jih ne bodo postrani gledali le domačini, temveč jim bodo začeli hrbte obračati tudi gostje. Ti namreč iščejo udobje, čisto okolje in prijazne gostitelje. Če jih ne najdejo, gredo pač na lepše. Toda Juvan ocenjuje, da »je v turističnem okolju že zaznati aktivnosti v smeri preprečevanja prevelikih pritiskov turizma, nastajajo novi proizvodi, nova infrastruktura, novi prijemi k trženju ... Slovenijo svet dojema kot eno vodilnih ’zelenih’ držav na svetu in tudi eno najaktivnejših na področju trajnostnega turizma. Ta pa je čisto nasprotje prekomernega ’overturizma’, torej smo na dobri poti, da do slednjega v Sloveniji ne bo prišlo.«

V občini Piran se je količina odpadkov od januarja do julija letos glede na primerljivo obdobje lani povečala za 160 ton.

Da bi zagotovili, da bo res tako, pa se moramo učiti iz zgledov Benetk in Amsterdama. Začnemo lahko že v Vrščah, kjer civilna iniciativa še zmeraj išče sogovornika, ki bi ji bil pripravljen prisluhniti. »Največkrat je odgovor občine ali turističnega društva na naše pozive le, da smo proti razvoju. Sprašujemo se, razvoju česa. V zameno za poceni vstopnico v Vintgar in brezplačno parkiranje imamo samo slab zrak, onesnaženo vodo, poteptane travnike ter kulturno in naravno dediščino, gnečo, zmanjševanje biotske raznovrstnosti in slabe občinske prometne rešitve, dodatna asfaltiranja in betoniranja, poplavo prometnih znakov ...« pravijo v iniciativi, ki poskuša ohraniti dušo vasi na vhodu v Vintgar.