Prva noč

V petek je Marjana Šarca podprlo 55 poslancev, dobil je en glas več, kot je pričakoval. Podpora, ki jo je zbral, je solidna; ko so  poslanci leta 2012 Janeza Janšo v drugo potrdili za mandatarja, je dobil manj glasov, zgolj 51. Seveda to ne pomeni, da je bila druga Janševa vlada manj legitimna kot Šarčeva, mandatar postane tisti, ki v parlamentu zbere 46 ali več glasov. Legitimnosti premieru ne dajejo glasovi poslancev, odvisna je od načina vladanja, od politik, ki jih izvaja. Miro Cerar je po veliki volilni zmagi leta 2014 dobil 57 glasov podpore, pa je njegova vlada hitro izgubila podporo med volivci. Podobno je bilo pred desetimi leti, ko je Boruta Pahorja pri kandidaturi za mandatarja podprlo 59 poslancev, dobil je skoraj ustavno večino, a mu je vlada hitro začela razpadati. Niso bile krive samo objektivne okoliščine, kriza, gospodarski zlom, krivi so bili politiki sami, ministri in premier, ki preprosto niso znali vladati. Ni torej nepomembno, kdo vodi ministrske resorje, kakšne so njihove izkušnje, kolikšna je njihova politična moč, politični program, kdo so svetovalci. Ministrska posadka nakazuje, ali bo vlada uspešna ali ne.

Pred natančno to dilemo danes stoji Marjan Šarec. Komu naj zaupa ministrska mesta? So tisti, ki jih predlagajo koalicijski partnerji, dobri kandidati? Jih lahko zavrne? Bodo med seboj dobro sodelovali ali bo že tako manjšinska vlada padla zaradi nepotrebnih prepirov? Imena, ki se v zadnjih dneh pojavljajo v javnosti, niso najbolj prepričljiva. Ne gre sicer za dokončni izbor, a ker je njihova potrditev dovolj verjetna, si jih poglejmo malo bolj od blizu.

Za primer si vzemimo Zdravka Počivalška, sedanjega ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo, diplomiranega inženirja agronomije, ki naj bi tudi v vladi Marjana Šarca opravljal enako službo. Zdravko Počivalšek je pred politično kariero propadajoče Atomske toplice spremenil v uspešne Terme Olimia, za kar je dobil tudi nagrado za izjemne gospodarske dosežke. Živel je na Štajerskem, bil naj bi uspešen mož. Ko je pred štirimi leti prvič postal minister, je hitro postalo jasno, da je vodenje ministrstva nekaj drugega kot vodenje gospodarske družbe. Države ne moreš upravljati tako, kot vodiš termalno kopališče. Zdravko Počivalšek je bil v prejšnji vladi eden od najbolj gorečih zagovornikov privatizacije. Pod njegovim ministrovanjem se je zgodila postopna liberalizacija cen pogonskih goriv, za zdaj le na avtocestnem križu, kar je pripeljalo do zvišanja cen goriva. Pod njegovim ministrovanjem se je liberalizirala pogrebna dejavnost, smrt je postala del trga, zato tudi dražja. Ravno Počivalškovo ministrstvo je bilo tisto, ki se je pred leti najbolj upiralo zaostritvi zakonodaje na področju omejevanja tobačnih izdelkov, ministrovi sodelavci po so med pisanjem predloga zakonskih sprememb sproti obveščali tobačno industrijo, multinacionalke, lobiste, kakšne ovire jim kani postaviti Slovenija.

A pri Počivalšku ni šlo le za sporne politične odločitve, težave so bile tudi izjave ministra, bil je nedostojen in žaljiv. V času iskanja gradbenega dovoljenja za štajersko Magno je tako za Delo izjavil, da lahko v Sloveniji »takšni ali drugačni ekoteroristi ustavijo projekt gradnje tovarne s tem, da ne podajo soglasja«. Njegovo stališče ni samo žaljivo, je nedemokratično, saj s pozicije moči odvzema legitimnost strani, ki jo, upravičeno ali ne, skrbi za okolje, za skupno dobro torej. Pozicija ministra je bila sicer jasna, želel si je, da se gradnja Magne čim prej začne, za tiste, ki so ga opozarjali na probleme, mu je bilo vseeno, vseeno mu je bilo tudi za okolje. Ti motilci, ti »ekoteorirsti«, so potem, kot so pokazala pogajanja, s svojimi zahtevami deloma uspeli.

Počivalšek je imel še več neumnih izjav, še več tega, čemur sam pravi »ropotanje«. Je tisti minister, ki je kulturnikom na predvečer kulturnega dne, ko so se vrstila opozorila o podhranjenem kulturnemu sektorju, navrgel, da je nekoč veljal rek, »kdo ne dela, naj ne je«. Ker verjame, da bo konkurenčnost rešila vse, je javno nasprotoval ideji, da 2. januar znova postane dela prost dan. Je tudi minister, ki je – kdo ve, zakaj, kakšnega razumnega razloga za to ni – v času razprave dodelitve državnih subvencij podjetjem zapisal, da »vsak gospodarstveni kmet ve, da vsake #norekrave ne gre osmenjevati, ne glede na njeno pasmo in četudi ona to želi«. To, da se mu je izjava o norih kravah zgodila 8. marca, je verjetno zgolj naključje.

Da ne bo pomote, niso problem le njegove »bademajstrske« izjave, oholost, zaničevanje. Vse to populistično posploševanje dobro pokaže, da je minister Počivalšek žrtev lastnega neznanja in nerazgledanosti.

Odhajajoča vlada se tako hvali s tujimi investicijami, pripeljali so Magno, pa japonsko podjetje Yaskawo, vendar so, kot je med februarsko razpravo pri sprejemanju zakonodaje o spodbujanju tovrstnih investicij v parlamentu opozoril poslanec Levice Franc Trček, na Počivalškovem ministrstvu »zasebnemu dobičku neustrezno pripisali javni interes«. Vse, kar pride iz tujine, naj bi se svetilo, slovensko zakonodajno okolje pa pomeni predvsem motnjo. »Prostorski in okoljski standardi ter pravice iz dela niso same sebi namen in investicije niso ovirajoči nebodigatreba. So izraz družbenega konsenza, ti standardi so tu zato, da gospodarstvo ne bi bilo destruktivno za okolje in ljudi,« je opozarjal omenjeni poslanec, vendar ga ni nihče zares poslušal.

Zdravko Počivalšek je bil v SMC eden izmed tistih, ki so bili najbolj odprti morebitnemu povezovanju z Janezom Janšo. Na volitvah ga je v mariborski volilni enoti, tukaj mu je zavzemanje za Magno koristilo, zbral 19,7 odstotka glasov. Največ v stranki. Njegovi bližnji znajo povedati, da ga delo v parlamentu ne zanima. »Zanima ga samo vlada, operativa, v državnem zboru ne bi mogel sedeti, raje bi se vrnil v gospodarstvo.« Sedaj bo, kot kaže, znova minister za gospodarstvo. Po podobni logiki »dvokrožnega usklajevanja« je sicer SMC pripadalo tudi ministrstvo za delo. Malce nenavadno, saj SMC (razen na koncu prejšnjega sklica parlamenta) ni bila stranka, ki bi jo socialna politika resneje zanimala. Danes se jim zdi kombinacija ministrstva za gospodarstvo in ministrstva za delo dobra za »kakšno večjo reformo trga dela«.

Ministre seveda predlaga predsednik vlade, izgovori o tem, da je Počivalšek pač del koalicijskega kvotnega usklajevanja, niso prepričljivi.

Politični preobrat

Težave s kadri ima Šarec tudi na finančnem ministrstvu. Dolgo časa se je zdelo, da bo minister postal Vojimir Urlep, a ta bo zdaj sedel v kabinetu predsednika vlade. Zato je vodenje ministrstva za finance Šarec ponudil dosedanji ministrici Mateji Vraničar Erman.

Odločitev se zdi logična, Ermanova je po odhodu Dušana Mramorja dve leti vodila ministrstvo za finance. Lani je država zabeležila proračunski presežek, javni dolg države pa se spušča proti 70 % BDP-ja. To so res dobre številke. A hudič se skriva v podrobnostih. Mateja Vraničar Erman je tista ministrica, ki je v prejšnji vladi vseskozi zavračala povečevanje socialnih izdatkov in dvig minimalne plače. Ko je pred volitvami parlament sprejel sklep o dvigu (pa četudi zgolj začasnem) socialne pomoči, je bila zelo ostra. Začasno je zadržala izvrševanja proračuna, dejala pa je tudi, da »z višanjem minimalnega dohodka država znižuje motivacijo za aktivacijo prejemnikov teh pomoči, saj se po našem mnenju zvišuje t. i. past neaktivnosti«. Šlo je za barantanje o drobižu.

Ministrica vseskozi zagovarja idejo fiskalne konsolidacije, ne razmišlja o socialni politiki, pač pa o gospodarstvu, raje ima AmCham kot sindikate. Problem pa je seveda v tem, da koalicijska pogodba predvideva politike, ki jim je ministrica v prejšnji vladi nasprotovala. Koalicijska pogodba tako piše o letnih dvigih minimalne plače za 4,5 odstotka in o tem, da se iz nje izločijo vsi dodatki. Česa takšnega Mateja Vraničar Erman v vladi Mira Cerarja ni želela niti slišati.

Podobno je na področju zdravstva. V mandatu minule vlade se je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc vseskozi trudila, da bi ukinila dodatno zdravstveno zavarovanje, ga tako ali drugače reformirala. V vladi so imeli največje nasprotnike ravno na ministrstvu za finance, pri Mateji Vraničar Erman, ki ni imela pozitivnega pogleda na koncept solidarnosti. Na očitke, da na ministrstvu ščitijo superbogate, so pošiljali zgolj generična sporočila za javnost, kjer so pisali o tem, da pri njih skrbijo za »širši vidik vzdržnosti javnih financ in gospodarskega okolja ter transparentno in gospodarno porabo sredstev«. Njihova »pretirana skrb« je na koncu pripeljala do tega, da vladi Mira Cerarja ni uspelo ukiniti dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. V novi koalicijski pogodbi je sicer zelo jasno zapisna zaveza, da bodo tudi oni ukinili »dopolnilno zdravstveno zavarovanje in ga ob ohranitvi iste ravni pravic prenesli v obvezno«. Točno temu so na finančnem ministrstvu v prejšnjem mandatu nasprotovali.

Danes se sicer še ne ve, ali bo Mateja Vraničar Erman sprejela ponujeno mesto in kakšna bo pravzaprav njena moč. V času njenega predhodnika Dušana Mramorja se je namreč večkrat zgodilo, da je ta zavrnil kakšno zahtevo, pa četudi je bila zapisana v koalicijski pogodbi. Njega namreč pri »sestavljanju koalicijske pogodbe ni bilo zraven«, kot tudi ministrice Mateje Vraničar Erman pri sestavljanju dogovora o Šarčevi vladi ne.

Kolobarjenje in ostanki

Predsednik vlade Marjan Šarec je v predvolilnem času vseskozi govoril, da je »čas za novo generacijo«, v politiko naj bi »pripeljal novo ljudi«. Res jih je, v njegovi poslanski skupini je samo en bivši poslanec. Drugače pa je v nastajajoči vladi.

Poglejmo si za hip Karla Erjavca, ki je že pred časom po ministrskem stažu presegel večnega ministra Dimitrija Rupla. Erjavec je doslej obdelal štiri ministrske mandate, zdaj se vrača na svoje prvo ministrsko mesto. Postal naj bi minister za obrambo, kjer bo znova delal sklece, znova bo lahko, kot v času patrij, izpeljal »najbolj transparenten nakup orožja«. Tokrat si generalštab Slovenske vojske želi oklepna vozila Boxer.

Erjavec je politični prvokategornik, ministrska funkcija je politična funkcija, in če bi kot politik imel vizijo, videl smer razvoja, načrt, kako bo vodil neki ministrski resor, s kolobarjenjem po ministrstvih ni nič narobe. Izkušnje z Erjavcem so drugačne. Če bi koalicija resnično želela spremeniti delovanje ministrstva za obrambo, bi nanjo pripeljala človeka z jasnim načrtom. S predlogom za reformo. Ta človek bi lahko bil na primer Iztok Podbregar, ki že leta predlaga zmanjšanje Slovenske vojske, njeno združitev s policijo, lahko bi bil tudi kdo drug z drugačnimi rešitvami. Karl Erjavec, pravi človek na pravem mestu, na ministrstvu za obrambo pomeni predvsem status quo. Nekaj stvari pa se vseeno spreminja, koalicijska pogodba predvideva, da naj bi se odločitve o napotovanju Slovenske vojske v tujino prenesle na državni zbor, o čemer je že pred leti govoril nekdanji predsednik republike Danilo Türk. Ko bo nova vlada želela vojake poslati na misijo v kakšno državo, bo torej o tem morala povprašati poslance.

V službi gospodarstva

Vrnimo se k ministrskemu razrezu. Pri sestavljanju vlade vseskozi velja, da so nekatera ministrstva pomembnejša od drugih, nekatera naj bi bila državotvorna, druga pa dobijo svoje vodje po koalicijskem ključu. Eno izmed takšnih je že dolgo tudi ministrstvo za okolje. Žal. Naravovarstvene organizacije že več let opozarjajo, da Slovenija na tem mestu nima kompetentnega, politično močnega človeka.

Sedanja ministrica za okolje je Irena Majcen, Desusov kader, inženirka kmetijstva – živinoreje, ki naj bi se v novi vladi preselila na kmetijski resor. Irena Majcen v štirih letih na ministrstvu za okolje ni storila praktično ničesar. Bila je politična birokratka. Več okoljevarstvenih organizacij je zato pisalo Marjanu Šarcu in ga opozorilo, da se je »sistematična razgradnja institucij in inštrumentov varstva okolja dogajala v številnih preteklih vladah«, kar se danes vidi predpisih, »ki so bili v zadnjih letih sprejeti in so vodili v nižanje standardov varstva okolja ter narave in deregulacijo ključnih politik, ki nam zagotavljajo kakovostno bivanje v čistem in zdravem okolju«. Zato pričakujejo, da se na to mesto postavi kompetentnega politika. Njihovi pozivi so bili zaman.

Ministrstvo za okolje je bilo najprej namenjeno Zavezništvu Alenke Bratušek, prevzel naj bi ga Marko Bandelli, samorasli župan Komna, ki se je po Twitterju že veselil, kako bo na hitro uredil »ločevanje odpadkov, kar je osnova«. Tako je zapisal, da so temeljni »ljudje, kultura, to manjka«, na drugo stran, na »trgovce pa nimaš kaj pritiskat, oni že plačujejo«. Bandelli je znan po tem, da tvita podobno kot Počivalšek govori, torej hitreje, kot misli, preden je postal politik, pa se je ukvarjal s proizvodnjo betona in betonskih izdelkov. Koalicijska pogajanja so, kot je zapisal sam, pripeljala do tega, da je resor za okolje dobila druga stranka, za kar naj bi bil kriv »pohlep SMC«.

Danes se sicer še ne ve, kdo naj bi v SMC prevzel okolje, omenja se minister Peter Gašperšič ali njegov sekretar Jure Leben. SMC v preteklosti ni bila stranka, ki bi svoj program gradila na zeleni politiki. »V bistvu ne gre samo zato, da je ministrstvo za okolje žrtev koalicijskih usklajevanj,« o slabi izbiri bodočega ministra pravi filozof in okoljevarstvenik Luka Omladič. »Zadaj je politični premislek, da je ministrstvo za okolje tukaj, da servisira gospodarsko in infrastrukturo politiko.« Okoljevarstveni standardi ne smejo ovirati gospodarskega napredka, je aksiom, zoper katerega je bogokletno govoriti. »Ne gre torej zgolj za marginalizacijo ministrstva, pač pa za željo, da se to vzpostavi v vlogi servisiranja interesov gospodarstva.« Šarec je imel pred seboj nekaj boljših možnosti. Na njegovi listi je recimo kandidiral Darij Krajčič, nekdanji direktor Zavoda za varstvo narave, ki se je pred nekaj leti javno uprl izgradnji obvoznice mimo Škofljice, ki naj bi potekalo čez območje, zaščiteno z Naturo 2000. A zdaj je ministrstvo za okolje in prostor dodeljeno SMC. »Dušan Plut je že nekajkrat opozoril, da se dogaja reindustrializacija Slovenije, v času konjunkture bi lahko razvijali visokotehnološka, do okolja prijazna podjetja, postavili bi alternativni razvoj, vendar sedanja politika žal sobivanje okolja in industrije razume na drugačen način.«

Podobne nenavadne kadrovske izbire so tudi drugje. Tako naj bi minister za kulturo postal Dejan Prešiček, kandidat SD. Gre za izjemnega saksofonista, vodjo ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet, vendar pa ga ne poznamo kot človeka, ki bi se s kulturno politiko kakorkoli resno ukvarjal. Ni se oglašal v debati o kulturi, ni govoril o kulturnem tolarju, ni sodeloval na javnih mizah, aktiven naj bi bil samo znotraj stranke, zunaj nje ga redkokdo pozna. To sicer ni nujno slabo, ni pa dober obet. Marjanu Šarcu, takšna je tudi vsebina koalicijske pogodbe, se kultura zdi zelo pomembna. Med parlamentarnim inavguracijskim govorom je tako dejal, da so Slovenci obstali predvsem zaradi jezika in kulture. Tudi zato je »nujno oblikovati nov nacionalni program za kulturo, seveda pa tudi povečati delež bruto domačega proizvoda za kulturo«. Kako močan bo neizkušen in neznan minister, je težko napovedati.

Težka naloga

»Vlada ne more biti stabilna ali nestabilna zaradi števila strank, ki jo tvorijo, temveč je stabilnost pogojena z ravnanji ljudi, ki imajo funkcije v vladi,« je govor ob glasovanju o svojem mandatarstvu začel Marjan Šarec.

Ima popolnoma prav. Imena kandidatov za ministre, ki so ta teden počasi curljala v javnost, niso najboljša, nekatera izmed njih so slaba. Demokracija je vedno iskanje skupnega. Pogovarjanje. Dogovarjanje. Prepričevanje. Sprejemanje napak. Uvid v kompleksnost.

V uvodu k novi koalicijski pogodbi je med drugim zapisano, da bodo stranke zavračale »politično kulturo, ki temelji na ustrahovanju, hujskanju in lažnih novicah oziroma na lažnih obljubah in praznih političnih frazah. Politična kultura prihodnosti mora biti kultura strpnega pogovarjanja in dogovarjanja ter iskanja najširših mogočih skupnih imenovalcev, ki jih je mogoče uresničiti. To je politika, ki je v službi ljudi in za ljudi.« Gre za pomembne besede, ki jih je treba upoštevati.

Vlada Marjana Šarca govori normalen jezik, a tako je delala tudi vlada Mira Cerarja. Na koncu volivci Mira Cerarja niso nagradili. Ko Marjan Šarec govori o pomenu »ustvarjanja pozitivne družbene klime«, bi moral vedeti, da to družbeno klimo ustvarjajo tudi ljudje, ki opravljajo funkcije ministrov. Če ima Marjan Šarec dolgoročne namene, se velja spomniti, da je prav izbira ministrov točka, ki na to najbolj vpliva.