Varnosti prednost

Glamping resort Herbal Ljubno
Ter 42, Ljubno ob Savinji
Tel.: 059 917 200
Zunanji gostje lahko trenutno v Herbalu jedo od četrtka do nedelje zvečer, in to od 18. ure. Se pa urnik malo spreminja glede na sezono, tako da pred obiskom priporočamo klic.

Ambient:
ljubko, toplo, domače, udobno; veliko lesa, lepi razgledi in elevator muzika v zvočnikih

Napitki:
dovolj pestra vinska karta za osnovno seznanjanje s slovenskimi vinskimi pokrajinami in njih vini, skoraj vse gre tudi na kozarec in ni obremenjeno s prehudimi maržami

Dostopnost:
 iz središča Ljubnega zapeljite pod hribe in po nekaj kilometrih parkirajte ob posestvu, za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
žlinkrofi

Ne tako fino:
špartanski nabor pretežno dolgočasnih jedi

Cigojev narezek je 11, Pustotnikov 9, rulada gosjih jeter 11, stročji fižol s slanino 5,5, žlinkrofi 6, postrv 16, četrtkilogramski stejk 18 (+ krompir 6 in zelenjava 5) in štruklji 6 evrov.

»Hoho, nadaljujemo turistično poletje! Škoda, da menedžment ni odobril še stroškov za spanje v ta najbolj fensi šotorih daleč naokrog!« se je obiska v enem od bolj razvpitih novodobnih nastanitvenih križancev med taborniškimi šotorkami in luksuznim crkljanjem razveselil voznik tokratne odprave v zgornjesavinjski glamping resort Herbal. Ta se je na začetku – sodeč po promocijskih sporočilih – skušal pozicionirati tudi kot ambicioznejša, tisti glam v označbi dodatno upravičujoča restavracija. A silno špartanski – po dolžini in po atraktivnosti – jedilni list je že nakazoval, da so takšni in drugačni razlogi vzeli sapo začetni zagnanosti in Herbalovo gostinsko ponudbo zaujčkali v sredinsko, brezznačajno, ziheraško cono udobja. Poleg nekaj tankih fetk dišečega savinjskega želodca narezati par rezin Cigojevega pršuta in klobase na eno ter Pustotnikove sire na drugo desko je pač nekaj, kar narediš, ko nimaš nobene zamisli, kaj bi naredil. Saj ne rečem: oboje je – pričakovano in že večkrat preverjeno – odlično, ampak raje bi videli več korajže – podobno, kot so jo pokazali pri snovanju in izvedbi zanimive in idilično pripravljene rulade iz fig, pršuta in gosjih jeter; pa tudi pri stročjem fižolu, katerega šopek so fletno ovili v rezino slanine (žal ta ni bila Cigojeva, ampak neka medla velikoserijska žalost), potem pa prelili s kislo smetano in (preveč) zapekli. Ampak vsaj poskusili so nekaj narediti, to cenimo! Tako kot cenimo rokodelski trud, vložen v žlinkrofe, ki so na tem koncu polnjeni samo z mesom (in jim zato v ime dodajo še n) in radodarno potreseni z dišečimi, hrustljavimi ocvirki.

Žal se je potem pri glavnih rečeh predvidljivi dolgčas samo še kotalil naprej. Postrv je bila sveža, kompaktna, povaljana v koruzni moki in pravilno spečena. Rezina roastbifa je bila na pogled lepo pečena, a je bilo že pri prvem čoftastem rezu jasno, da meso ni bilo dovolj zoreno, da bi ga lahko tukaj prav na glas hvalili. Predvsem pa je v oči bodlo, da z nobeno od teh jedi poleg osnovne termične obdelave niso naredili nič drugega: nobene omake, nobene priloge, nobene prikuhe. Če si hotel kaj za zraven, si to sicer lahko naročil in nesorazmerno drago plačal: šest evrov za porcijo pečenega krompirja in pet za nekaj narezane in opečene zelenjave je pač preveč, glamuroznost gor ali dol.

Na koncu, ob čisto finih, sočnih in okusnih ajdovih štrukljih z orehi in mehkih, ne preveč sladkih klasičnih s skuto, smo tako na klopci sredi res prijetne jedilnice obsedeli z mešanimi občutki: kljub lepemu prostoru, prijaznemu osebju, korektni vinski karti in kuhariji brez večjih napak nismo bili čisto srečni. Ob vsem glamu, dizajnu, cenah prenočitev in naravnih lepotah smo pač pričakovali resnejšo in zanimivejšo, če hočete glam-uroznejšo kuhinjo (ali pa vsaj – glede na herbalno oznako – poln jerbas različnih zelišč, gverc in začimb), dobili pa bolj ali manj preproste kam-ping jedi. Škoda, da se je reč kulinarično razvijala bolj v smeri drugega dela imenske zloženke.