Demokratični material

Andrej Kržan je začel svojo kariero na Kemijskem inštitutu pred več kot 20 leti in takrat so bile skrbi o okoljskih učinkih plastike in njenem pravilnem recikliranju zelo nizko na seznamu vročih raziskovalnih področij. Izkušeni sodelavci so mu tovrstno izbiro odsvetovali. »Tudi ko sem čez nekaj let prišel z idejo o biorazgradljivih plastičnih materialih, so me vsi čudno gledali.«

Čas je pokazal, da je bilo vredno vztrajati. Kot raziskovalcu na odseku za polimerno kemijo in tehnologijo mu dela ne zmanjka. Vprašanje ravnanja s plastiko ter njenim vplivom na okolje in zdravje ljudi je trenutno ena najbolj javno izpostavljenih okoljskih skrbi. Z javno pozornostjo pa pride tudi denar za raziskave.

Plastični demoni

Plastika nam je omogočila visok standard življenja. Hkrati pa je tudi odličen kazalec dejstva, da trenutni način vzdrževanja visokega standarda življenja na dolgi rok ni vzdržen.

Plastiko smo vzljubili, ker je poceni, vzdržljiva in trajna. Hkrati pa so nam ravno te lastnosti začele povzročati probleme.

Plastika, simbol blaginje, se vse bolj spreminja v simbol dekadence. Znašla se je na tako slabem glasu, da smo začeli pozabljati, zakaj smo jo vzljubili.

»Ljudi, ki se jim plastika zdi največji svetovni kriminal, vedno vprašam, ali na urgenci protestirajo, ko jim čez rano položijo gazo, ki so jo vzeli iz plastičnega ovoja, ki je zagotavljal sterilnost in takojšnjo razpoložljivost,« pravi dr. Kržan. Plastika, nadaljuje, je zelo demokratična skupina materialov, ki omogoča izjemne izdelke z nizko ceno. Izdelke, ki si jih večina sicer sploh ne bi mogla privoščiti. »Izdelati današnji avtomobil brez plastike je po mojem mnenju nemogoče. Brez nje bi se na področju osebnega transporta vrnili 100 let v preteklost.«

Plastiko smo vzljubili, ker je poceni, vzdržljiva in trajna. Hkrati pa so nam ravno te lastnosti začele povzročati probleme.

Plastika se danes pojavlja v vseh najučinkovitejših tehnologijah in rešitvah.

»Vetrne energije ni mogoče učinkovito izrabljati brez kompozitnih materialov. Tudi prihodnost sončnih elektrarn so fleksibilne fotonapetostne celice na polimerni osnovi.«

Seveda pa smo z izdelki, ki so že narejeni z namenom, da jih bomo hitro odvrgli, to prignali do neprimernih skrajnosti. »Gre preprosto za potratnost. Težava pa je v tem, ker je tak način proizvodnje neločljivo povezan z današnjo ekonomsko prakso. Gospodarska rast pravzaprav temelji na hitrem menjavanju izdelkov ter neprestanem trošenju in odmetavanju.«

Na leto danes proizvedemo več kot 300 milijonov ton plastike. »Po prostornini je proizvedemo več kot železa. In ob takih količinah nam plastika v okolje uhaja na vseh mogočih koncih.«

Glede na lansko raziskavo raziskovalcev z več ameriških univerz je svet do leta 2015 proizvedel 8300 milijonov ton plastike. 6300 ton te plastike se je v tem času že spremenilo v smeti. In skoraj 80 odstotkov teh smeti je končalo na deponijah ali v okolju.

Sami svoj problem

Na vrh seznama skrbi se je v zadnjih letih prerinila tako imenovana mikroplastika, plastični delci s premerom manj kot pet milimetrov. Ker hitro zaidejo v prehransko verigo in ker se na delce pogosto vežejo škodljive snovi iz okolja, je del znanstvene skupnosti prepričan, da bi morali plastiko začeti obravnavati kot nevaren odpadek.

Kamorkoli raziskovalci pogledajo, odkrijejo mikroplastiko. V zemlji, v živalih, v hrani. Našli so jo celo v plastenkah ustekleničene vode.

Mikroplastiko delimo na primarno in sekundarno. Sekundarna nastane s počasnim razpadanjem večjih plastičnih smeti, denimo raznih vrečk in folij. Primarno mikroplastiko pa pomenijo delci, ki so že ob izpustu v okolje mikroskopske velikosti. Ta mikroplastika sicer v svetovnem merilu pomeni manjši delež plastike, ki obremenjuje okolje. V razvitih državah z učinkovitejšimi sistemi za zbiranje odpadkov pa lahko pomeni tudi več kot polovico vse plastike v okolju.

»Dober primer so plastična vlakna, ki nastajajo ob pranju sintetičnih oblačil v pralnem stroju. Vsakič, ko operemo jopico iz flisa, gredo vlakna v odtok, na čistilno napravo, v potok, reko, jezero, morje. Ko pogledaš z mikroskopom, jih najdeš povsod,« opozarja Kržan. Plastična vlakna z naših poceni oblačil iz trgovin s hitro modo in športno opremo pomenijo kar tretjino vse mikroplastike v okolju.

Še en pomemben vir primarne mikroplastike, ki dosega skoraj tretjinski delež, so avtomobilske gume. Zaradi obrabe materiala se med vožnjo nenehno krušijo delčki pnevmatik, ki so danes praviloma izdelane iz mešanice naravne in sintetične gume. Ti delčki pa se spirajo v kanalizacijo in vodotoke. Dejansko v tem pogledu tudi vožnja s kolesom onesnažuje okolje.

Večino preostale mikroplastike v okolju pripisujejo tako imenovanemu mestnemu prahu, katerega vir so obraba podplatov čevljev, kuhinjskih pripomočkov, talnih oblog in drugih sintetičnih materialov v naših življenjskih okoljih.

Po lanskem poročilu Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) z vsemi opisanimi načini vsak Evropejec v okolje v povprečju izpusti tolikšno količino mikroplastike, kot da bi vsak teden v naravo odvrgel po eno plastično vrečko.

Delci mikroplastike v kozmetičnih izdelkih, ki so bili deležni največjih zgražanj, po ugotovitvah IUCN pomenijo zgolj dva odstotka vse primarne mikroplastike, ki nam uhaja v okolje. Seveda pa to ne pomeni, da je z njimi vse v redu. »Plastičnih delcev v kozmetiki in zobni pasti ne potrebujemo in tam nimajo kaj iskati. Prav bebavo se mi zdi, če to še kdo daje na trg, glede na dokazane posledice za okolje,« pravi Andrej Kržan.

Posamezne evropske države so plastične delce v kozmetiki že prepovedale na lastno pest, Evropska unija jim bo verjetno sledila v kratkem. Industrija se je sicer med tem že sama precej »očistila«. Po podatkih, ki jih navaja evropsko združenje proizvajalcev kozmetike Cosmetics Europe, so proizvajalci med letoma 2012 in 2017 prenehali proizvajati kar 98 odstotkov izdelkov, ki so vsebovali plastične delce.

Popravni izpit

Kar se tiče ravnanja z odpadno plastiko, je nujna strožja državna regulacija, ki bi proizvajalce prepričala, da misel na končno razgradnjo izdelka vključijo že v njegovo načrtovanje. »Imamo veliko lepih, funkcionalnih, uporabnih in poceni izdelkov za vsakdanjo rabo, pri katerih je zadnji korak, razgradnja ali ponovna uporaba, problematičen,« pravi Kržan. »Dober primer tega je kemični svinčnik. Gre za kompleksen izdelek. Sestavljen je iz različnih polimernih materialov, malo kovine, črnila, morda gume ... In kaj naredimo, če neha delati? Celega vržemo v smeti.« In takih izdelkov, opozarja, je nešteto. »Materiali so poceni, pri zasnovi izdelkov in embalaže se običajno ne razmišlja o čim bolj racionalni uporabi, temveč bolj o privlačnosti in vpadljivosti.«

Vsak Evropejec v okolje v povprečju izpusti tolikšno količino mikroplastike, kot da bi vsak teden v naravo odvrgel po eno plastično vrečko.

Plastiko moramo uporabljati, zagotovo jo bomo še več uporabljali, a moramo jo uporabljati boljše, predvsem pa jo moramo obvladati, je prepričan. »Velikokrat slišimo, češ, plastika je slaba. Samo mi smo tisti, ki smo slabi pri ravnanju z njo.«

Kar se tiče mikroplastike, si številni raziskovalci po svetu prizadevajo preprečiti njeno nadaljnje uhajanje v okolje. Andrej Kržan denimo sodeluje s start-upom PlanetCare, ki želi prodreti s filtri za mikrovlakna za pralne stroje. Obstaja velika verjetnost, da bodo tovrstni filtri v prihodnje obvezna oprema vsakega pralnega stroja, podobno, kot je filter trdnih delcev obvezna oprema v dizelskih vozilih. Tudi na čistilnih napravah bo treba namestiti dodatne filtre za prestrezanje delcev.

Stari grehi pa bodo ostali. »Kar se tiče mikroskopskih delcev plastike v okolju, sem prepričan, da jih ne moremo več zbrati in odstraniti. So v zemlji, v morskih in rečnih usedlinah ...«

Pričakovati je sicer, da se bodo prej ali slej razvili mikroorganizmi, ki si bodo življenjsko nišo našli v sposobnosti učinkovite razgradnje plastičnih delcev. O bakterijah, ki jim to vsaj nekoliko uspeva, so znanstveniki že poročali. »Lahko računamo na to, da bo evolucija opravila svojo vlogo in da se bo prej ali slej zgodilo, da bodo mikroorganizmi plastične delce začeli uspešneje razgrajevati,« pravi Kržan. »Treba pa se je zavedati, da evolucija kljub vsemu teče počasi, mi pa smetimo zelo hitro.«