»Učenje jezikov je tek na dolge proge«

Star pregovor pravi: »Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš.« To še zlasti drži za majhne narode, kot je slovenski. »Ljudje z znanjem jezikov so od nekdaj lažje in hitreje dobili službo. Ko uspešne menedžerje, inženirje, vodje ... vprašam, katera znanja jim poleg strokovnega znanja v življenju in pri delu pridejo najbolj prav, je prvi odgovor vselej enak: tuji jeziki! Pogosto citiram avstrijskega filozofa Ludwika Wittgensteina, ki je dejal: ‘Meje mojega jezika so meje mojega sveta’ – to je še kako res!« pravi Mojca Hergouth Koletič, direktorica jezikovne šole Mint International, sicer pa profesorica angleščine in nemščine, ki se že vse poklicno življenje ukvarja s poučevanjem odraslih. »Pri nas je prvi tuji jezik še vedno angleščina, ta postaja sama po sebi umevna, tako kot je bilo v nekdanji državi znanje srbohrvaščine. Angleščina zato ne pomeni posebne konkurenčne prednosti na trgu delovne sile. Znanje vseh nadaljnjih jezikov je tisto, kar vam daje prednost.«

Raziskava, ki jo je leta 2016 naročila jezikovna šola Mint in v kateri so analizirali 2000 zaposlitvenih oglasov, je pokazala, da vsak peti delodajalec v Sloveniji zahteva znanje vsaj dveh tujih jezikov, že več kot tretjina delodajalcev pa zahteva znanje kar treh tujih jezikov. Največ delodajalcev išče kandidate z znanjem nemščine, sledi znanje angleščine in italijanščine. Zahteve po drugih tujih jezikih, kot so španski, hrvaški, srbski, ruski in francoski, so veliko manjše (odstotek do dva zaposlitvenih oglasov). Podrobnejša analiza je pokazala, da vsak tretji zaposlitveni oglas v kategoriji znanost, tehnologije, raziskave in razvoj zahteva znanje treh tujih jezikov in da bo moral vsak peti, ki bo zaposlen kot komercialist ali v trženju, znati tri jezike.

Največ jezikov morajo znati tisti, ki delajo v srednjem menedžmentu, denimo tisti, ki sklepajo posle. »Najbolj so ‘na udaru’ tisti, ki delajo na operativni ravni. Še zlasti vsi v prodaji, pa tudi v nabavi. Smo pač majhen narod z jezikom, ki ga nihče ne razume, kar je včasih lahko tudi prednost. Znani nemški politik Willy Brandt je nekoč glede Nemcev in nemščine dejal: ‘When I sell, I speak English, wenn ich kaufe, spreche ich Deutsch,’ kar v prevodu pomeni: ‘Ko prodajam govorim angleško, ko kupujem pa nemško.’ Dobavitelj se mora prilagoditi in veliko slovenskih podjetij je pač dobaviteljev nemških podjetij, tako da omenjena logika pride kar prav. Tudi na tehnični ravni je dobrodošlo znati jezik države, s katero sodelujete, kajti pri velikih narodih je na tehnični ravni znanje tujih jezikov včasih pomanjkljivo, pri čemer pa si oni to lažje privoščijo kot mi,« pravi Koletičeva.

Danes vsak peti delodajalec v Sloveniji zahteva znanje dveh tujih jezikov, že več kot tretjina delodajalcev pa zahteva znanje treh tujih jezikov.

Med Slovenci v zadnjih letih vse bolj narašča zanimanje za učenje eksotičnih jezikov, kot so japonščina, korejščina, češčina, švedščina, norveščina ..., toda največ povpraševanja je še vedno po angleščini in nemščini. »Po angleščini zato, ker delodajalci pričakujejo vse bolj izpopolnjeno znanje in ne le zasilno sporazumevanje. Glede na gospodarske povezave naše države pa zadnja leta na naši jezikovni šoli vodilno mesto spet prevzema nemščina, ki je sicer v širšem kontekstu v Sloveniji še vedno krepko na drugem mestu,« pravi Koletičeva.

Tudi v izobraževalnem centru Ceneta Štuparja pravijo, da je največ povpraševanja po angleščini in nemščini. »Je pa res, da zaradi sprememb na trgu v ospredje prihajata ruščina in kitajščina, pa tudi jeziki nekdanje Jugoslavije, saj je veliko podjetij, ki imajo upravo v Sloveniji, pisarne pa še v državah nekdanje Jugoslavije.« V centru Ceneta Štuparja največ jezikovnih tečajev izpeljejo v programu Mestne občine Ljubljana, po katerem so do brezplačnih jezikovnih tečajev upravičeni prebivalci MOL-a, ki so upokojenci in socialno šibki. Poleg tega opravijo veliko tečajev za brezposelne osebe, ki jih k njim napoti zavod za zaposlovanje, in prek projekta Pridobivanje temeljnih in poklicnih kompetenc, v okviru katerega so do brezplačnih jezikovnih tečajev upravičeni zaposleni, starejši od 45 let z največ peto stopnjo izobrazbe.

»Zanimanje za učenje nemščine že nekaj let narašča predvsem v tehničnih poklicih, kjer jo je v času rednega šolanja izpodrinila angleščina, v gimnazijskih programih pa so modernejši romanski jeziki. Šele ko mladi vstopajo na trg dela ugotovijo, da izbira drugega tujega jezika v srednji šoli ni bila pravilna, ali pa se tega niso naučili dovolj dobro,« ugotavlja Koletičeva. »Povpraševanje po nemščini je zadnja leta večje tudi zato, ker so jo v številnih šolah opustili ali pa so jo nadomestili z drugimi, trenutno modnimi jeziki, ki pa jih delodajalci ne iščejo.«

V učenje katerega od jezikov se splača vlagati, je odvisno od panoge, v kateri delujete, in delovnega mesta. Avtomobilska industrija denimo zahteva veliko nemščine, farmacija in turizem vse več ruščine in tako naprej. Koliko ur je treba vložiti v učenje jezika, da se ga dobro naučimo oziroma smo se v njem sposobni suvereno sporazumevati? »To je zelo različno in ni odvisno le od dobrega učitelja, ampak tudi od notranje motivacije posameznika,« pravi Koletičeva. »Na naši šoli je najhitreje napredoval tečajnik, ki se je pripravljal na službo na Norveškem. Po 30 individualnih urah je že tekoče govoril. Je pa res, da je veliko naredil tudi sam, zunaj učnih ur, in to ob zahtevni službi. Bil je resnično motiviran in imel je zelo konkreten cilj, olajševalna okoliščina pa je bilo tudi njegovo dobro znanje angleščine in nemščine, torej dveh germanskih jezikov, med katere spada tudi norveščina.« Lani so imeli na šoli kandidata, ki so ga od malo več kot začetnega znanja nemščine pripeljali na raven B2 v dobrih sto urah individualnega učenja v dveh mesecih – tudi v tem primeru je bil prisoten močan motiv: za službo, ki si je je želel, so zahtevali tekoče znanje nemščine. »Če pa gledamo povprečno zavzetost za učenje v skupini in dejstvo, da so ljudje vse bolj obremenjeni v službah in jim zato zunaj učnih ur ne uspe prav veliko dodati, je potrebnih v povprečju 400 do 500 ur učenja od začetnika do precej tekočega sporazumevanja. Morda se to komu zdi veliko, a v primerjavi z rednim šolskim sistemom v manj urah tečajnike pripeljemo do več znanja. Načeloma sicer ne znajo pravil, toda to se mi ne zdi sporno, saj ne bodo učitelji jezikov, znajo pa več in bolj sproščeno komunicirati, kar je zanje najpomembnejše,« pravi Koletičeva.

Praksa kaže, da je konkurenčnost in uspešnost podjetja bistveno večja, če zna vsak drugi zaposleni vsaj enega ali dva jezika. »Podjetja v Sloveniji kar precej vlagajo v znanje tujih jezikov, niso pa pri tem vedno najučinkovitejša. Učenje novih tujih jezikov ali poglabljanje že pridobljenega znanja mora biti del strategije podjetja, vendar to ni prav pogosto,« ugotavlja Koletičeva. Pri podjetjih pogreša predvsem dolgoročnejši načrt. »Ko kandidate testiramo, da ugotovimo raven predznanja, od podjetij zelo redko dobimo odgovor na vprašanje, do katere ravni želijo kandidate pripeljati. V podjetju se navadno odločijo, da bodo organizirali 30-, 40- ali 60-urni tečaj za vse, in to je to. Redki razmišljajo, katero stopnjo potrebujejo, da bodo učinkovito opravljali delo in to skomunicirali s kandidati, ki so lahko zelo različni. Nekateri niti ne želijo dlje obiskovati tečaja in doseči predvidene ravni znanja. Vselej se sprašujem, zakaj sploh vlagati v kandidate, ki nimajo niti najmanjše notranje motivacije, kar zelo vpliva tudi na uspešnost izobraževanja. Hkrati obstajajo kandidati, ki bi z veseljem vložili veliko časa in energije v nova znanja, pa se jim to ne omogoči, ker podjetja nimajo načrta.« Opaža tudi, da vodstva podjetij izobraževanje pogosto vidijo kot nagrado, kandidat, ki ga takšna nagrada »doleti«, pa tega ne sprejema tako.

Tudi v izobraževalnem centru Ceneta Štuparja opažajo, da podjetja v učenje jezikov vlagajo bistveno več kot so pred 20 leti. A se nekatera med njimi jezikovnega izobraževanja zaposlenih še vedno lotevajo precej nerodno. »Smiselno je, da podjetje najprej preuči, kakšne so konkretne potrebe, in temu prilagodi izobraževanje. Na primer, če pisna komunikacija ni pomembna za posamezno delovno mesto, naj ima izobraževanje poudarek na ustni komunikaciji. Če delovno mesto zahteva specifična znanja tujega jezika, na primer poznavanje strokovnih izrazov, naj bo poudarek na tem,« pravi Aleksandra Janežič Lipar iz centra Ceneta Štuparja. Navaja primer voznikov ljubljanskih Kavalirjev, ki so se učili italijansko. »Izobraževanje se je prilagodilo njihovim potrebam. Zakaj bi se učili poglobljeno slovnico, če pa je zanje pomembno predvsem, da znajo pozdraviti, vprašati stranko, kam naj jo peljejo, in pa, da znajo recimo povedati kaj o Ljubljani.«

Zaradi sprememb na trgu dela v ospredje prihajajo ruščina in kitajščina, pa tudi jeziki nekdanje Jugoslavije.

Na trgu nastopa veliko ponudnikov jezikovnih tečajev, vendar so med njimi precejšnje razlike v kakovosti. »Iz pripovedovanja strank, ki so imele slabe izkušnje, slišim marsikaj. Jezikovno šolo danes pač lahko odpre vsak in že dolgo se na trgu ni pojavil kak nov ponudnik z drugačno, kakovostno ponudbo, ki bi bila za trg dodana vrednost in tudi v višjem cenovnem razredu. Posel pridobijo večinoma le z nižjo ceno in s tem s slabšo in nezanesljivo izvedbo,« pravi Koletičeva. Kako torej izbrati pravega ponudnika? »Prav gotovo ne po liniji najmanjšega odpora, ki pomeni najnižjo ceno,« opozarja. »Naj ponazorim s primerom, ki nam je vsem znan: če nimate izbranega frizerja ali frizerke in vprašate za nasvet prijateljico, s katerimi besedami jo vprašate – ali pozna dobrega ali pozna poceni frizerja? Prepričana sem, da vselej prevlada dober. Zakaj se torej takrat, ko gre za znanje, ki je v našem vrednostnem sistemu zelo visoko, odločamo na podlagi drugih meril? Ker sta frizerjev učinek in rezultat vidna v uri ali dveh, učni proces pa traja malo dlje? Vaša glava je vredna boljšega!« Svetuje, da pri izbiri izvajalca upoštevamo devet korakov: 1. Ali gre za uveljavljeno ustanovo, ki ima izkušnje in tradicijo; 2. Ima šola zmogljivosti, ki jih kot naročnik potrebujem; 3. Je šola vpeta v mednarodne povezave in deluje po mednarodnih standardih; 4. Je šola tudi izpitni center za mednarodne izpite; 5. Kako izobražuje učitelje; 6. Ima šola akademskega direktorja, ki skrbi za razvoj učiteljev in programe; 7. Je šola prejela kakršnekoli nagrade; 8. Ponuja šola inovativne načine izobraževanja, denimo izobraževanje na daljavo; 9. Kako šola razvrsti kandidate v različne zahtevnostne skupine in opravi analizo potreb.

Ker imajo jezikovne šole vse manj splošnih tečajev tujih jezikov in se vse bolj prilagajajo željam podjetij in panog, v katerih ta podjetja delujejo, je po mnenju Koletičeve še toliko pomembnejše, da podjetja skrbno izberejo jezikovno šolo, ki ji zaupajo zaposlene. »Tudi sama sem bila nekoč učiteljica začetnica in bi se kljub nadpovprečnemu pedagoškemu daru in zavzetosti težko znašla v vlogi učiteljice strokovnega jezika na prvem tečaju, ki sem ga vodila. Prav iz lastnih izkušenj, ko sem bila večkrat ‘vržena v vodo’ in sem se učila po načelu ‘learning by doing’, kar ni bilo vselej najučinkovitejše za tečajnike, sem ustanovila lastno šolo in uvedla mentorstvo že na začetku devetdesetih let.« Poleg mentorstva je iskala še formalno praktično nadgradnjo znanja, ki ga diplomanti prinesejo s fakultete, kjer po njenem mnenju manjka praktičnega dela. Odgovor na to je našla v sodelovanju z Univerzo v Cambridgeu, kjer se en oddelek ukvarja tudi z izpopolnjevanjem učiteljev, ki angleščino poučujejo kot tuji jezik in za potrebe strok. Za druge jezike pa je skoraj enake treninge našla v organizaciji International House, katere članica je bila njena jezikovna šola 12 let. »Učitelje sistematično dodatno šolamo po teh programih, nato pa izvajamo še delavnice in obzervacije, da zagotavljamo enoten standard in kakovost, vse z namenom, da tečajniki hitreje dosežejo jezikovne cilje.« Podjetja opozarja, naj ne primerjajo zgolj urnih postavk, saj se te že leta nerazumno nižajo, kar pri večini jezikovnih šol pomeni, da je kakovost izvedbe tečaja povsem prepuščena naključju in posameznemu učitelju. »Edina dobra novica za nas je, da nas kliče vedno več podjetij, ki so imela slabo izkušnjo in od tedaj znajo ceniti kakovost in so pripravljena plačati tudi kak evro več.«

Obstaja veliko metod, kako se naučiti tujega jezika. Vse bolj priljubljeno je učenje prek spleta, obstaja celo metoda učenja jezikov s hipnozo, ki naj bi po zagotavljanju ponudnikov omogočala kar štirikrat hitrejše učenje jezika. Toda nikar ne nasedajte tistim, ki trdijo, da se je jezika mogoče naučiti tako rekoč čez noč in s skoraj nič truda. »Če bi se bilo jezika res mogoče naučiti v tednu ali dveh, bi se vsi učili tako, saj ljudje načeloma raje uporabljamo lažje poti do znanja kot pa težje. Osebno bi znala v tem primeru vsaj deset jezikov. Učenje jezikov je tek na dolge proge, kjer sta potrebna vztrajnost in delavnost,« pravi Koletičeva.

Po njenem prepričanju bi moral slovenski šolski sistem pri učenju tujih jezikov bolj prisluhniti potrebam gospodarstva. »Šole uvajajo jezike, ki jih učenci in dijaki kasneje ne potrebujejo pri delu, jezike pa se učijo za hobi. Da ne bo pomote: vselej močno podpiram učenje jezikov in to je odličen in koristen hobi, a ne iz davkoplačevalskega denarja. Šolski sistem financiramo vsi, ki plačujemo davke, zato bi moral izobraževati za potrebe uspešnega gospodarstva, ki nam omogoča boljše življenje in navsezadnje samostojnost. Za hobije svojih otrok ali svoje lastne pa mislim, da smo dolžni poskrbeti sami. S tem seveda nočem reči, da bi se morali vsi učiti le angleščino in nemščino. Bi pa ministrstvo ali zavod za šolstvo moral imeti neki vrstni red jezikov, ki jih šola lahko ponudi učencem ali dijakom, pri čemer bi se morala upoštevati tudi strokovna usmeritev šole. Naj razložim s primerom. Na eni od znanih slovenskih gimnazij so pred leti na novo uvedli španščino kot drugi jezik, italijanščine in ruščine pa se tam ne morete učiti, čeprav ju slovensko gospodarstvo potrebuje precej bolj.« Veliko škode pri učenju tujih jezikov v slovenskem šolstvu povzročajo točke za vpis v šolo na višji stopnji. »Ker je verjetnost, da bo imel učenec, če si bo za izbirni predmet izbral jezik, pri tem predmetu slabšo oceno kot na primer, če bo izbral šport, in zato kakšno točko manj za vpis v srednjo šolo, se skupaj s starši pragmatično odloči za lažji izbirni predmet. Ko konča šolanje, pa mu manjka znanje jezika in je lahko vesel, če mu je učenje jezika pripravljen financirati delodajalec. Verjetneje je, da si bo izobraževanje moral plačati celo sam, če bo želel imeti službo – vse zaradi nekaj neumnih točk, ki ti lahko onemogočijo vpis na želeno šolo. Je to, gledano z družbenega vidika, res pametno?« sprašuje Koletičeva.

Povpraševanje po nemščini je v zadnjih letih večje tudi zato, ker so jo v številnih šolah opustili ali pa so jo nadomestili z drugimi, trenutno modnimi jeziki, ki pa jih delodajalci ne iščejo.

Druga težava, povezana z ocenjevanjem, je način, kako se v osnovni šoli poučujejo tuji jeziki. »Vselej se daje prednost formi, pravilnosti pred vsebino, to pa je za učence z manj verbalnega daru in smisla za jezike težko. Večina učencev bo tuji jezik uporabljala le kot dodatno orodje za boljše opravljanje poklica, ki si ga bodo izbrali. Delodajalci ali poslovni partnerji od njih ne bodo pričakovali stoodstotne pravilnosti. Tudi maternega jezika ne znamo vsi enako dobro, pogovorno pa je sploh dovoljeno marsikaj, pa ne zveni narobe. Dokler so slovenske filme snemali v knjižni slovenščini, so bili nenaravni in preprosto čudni. Zakaj se torej pričakuje, da bodo stavki v tujem jeziku popolni, če se to pogovorno ne pričakuje v maternem jeziku?!« To seveda še zdaleč ne pomeni, da Koletičeva podpira slab jezik. Prav nasprotno. »Zelo me moti, ker po radiu in televiziji v oddajah, kjer bi bila utemeljena zborna slovenščina, vse bolj prevladuje neka domača mešanica. V nekaterih oddajah in medijih je že prav in nujno, da predvsem mladina sliši prave oblike!« Vendar hkrati opozarja: »Morali bi se zavedati, da vsi nimamo enakih sposobnosti na vseh področjih, in prav je tako, saj potrebujemo raznolikost. Prav vsi pa, ne glede na poklic, potrebujemo jezik z namenom sporazumevanja. Zato pozivam vse učitelje tujih jezikov, da učencem s slabšimi jezikovnimi sposobnostmi ne govorijo: ‘Ti nisi za jezike!’ Otroci, ki sami prav dobro vedo, da jim jeziki ne ležijo, si to zapomnijo in jih takšna pripomba spremlja vse življenje. Pogosto sem se že srečala s strokovnjaki z različnih področij, ki so imeli pravo blokado pred govorom v tujem jeziku, in večinoma so povedali, da jim je že učiteljica v osnovni šoli rekla, da niso za jezike! Navadno imajo ti ljudje kar nekaj znanja, pa si ga ne upajo uporabiti, ker jih je strah, da ne bo vse prav.« V jezikovnih šolah se večkrat spoprijemajo s psihološkimi ovirami in morajo tečajnikom najprej povrniti samozavest, da se otresejo strahu. Šele nato jim zadeve stečejo.

V svetu obstaja veliko teorij o tem, kako zgodaj naj bi se otroci začeli učiti tujih jezikov, niso pa vse znanstveno potrjene. »Ene trdijo, da če z novorojenčkom v prvih desetih dneh govorite v tujem jeziku, se bo tistega jezika kasneje lažje naučil. Najbrž bo že kaj na tem, saj imajo otroci učiteljic tujih jezikov navadno veliko smisla za jezike.« Vendar po mnenju Koletičeve ne gre pretiravati. »Če sta materna jezika staršev različna, je dobro izkoristiti naravne danosti, da se otrok nauči obeh jezikov takoj. Če pa se za dvojezično vzgojo odločijo starši z istim maternim jezikom, je za to potrebnih veliko truda in discipline in otroci kmalu ugotovijo, da to ni čisto naravno in potrebno, zato navadno en jezik razumejo in govorijo, drugega pa razumejo, a ga na začetku nočejo uporabljati – čez leta se to seveda spremeni, ko se zavejo uporabne vrednosti dvo- ali trojezičnosti.« Hoditi z dojenčki ali dvoletniki na jezikovni tečaj sicer ni škodljivo, a se vsaj Koletičevi ne zdi prav smiselno. »Okoli petega leta bo čisto dovolj zgodaj, če ga vključite v igralne urice, lahko pa mirno počakate še kakšno leto ali dve, ali pa ga od četrtega razreda vključite v dodatno učenje, če se vam zdi, da v šoli tam ne napreduje dovolj.« Veliko je seveda odvisno od otrokove zrelosti in od tega, ali ga učenje jezikov vsaj malo zanima. »Starši mu zanimanje seveda lahko zbudite z negovanjem stikov s tujimi prijatelji, znanci, s potovanji ..., da otrok vidi uporabno vrednost znanja jezikov.«