Žlahtni ministrski izbor

Sedemnajstega septembra 2014, skoraj pred natanko štirimi leti, je prisegla vlada Mira Cerarja. Cerar je imel takrat veliko podporo javnosti, pa tudi solidno parlamentarno večino.

V vladi, ki jo je sestavil, je bilo nekaj zvenečih imen. Recimo finančni minister Dušan Mramor, ki je obljubljal finančno stabilnost, predvsem pa mirnost in okrevanje, ali pa Goran Klemenčič, borec proti korupciji, zagovornik človekovih pravic. Tudi imena, ki so bila nova, na prvi pogled niso bila slaba. Recimo Mariborčanka Vesna Györkös Žnidar, odvetnica, ki je v prejšnji službi zagovarjala mariborskega vstajnika, »razgrajača, protestnika, napadalca na policista«, kot so ji očitali v SDS.

Leta vladanja pa so prinesla drugačno sliko. Dušan Mramor je odstopil kot minister, tudi zaradi afere o profesorskih dodatkih, da je kot minister bistveno vplival na izboljšanje gospodarske in finančne situacije in da je obrnil proračunsko sliko, se je hitro pozabilo. Goran Klemenčič je poskusil reformirati sodstvo, bil je le deloma uspešen, predvsem pa se je sprl z notranjo ministrico Vesno Györkös Žnidar, ki je želela zaostriti azilno zakonodajo in še danes, na predvečer primopredaje poslov, govori o tem, da si Slovenija na področju migracij ne more več »privoščiti državnega aktivizma«. V štirih letih je odvetnica enega izmed mariborskih protestnikov postala največja zagovornica politike varnostnega pretiravanja.

Stvari so torej kompleksne, težko je vnaprej vedeti, kako bodo delovali ministri in kakšno politiko bodo podpirali. Šarec stavi, vsaj pri kvoti ministrov iz svoje stranke, na nove obraze. »V javnosti je veliko očitkov, da postavljamo vlado s starimi obrazi, zato se mi zdi pomembno, da imamo tudi nove ljudi, ki do sedaj niso sedali v vlado, imajo pa znanje in energijo.«

Za začetek si oglejmo Andreja Bertonclja, ki je na začetku tedna postal kandidat za finančnega ministra, potem ko Šarec sedanji finančni ministrici, kot piše Večer, ni dal dovolj zagotovil o »javnofinančni stabilnosti«, zato se je ta ponujenemu ministrskemu mestu odrekla. Andrej Bertoncelj doslej ni delal v politiki. Je redni profesor na koprski fakulteti za menedžment, prej pa je deloval v farmacevtski industriji, v Leku in v Kemofarmaciji. Tukaj je sodeloval tudi z Vojmirjem Urlepom, ki bo sekretar v kabinetu predsednika vlade. Šarec je tako Bertonclja izbral prav na Urlepov predlog. Bertoncelj je leta 2016 neuspešno kandidiral za položaj viceguvernerja Banke Slovenije, leto kasneje pa je postal nadzornik Slovenskega državnega holdinga. Maja letos je, po odstopu članice uprave, postal tudi začasni član uprave SDH. Andrej Bertoncelj je leta 2005 napisal knjigo o tem, kako lahko menedžerji prevzamejo podjetje in kako se lahko obranijo pred sovražnimi prevzemi.

»V javnosti je veliko očitkov, da postavljamo vlado s starimi obrazi, zato se mi zdi pomembno, da imamo tudi nove ljudi, ki doslej niso sedali v vlado, imajo pa znanje in energijo.«

Kaj nam ti podatki povedo o novem finančnem ministru? Gre za finančnega strokovnjaka, doktorja ekonomskih znanosti, ki je delal v gospodarstvu, tudi v tujini, ki ima, kot piše v njegovem življenjepisu, »dolgoletne izkušnje na področju korporativnega upravljanja«. A Bertoncelj ne pozna delovanja državnih financ, nikoli ni delal državnega proračuna. Njegova moč bo odvisna predvsem od zaupanja, ki ga bo imel pri predsedniku vlade in ministrskih kolegih. Ko je pred štirimi leti vlado sestavljal Miro Cerar, se je ravno zaradi tega, zaradi izkušenj, spomnil na Dušana Mramorja, ki je v času vlade Antona Ropa opravljal funkcijo ministra za finance.

Pomanjkanja izkušenj ne moremo očitati Samu Fakinu, dolgoletnemu direktorju Zavoda za zdravstveno zavarovanje, nekoč direktorju celjske bolnišnice. Fakin je kot direktor zavoda odstopil leta 2016, ker niti v vladi niti med poslanci ni užival dovolj visoke podpore za izvolitev v nov direktorski mandat. V tistem času je v intervjuju za Mladino »robato« trdil, da SMC nima resne ideje, kaj bi naredili z zdravstvom, in da je pravzaprav on, ki zahteva več finančnih sredstev za zdravstvo, največji zaveznik ministrice Milojke Kolar Celarc. Ministrica ga ni poslušala, motil jo je predvsem Fakinov način vodenja. »Že osem let opravlja to nalogo, vlada mu je že dvakrat s sklepom naložila, da pripravi merila in standarde za zdravnike. Pa se ni nič zgodilo. Osem let je dolgo obdobje, v katerem bi bilo mogoče v zdravstveni blagajni narediti več. Včasih imam občutek, da se gospod Fakin obnaša, kot da gre za njegovo zavarovalnico, ne pa za denar zavarovancev,« je dejala v intervjuju za Mladino. Fakin je po letu 2016 postal direktor Thermane Laško, ki je v lasti DUTB. Letos aprila se je s tega položaja umaknil. Kljub izkušnjam, poznavanju financiranja zdravstva, lobijev, zdravstvene politike pa Fakin prave politične funkcije še ni opravljal. No, na začetku devetdesetih je vodil stavko delavcev zdravstva in socialnega skrbstva.

»Vem, v kakšno godljo stopam, vse poznam,« pravi. »Veliko stvari je treba narediti, najprej pri sistemu upravljanja bolnišnic, zdravstvenih domov, pogledati je treba stroške, zakaj naraščajo, kako vse skupaj bolje voditi. Potem so tu čakalne vrste, kako jih zmanjšati, tudi tukaj se moramo pogovoriti z zdravniki, zakaj imajo nekateri toliko dopusta, kaj je s specializanti, kaj s komuniciranjem. Predvsem je treba poiskati prave podatke o stanju v zdravstvu.« Kaj pa ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja? »Seveda sem za, a povejte mi, kje pa bomo dobili milijone, ki manjkajo. Ali naj dvignemo participacijo? Ali naj povečamo davke? Ali bo vedno tako visoka gospodarska rast? Če bi bilo vse tako preprosto, bi to že naredili, ampak nekaj idej seveda imam, obstaja nekaj finančnih rezerv.« Fakin je doslej sicer načeloma podpiral ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tako je leta 2013 dejal: »Razlogov, zakaj preprosto ne ukinemo teh zavarovalnic, ni veliko. Ocenjujem, da jih je okoli 4,5 milijona (evrov, op. p.). Približno toliko je različnih sponzorskih nakazil.«

Podobno je tudi z drugima dvema ministrskima kandidatoma, ki pripadata kvorumu LMŠ. Prvi je Boštjan Poklukar, Blejec, kandidat za notranjega ministra, sicer tudi vojak, nekdanji uslužbenec ministrstva za obrambo, ki od leta 2015 dela v upravi za zaščito in reševanje, zadnje leto pa vodi kranjski center za obveščanje. Poklukar naj bi med svojim delom »aktivno sodeloval pri soočanju z migrantsko krizo«. Poklukar je sicer kandidiral na Listi Marjana Šarca, sodi v njegov najožji krog, in je velik zagovornik vojske. Tako je recimo zapisal, da je naloga politike učinkovito in stabilno financiranje vojske. »V Slovenski vojski se naučiš spoštovati vrednote. Jih živeti. Domoljubje, čast, predanost, lojalnost, pogum in tovarištvo. Če si tem ljudem dovolj blizu, če si z njimi delal, jedel, spal in si delil izkušnje, postaneš del velike vojaške družine, kjerkoli si. Postaneš ponosen nase!« Ljudje, ki ga poznajo, pa pravijo, da ni tipičen militarist, zanimajo ga predvsem organizacija, protokol, civilna zaščita in podobno. Vprašanje zagotavljanja varnosti, »naše skupne dobrine«, ima sicer posebno mesto v koalicijski pogodbi, kjer so zapisane besede o postopnem in realnem dvigu obrambnih izdatkov. Glede na zapisano bi bilo verjetno bolj logično, da bi Poklukar postal obrambni minister, a si je to mesto raje rezerviral Karl Erjavec.

V prvi vrsti je za dobro delo vlade odgovoren njen predsednik.

Šarec je verjetno najbolj presenetil s predlogom ministra za javno upravo. Gre za ekonomista Tugomirja Kodeljo, ki je delal v avtomobilski industriji, kjer je bil vodja prodaje skupine PSA (Peugeot-Citroen) v Sloveniji. Drugače o njem lahko izvemo malo, na primer, da je leta 2014 za »izredno delo, ki ga je opravil v zadnjih desetih letih … ter za prispevek k doseganju dobrih rezultatov in prepoznavnosti francoskih avtomobilov v Sloveniji« dobil posebno odlikovanje, postal je vitez nacionalnega reda za zasluge francoske republike. Kodelja bo verjetno v prvih mesecih vlade zaradi zamrznjene stavke sindikatov javnega sektorja eden izmed bolj izpostavljenih ministrov, če bo pogajanja s sindikati seveda vodil. Šarec ne dvomi o njegovih sposobnostih, »kot uspešen menedžer se je v življenju velikokrat pogajal, in to na poslovnem področju, kjer vemo, da so pogajanja zelo zahtevna in visi na kocki marsikaj«. Borisa Koprivnikarja, odhajajočega ministra za javno upravo, je vlada Mira Cerarja sredi pogajanj s sindikati zamenjala z Lilijano Kozlovič.

Marjan Šarec je na kritike, da so v politiko potisnili politično neizkušene in neznane, odgovoril, da so kandidate izbrali »izključno po ključu strokovnosti in ne na podlagi partijske izkaznice«. Kot predsednik vlade pač moraš »okoli sebe nabrati ljudi, ki vedo več od tebe. Edino to je lahko zagotovilo za uspešno delo.«

A pri sestavljanju vlade popolnoma gladko vseeno ni šlo. V DeSUS so recimo na začetku za ministrico za kmetijstvo predlagali Ireno Majcen, sedanjo neprepoznavno ministrico za okolje, a jim je Šarec namignil, naj raje poiščejo boljše ime. Ministrica za kmetijstvo bo zdaj postala neznana državna sekretarka v vladni službi za Slovence po svetu, doktorica kmetijskega inženirstva Aleksandra Pivec. Pivčeva je nekoč delala v znanstveno-raziskovalnem središču Bistra Ptuj, gre za javni zavod, ki naj bi bil lokalno središče povezovanja javnega in zasebnega sektorja, ukvarja se s črpanjem evropskih sredstev in njihovo navezavo na lokalno politiko. Pivčeva pravi, da se nima za političarko, »pač pa bolj razvojnico«, rada ima šport, teče, turno smuča, kolesari, narava pa je zanjo »neke vrste meditacija«. Na mesto državne sekretarke je odšla, ker »v Ptuju stopicamo na mestu«.

Podobno kot Pivčeva je neznana tudi magistrica pravnih ved Ksenija Klampfer, ki jo je SMC predlagala za ministrico za delo. Ksenija Klampfer je na to funkcijo prišla kot političarka. Je predsednica lokalnega odbora SMC, bila je tudi lokalna svetnica v Slovenskih Konjicah, kjer je nekaj časa vodila upravno enoto. Leta 2015 je postala načelnica mariborske upravne enote, nekaj mesecev je bila tudi sekretarka na Koprivnikarjevem ministrstvu za javno upravo. Ksenija Klampfer je sicer tista direktorica upravne enote, ki se je po posvetovanju s policijo odločila za prepoved Thompsonovega koncerta v Mariboru. Ko sta se lani februarja v Mariboru poročili partnerki, je dejala, da so »zelo veseli in ponosni, da bo prva istospolna poroka ravno pri nas, namreč menimo, da je to pomemben korak na poti k enakopravni in vključujoči družbi«.

Na ministrski listi najdemo še dva novinca. Eden je Dejan Prešiček, saksofonist, kandidat SD za kulturnega ministra. Ko je prejšnji teden njegovo ime zaokrožilo naokoli, so bili začudeni vsi, nihče ga ni poznal, redkokdo je slišal zanj, vodil je ljubljanski Konservatorij za glasbo in balet, a to ni politična funkcija. Tudi eden od nekdanjih kulturnih ministrov, Uroš Grilc, še ni slišal zanj. »Absolutno ne vem nič, ne morem komentirati, res ga ne poznam.« To, da gre za v kulturno-političnih krogih popolnoma neznanega človeka, je dovolj povedno. Prešiček sicer miri, pravi, da ni obremenjen s političnimi igricami, upa, da bo obveljal koalicijski dogovor o kulturnem tolarju. A denar ni vse, morda bi več denarja začasno res pomirilo kulturnike, a kulturna politika potrebuje druge spremembe, nov program, nov premislek, vizijo, strukturna preoblikovanja. In seveda ne gre le za kulturo, gre tudi za medijsko politiko, za vprašanje filma, za odnos države do verskih skupnosti.

Podobno apolitično deluje Peter J. Česnik, nekdanji podpredsednik Zaresa, danes član Stranke Alenke Bratušek, katere podpornik je postal, ker je, kot pravi sam, »Alenka rešila Slovenijo pred Trojko in ker je program njene stranke dober«. Česnik je 36 let živel v Avstraliji, tam je bil kontrolor flote in sindikalni predstavnik ene od letalskih družb. Ves čas bivanja v tujini je skrbel za promocijo Slovenije in za ohranjanje odnosov avstralskih Slovencev z domovino. Zdaj naj bi postal minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. Glede na njegovo življenjsko pot je to logično. Česnik bo najstarejši član vlade, star je 73 let.

Vsi preostali člani vlade, slaba polovica ministrske ekipe, so bili doslej politično že aktivni, javno prepoznavni. Andreja Katič se bo z ministrstva za obrambo preselila na ministrstvo za pravosodje, Miro Cerar bo postal minister za zunanje zadeve, Karl Erjavec se bo vrnil na obrambno ministrstvo, ki mu je poveljeval v času prve Janševe vlade in afere Patria, Jernej Pikalo bo znova minister za šolstvo, kar je enkrat že bil, pa v šolah ni pustil kakšnega večjega vtisa. To je bilo sicer v kratkem mandatu vlade Alenke Bratušek. Ta bo zdaj prevzela ministrstvo za infrastrukturo. Njen poslanec in župan Komna, na tej ravni upravljanja neizkušeni Marko Bandelli, bo prevzel službo vlade za razvoj in kohezijo. Politično bo napredoval tudi Jure Leben, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo, odgovoren za projekt Drugi tir, ki bo postal minister za okolje. Leben je pred leti delal tudi v službi vlade za podnebne spremembe, kjer je bil pristojen za razvoj politik na področju energije in novih zelenih tehnologij. To službo je kot samostojno institucijo ukinila druga Janševa vlada.

Izmed vse ministrske posadke je edino Zdravko Počivalšek tisti, ki bo v Šarčevi vladi opravljal enako službo kot v Cerarjevi. Znova naj bi bil minister za gospodarstvo.

Pot do nove vlade

Naslednji teden bodo v parlamentu zaslišanja ministrov. Potem naj bi se o njih glasovalo kot o celotni listi, torej ne posamezno. Levica, pridruženi član vladajočega manjšinskega peterčka, opozarja, da vsi ministri nisi dobri, upravičeno jih moti predvsem Počivalšek. A tako je bilo v vsaki slovenski vladi, koalicijski dogovor je vedno, kot priznava tudi Luka Mesec, umetnost možnega, po definiciji gre za možno, a nikoli optimalno izbiro. »Za to vlado pač lahko rečem, da je to, kar smo pričakovali – torej najmanj slaba v dani situaciji, po danem volilnem rezultatu.« Večina ministrov o svojih smelih načrtih ne želi govoriti, več naj bi bilo znano po zaslišanjih v parlamentu.

Kljub jasnim zadržkom pa Levica sama vlade ne more zrušiti. V sporazumu o sodelovanju med peterčkom in Levico je namreč zapisano, da je Levica po predhodnem usklajevanju zavezana k »nenasprotovanju listi kandidatov za ministre«. Levica se lahko tako, teoretično, vzdrži pri glasovanju o ministrski listi, a tudi njena nepodpora ne pomeni, da vlada ne bi bila izglasovana. Za potrditev liste ministrov je namreč potrebna običajna večina, glasovanje o ministrski ekipi pa ni tajno.

Slovenija naj bi tako svojo 13. vlado dobila čez dobra dva tedna, sredi septembra. Marjan Šarec je prepričan, da bo to ekipa, »za katero upam, da bo znala dobro delati«. V prvi vrsti bo za to dobro delo odgovoren ravno predsednik vlade.

Nova vlada

Kdo je kdo v novi vladi?

Predsednik vlade:
Marjan Šarec
univerzitetni diplomirani igralec, župan Kamnika

Minister za finance:
Andrej Bertoncelj
doktor ekonomskih znanosti, predavatelj, član uprave Slovenske odškodninske družbe

Minister za zunanje zadeve:
Miro Cerar
doktor pravnih znanosti, predsednik vlade, profesor, svetovalec v državnem zboru

Minister za notranje zadeve:
Boštjan Poklukar
magister javne uprave, vodja regijskega Centra za obveščanje Kranj

Minister za zdravje:
Samo Fakin
doktor medicine, dolgoletni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije

Ministrica za pravosodje:
Andreja Katič
diplomirana pravnica, obrambna Ministrica, dolgoletna direktorica občinske uprave Mestne občine Velenje

Minister za izobraževanje, znanost in šport:
Jernej Pikalo
doktor političnih znanosti, predavatelj na Fakulteti za družbene vede Ljubljana, nekdanji Minister za izobraževanje

Minister za kulturo:
Dejan Prešiček
akademski glasbenik, saksofonist, direktor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana

Minister za obrambo:
Karl Erjavec
diplomirani pravnik, Minister za zunanje zadeve, za obrambo, za okolje

Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano:
Aleksandra Pivec
doktorica znanosti kemijskega inženirstva, državna sekretarka na Uradu za Slovence po svetu in zamejstvu, direktorica javnega podjetja ZRS Bistra Ptuj

Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo:
Zdravko Počivalšek
diplomirani inženir agronomije, Minister za gospodarstvo, nekdanji direktor Term Olimia

Ministrica za infrastrukturo:
Alenka Bratušek
magistrica menedžmenta, nekdanja predsednica vlade, direktorica direktorata za proračun, poslanka

Minister za okolje in prostor:
Jure Leben
Master of Science, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, sekretar na ministrstvu za infrastrukturo

Ministrica za delo, družino in socialne zadeve:
Ksenija Klampfer
magistrica pravnih ved, načelnica Upravne enote Maribor

Minister za javno upravo:
Tugomir Kodelja
diplomirani ekonomist, podjetnik, nekdanji vodja prodaje Peugeot-Citroen

Vodja službe za razvoj in kohezijo:
Marko Bandelli
magister poslovnih ved, župan Komna, poslanec

Vodja urada vlade za Slovence po svetu in v zamejstvu:
Peter Česnik
gimnazijec, kontrolor letenja