Podaljšani seznam

Hiša Fink
Irča vas 13, Novo mesto
Tel.: 041 601 540
Finkovi vas pogostijo od ponedeljka do sobote od 8. do 23. ure.

Ambient:
v sodoben, zračen in svetel bistro in restavracijo obnovljen objekt tik ob Krki z lepim razgledom in nevsiljivo lounge muziko

Napitki:
hudo resna vinska karta z odlično zastopano Primorsko (z zamejci vred) in malo manj Štajersko in Posavjem, za vzorec je tudi Francije Dostopnost: manevriranje po novomeških krožiščih in mostovih se konča na dvorišču restavracije, za gibalno ovirane ni resnih zaprek

Fino:
jurčkova terina s črnim orehom brodet z bakalajevo peno ravioli s krompirjem in slanino

Ne tako fino:
gof z gobami Oba, morsko-globalni in zemeljsko-lokalni meni, staneta po 35 evrov.

»Glede na to, kako fino smo se imeli na Finskem, se mi zdi, da bi lahko tudi v hiši Fink preživeli čisto prijeten večer!« se je novih doživetij lenemu toku Krke sledeče Konzumove odprave na rob Novega mesta nadejal vodja tokratne ekipe. Podjetni šef, ki sicer upravlja Roš-Kramar-Raspopovič joint venture na Ljubljanskem gradu, je na domačem teritoriju odprl že na prvi pogled sodobno, vabljivo in prijetno postojanko (z dvema kletnima vinskima sobama; predvsem tista, katere stene so tapecirane z zavidanja vredno zbirko magnumov, je hudo privlačna). V njej zjutraj začne streči zajtrke in malice, sredi dneva nadaljuje s kosili, zvečer pa v zložnem tempu streže precej zanimivo avtorsko košto, ki jo – če niste ravno preveč izbirčni ali čisto odločeni, kaj bi – prikladno razvrsti v dva različna pethodna menija – kontinentalnega in morskega, bonus dneva pa so bile slastne sveže ostrige iz Limskega kanala, katerih pol ducata smo na poslednjo pot z užitkom pospremili s Slapšakovo penino.

Pri obeh poskušanih jedilnih scenosledih velja posebej omeniti nekaj izjemnih krožnikov: kremasto in po res frišnih jurčkih bogato dišečo terino iz jurčkov (na katero dodajo še tanke rezine črnih orehov, obnjo pa položijo rezine prijetno prekajenega medvedovega pršuta) bi kar ad infinitum mazali na še topel bel kruh; prav toliko časa bi tanke rezine krškopoljčevega špeha iz rokodelsko popolnih, s krompirjem polnjenih raviolov prestavljali na topljenje na jeziku, medtem ko bi v bogatem, kremastem brodetu iskali petdeset odtenkov morskih okusov, ki so v njem, in se obenem spraševali, kdo je prišel na briljantno zamisel, da brodet nadgradi s teksturno lahkotno, a aromatsko še kako močno peno iz bakalarja in mocarele. Ker ta si zasluži vsaj krepak stisk roke in trepljaj po ramenu, če ne kar poljuba na čelo.

Zanimivih kombinacij se je ondan ob okljukih Krke znašlo še več – kockice breskve so se lepo ženile z enako velikimi koščki svežega surovega tuna (ta je bil ob brancinovem tatarcu in rezinah mariniranega lososa najprepričljivejši del morskega hladnega trisa), majhne, a sladkasto slastne jakobove pokrovače so bile umamizirane s hrustljavo pocvrtimi algami ter fancyzirane z rezinami črne gomoljike, do stopnje na-žlico zmehčan in z medeno timijanovo omako prelit kos jagnjetine pa je skorajda ostal v senci odličnega hrustljavega zeljnega štruklja. Od vsega, kar smo v dveh različnih menijih dali v usta, sta bili švohotni le dve reči – kremna paprična juha je bila glede na zanimivost in kompleksnost drugih jedi nekoliko preveč prazna in gmajn in brez presežka, v osnovi zanimivo zamišljen krožnik s kosom gofa, bučnim pirejem, dimljeno omako in janežem pa so skazili trdi, gumasti, na debelo narezani, komajda prežvečljivi gobji beti. A to vendarle ni bilo dovolj, da bi – po osvežilni limonini piti z meringo in svežim jagodičevjem ter lepo vajo v slogu slivovega cmoka s cimetovim sladoledom – pokvarilo skupni vtis in dobro voljo ob spoznanju, da je seznam odličnih dolenjskih gostiln in restavracij daljši še za eno hišo.