Plastika, osebna izpoved

»Ja nosim plastično odelo i plastika je moja hrana, možda sam plastičan i ja.«
– Plastika, Idoli

Moja baba Boda je večino svojega življenja, vse tam od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa do predlani, ko je v visoki starosti umrla, najprej dolga leta z dedom Živkom, nato pa še sama, živela v vasi daleč na srbskem jugu, v hiši kovanici, ki jo je moj praded Aleksa zgradil na tradicionalen način, iz zemlje in blata, obdani z velikim kmečkim dvoriščem in vrtom. Na robu dvorišča, po katerem so po cele dneve kavsale kure, piščanci in se je šopirila še najrazličnejša druga perjad, je stala zidana štala, z dvema kravama, svinjo in prašiči, ki so se, prav tako pogosto, podili in valjali po dvorišču. Na sredi dvorišča je bil zidan vodnjak, iz katerega pa voda, odkar pomnim, iz nekega razloga ni bila dobra za pitje in uživanje, tako da smo po pitno vodo, kadar sem bil na obisku ali počitnicah, vsak večer hodili k teti Veri in njenemu možu, teči Gojku, vaškemu učitelju, na drugi konec vasi. Iz njunega vodnjaka smo jo s čebrom zajemali, bistro, hladno, in jo pretakali v vedno iste, neštetokrat uporabljene posode, v katerih smo jo, potem ko se je popila še kava, pojedlo sladko ter pokadila cigareta ali dve in je na vas počasi legal mrak, z umirjenim korakom in v živahnem pogovoru nosili do babičine in dedove hiše, jaz pa sem jo že kar po poti, ki je šla zdaj po asfaltu, zdaj po kolovozu, v pričakovanju večernih grozljivih zgodb o vampirjih, karakonđulah in zakletih mlinih, katerih pripovedovanja velika mojstrica je bila moja baba, po malem srkal skozi prav temu namenjen mali ustnik velike, pisane glinene posode. Vsak dan iste glinene posode. Nobenih plastenk ni v tem spominu. Velikokrat smo se domov vrnili že po trdi temi, ki je tam, na vasi, vse kaj drugega kot tisto, čemur rečemo tema tu v mestu. Ni ulične razsvetljave, v vsaki od hiš pa je gorela največ ena slabotna luč. Nobene pretirane porabe elektrike, samo ena ročna baterijska svetilka v dedovi roki, ki nam je osvetljevala pot pod nogami. Avta prav zares nista imela. Ded je namreč temno zeleno simco, potem ko sta se po njegovi zgodnji upokojitvi v policiji z babico preselila na vas, pustil za vedno parkirano pod nadstreškom shrambe za žito in koruzo ob stari črni kuhinji in se odtlej po vasi in do bližnjega mesteca prevažal s starim črnim kolesom in motokultivatorjem. Smeti tudi nista proizvajala. V vasi tako ali tako ni bilo smetnjaka, kamor bi jih lahko odvrgla. Eden zadnjih spominov, ki jih imam nanjo, je ostarela, skoraj devetdesetletna babica, ki na dvorišču zažiga tisto malo smeti, ki so se ji nabrale v zadnjih dneh in bodo izginile v ognju njene craft sežigalnice ter prenehale biti tako njen kot tudi naš ekološki problem.

Medtem pa je, že takrat, v davnih osemdesetih, tam nekje v severnem Pacifiku, nekje med Kalifornijo in Havaji, morje plivkalo ob otok plastike in smeti, površine spodobno velike države.

Nekaj desetletij kasneje in kakšnih osemsto kilometrov zahodneje, v garaži stanovanjskega bloka v Šiški, stojim pred pisanim postrojem kontejnerjev s polnimi Mercatorjevimi polivinilnimi vrečkami smeti, ki čakajo na precizno sortiranje, ki me vedno znova frustrira. Nikoli nisem zares prebral lično oblikovanega barvnega letaka komunalnega podjetja, natisnjenega na lepem gladkem papirju, zato zares ne vem čisto natančno, kam vsak posamezen odpadek sodi. Branje raznih navodil, tudi tistih za belo tehniko in elektroniko, mi nikakor ne gre, dolgočasijo me in uspavajo, raje berem literaturo in politiko. Morda sem prav zato zelo dolgo, sicer z najboljšim namenom in prepričanjem, kartonsko embalažo od mleka odmetaval v popolnoma napačen kontejner, kar sem z grozo ugotovil, ko sem videl smeti sortirati upokojeno sosedo. O mater, kakšen ignorant sem! Koliko ubogih želv, delfinov in bog si ga vedi še katerih živalskih vrst sem ogrozil samo zato, ker se mi ni dalo in ker me ni zanimalo. Ker sem, namesto da bi prispeval svoj osebni delež, raje pisal in politiziral na splošno in malo na počez. Še dobro, da večina ljudi ni takšnih, da jim je mar. In ločujejo. In baje celo očistijo jogurtove lončke, preden jih takšne čiste, skoraj kot nove, odvržejo v pravi kontejner. Vedno več jih je, ki celo ne jemljejo več polivinilnih vrečk v trgovinah, ker imajo vedno s seboj tiste neke hipsterske bio boršice, zložene v majhen kvadratek ali trikotnik. Malo jim kar zavidam mirno vest in miren spanec, potem ko so, kot mali pridni kolibriji, raje kot da bi srali in politizirali, prispevali vsak svoj mali delež k ohranitvi planeta, sam pa se počutim krivega vsakič, ko zaženem svojega dizelaša, vsakič ko s trgovinske police vzamem plastenko s pijačo, ko pri blagajni vsakič znova zagrabim eno, dve, celo tri polivinilne vrečke, in seveda vsakič, ko zbegan in frustriran, pred kontejnerjem za plastiko, držim neumit jogurtov lonček, v katerega je nekdo stlačil nekaj organskega, ogrizek od jabolka recimo, čeprav se nikoli nisem zares odločil biti brezbrižen onesnaževalec, samo v trgovino sem vsak dan hodil, trgovino, ki je bila vedno večja, z vedno daljšimi policami, ki se šibijo pod težo naloženih plastenk in v plastično embalažo spakiranih živil, z vedno večjimi vozički, vedno hitrejšimi blagajnami, z več in večjimi polivinilnimi vrečkami.

Medtem ko vestni mirno spijo in se jaz premetavam v mrzlem potu, tam nekje v severnem Pacifiku, nekje med Kalifornijo in Havaji, morje plivka ob otok plastike in smeti, baje površine Rusije, trgovske verige štejejo dobičke, politične stranke in sindikati doživljajo zmanjšanje članstva, volilni števci pa upad udeležbe.