Mit o malih diktatorjih

Gregor Deleja iz Gimnazije Celje - Center je eden bolj naprednih ravnateljev pri nas. Poleg ravnateljskih obveznosti poučuje glasbo in klavir, vodi šolski zbor in fantovske a capella zasedbe, skrbi za programe mednarodne izmenjave in na svoje stroške spremlja dijake na izletih po Sloveniji in tujini. Priljubljen je tako med starši kot učenci, s katerimi se redno srečuje zunaj šole in se pogovarja o njihovih težavah. Bil je tudi zvezda natečaja »Naj Deleja selfie«, s katerim so dijaki, ki pišejo za gimnazijsko glasilo, pozivali sošolce k objavi fotografij z ravnateljem. V obrazložitvi so ga opisali kot »ikono GCC estrade, ki vsakodnevno preseneča z novimi in izvirnimi idejami. Oseba, ki se zna pošaliti na svoj račun in ve, kako motivirati dijake in sodelavce še za dober finiš šolskega leta.«

Celjski ravnatelj je predstavnik nove generacije pedagogov. Svoje dijake dojema kot enakovredne sogovornike in skrbi, da so vključeni v delovanje gimnazije in učni proces. Prepričan je namreč, da mora biti šola dinamičen in živ organizem, ki se sproti prilagaja izzivom časa. Teh pa dandanes ne manjka. »Ne bi se strinjal s prevladujočim mnenjem, da se stanje poslabšuje, čeprav tudi sam opažam, da se vrednote mladih spreminjajo. Na neki način mladi prehitevajo sistem, ki še vedno ceni predvsem učni uspeh, čeprav ta še zdaleč ni več pogoj za zadovoljstvo kasneje v življenju.«

Takšno razmišljanje je povsem v nasprotju s tezami, da so otroci in mladostniki vedno bolj razvajeni, nespoštljivi in uživaški. Za zagovornike te miselnosti spremembe, ki jih opaža Deleja, niso nekaj dobrodošlega in koristnega, temveč zanesljivo znamenje, da je naša družba resno bolna, mladi kot njena prihodnost pa povsem nezainteresirani za njeno ozdravitev. To naj bi bila posledica »permisivne« vzgoje, za katero je značilno, da pušča otroku popolno svobodo in mu ne postavlja mej; rezultat naj bi bile generacije patoloških narcisov, ki skrbijo samo zase. Med najvidnejšimi kritiki domnevno uveljavljenega »permisivnega« koncepta je dolgoletni direktor Mladinskega doma Malči Beličeve Marko Juhant, ki zagovarja vrnitev k tradicionalnim vrednotam. »Danes starši otrokom želijo, da bi bili uspešni, da bi bili srečni, ne želijo pa, da bi bili delavni in pošteni,« je dejal v enem izmed številnih intervjujev.

Juhant, sicer oče dveh že odraslih otrok, ni prvi, ki udriha po domnevno preveč sproščeni vzgoji. Pred njim je status svojevrstne zvezde med zagovorniki konservativnih pristopov užival psiholog Zoran Milivojević. Po njegovem se »sredi drugega leta začne konflikt med otrokom, ki želi le uživati, in starši, ki morajo otroku frustrirati želje, mu prepovedati določeno obnašanje, ga kaznovati«. Proti domnevno preveč sproščeni vzgoji otrok in o katastrofalnih posledicah za skupnost so pisali tudi cenjeni slovenski psihologi. Posebej vplivna je bila knjiga Razvajenost: rak sodobne vzgoje, ki jo je leta 2002 napisal pokojni Bogdan Žorž.

Toda resničnost še zdaleč ni tako preprosta. »Velika večina otrok na naši šoli je dobro vzgojena in ima delovne navade. Tudi izkušnje s starši so v največji meri pozitivne, še posebno s člani sveta staršev, ki imajo zelo zdrave poglede na vzgojo,« pravi Aleksander Jeršič, ravnatelj mariborske Osnovne šole Draga Kobala. Ki pa obenem priznava, da tudi pri njih prihaja do posameznih zapletov. »Tudi meni so starši že nakopali na vrat inšpekcijo ali hodili v šolo z odvetniki. Neka mati mi je celo grozila, da nas bo prijavila, ker je na hodniku neki osmošolec odrinil njenega sina, petošolčka, in mu rekel: 'Umakni se, mali.' A to so osamljeni dogodki, ki ne odražajo realnega stanja; še zdaleč ni tako alarmantno, kot se prikazuje. Žal pa je dovolj ena packa črnila, da obarva celo vedro.«

Staro proti novemu

Prepričanje, da so mlajše generacije deležne popuščanja, ki jih je dodobra izpridilo, je prisotno v vsaki družbi, in to praktično od pamtiveka. Leta 2015 je med slovenskimi uporabniki Facebooka krožil viralni zapis neznanega avtorja, ki naj bi med počitniškim delom spoznal, kako alarmantno je stanje. »Na kratko, mulci do 16-ega leta dobro poznajo svoje pravice (ne pa dolžnosti), če jim kaj ni prav, omenjajo starše, odvetnike in varuha človekovih pravic, ne poznajo meja, odrasle imajo za zlate ribice, ki izpolnjujejo želje, imajo se za samostojne (čeprav še niso polnoletni, ne živijo na svojem in ne služijo) ... Zaključek je, da gre s slovensko mularijo (ki bo nekoč držala vse niti v tej državi) rapidno navzdol.«

O mladini, ki »ljubi razkošje, se grdo vede, prezira avtoriteto«, je že pred 2500 leti pisal grški filozof Sokrat. Mitologija generacijskega rasizma še zdaleč ni lastna našemu času in okolju; starejše generacije so imele vedno občutek večvrednosti glede na mlajše. Gre za refleks obrambe lastnih pozicij moči in vpliva v družbi, v katero vstopa nova skupina, ki z novo vitalnostjo sega po teh položajih. Danes je tako največ zgražanja deležna generacija milenijcev, ki ji pripada tudi študentka psihologije na mariborski Filozofski fakulteti Vita Vuk. Sama je živ dokaz, da posploševanja o pomanjkljivih delovnih navadah mladih niso upravičena – je vestna učenka, ki v prostem času sodeluje v vrsti dejavnosti, med drugim poje v glasbenih skupinah in koordinira skupino Dosjeji Psi, v sklopu katere študenti za laično javnost pripravljajo predavanja o soočanju z različnimi težavami. Za pogovor za Mladino si je utrgala čas med počitniškim delom na Hrvaškem. Prepričana je, da predsodki o razpuščeni mladini ne držijo: »Zagotovo ni bila cela generacija deležna povsem permisivne vzgoje, zato pretirano posploševanje ni smiselno. Starejše generacije to opažajo predvsem zato, ker so bile morda vzgajane na bolj avtoritaren način.«

Vzgoja v dialogu

Spremembe v vzgojnih navadah slovenskih staršev, alternative uveljavljenim pedagoškim prijemom in konservativna protiofenziva so tako del stalne dinamike neke družbe. V svojem udrihanju po domnevno postmodernih pogledih pa zagovorniki vzgoje s trdo roko dostikrat izkazujejo nepoznavanje osnovnih pedagoških pristopov. Slednje je že konec 60. let prejšnjega stoletja opredelila ameriška psihologinja Diana Baumrind, ki je pisala o avtoritarnem, avtoritativnem in permisivnem stilu starševanja, kot četrti možni odziv pa je določila popolno zanemarjanje otroka. V tej klasifikaciji ima permisivna vzgoja izrazito pozitiven prizvok. Ne gre namreč za slepo popuščanje otroku, temveč za celovit pristop, ki izhaja iz medsebojnega razumevanja in podpore, značilna zanj pa je komunikacija med otrokom in staršem. Zaradi tega se zanj uporablja tudi izraz demokratična vzgoja, pojasnjuje eden največjih slovenskih strokovnjakov s področja pedagogike, dr. Robi Kroflič s Filozofske fakultete v Ljubljani: »V svojem bistvu je koncept otroka v centru povsem preprost in pomeni, da starš ne potiska v ospredje samega sebe, temveč potrebe svojega potomca. Iz tega izhajajo zdravi odnosi, medsebojna podpora, preizpraševanje in vključevanje otroka v procese sprejemanja odločitev.«

»Delaj po svoje, dokler bo po moje«

Ključna zmota tradicionalistov je torej, da verjamejo vtisu o starših, ki svojim potomcem ne znajo in nočejo postavljati mej. Toda ta vtis je napačen. Raziskave znanstvene svetnice dr. Mirjane Ule iz centra za socialno psihologijo pri ljubljanski FDV so pokazale, da so slovenski starši v praksi v povprečju že preveč vključeni v vzgojo. Ob hitrih tehnoloških spremembah, slabitvi socialne države in naraščajoči negotovosti na trgu dela vse več ljudi izpolnitev išče v družini. Stres iz zunanjega okolja skušajo kompenzirati z uspehi pri vzgoji, ki tako dostikrat postane njihov osrednji življenjski projekt, je zapisala Uletova v članku o vlogi staršev v izobraževalnih potekih otrok v Sloveniji: »Ugotovili smo, da so starši v Sloveniji tudi v primerjavi z evropskim kontekstom zelo vpleteni v izobraževalne poteke ter v samo šolsko delo otrok. Imajo visoke izobraževalne aspiracije, ki so jih očitno ponotranjili tudi otroci. Ti so to storili zaradi zaupanja, ki ga imajo do staršev.«

Ključna sprememba glede na tradicionalne vzorce vzgoje je, da danes starši skušajo otroka usmerjati čim bolj prikrito, opaža Uletova. Enako ugotavlja Robi Kroflič: »Koncept liberalne sužnosti ostaja enak, drugačen je le način podajanja družbenih zahtev. Danes starš reče otroku: 'Če si pameten, se boš odločil tako, da bo prav – kaj je prav, pa boš zvedel od mene.'« Takšen pristop odraslim omogoča, da še vedno ponotranjijo zadovoljstvo ob otrokovih uspehih, obenem pa se izognejo odgovornosti za neuspehe. Gre torej za vzgojo, ki je le navidezno permisivna, dejansko pa otroke in mladostnike usmerja še učinkoviteje kot avtoritarni pristopi.

Starejše generacije so imele vedno občutek večvrednosti glede na mlajše. Gre za refleks obrambe lastnih položajev moči in vpliva v družbi, v katero vstopa nova skupina, ki z novo vitalnostjo sega po teh položajih.

Že leta 2011 je primerjava rezultatov ankete med 725 učenci in 419 starši na 20 slovenskih osnovnih šolah s podatki iz ostalih evropskih držav pokazala, da so starši v Sloveniji najbolj ambiciozni glede ciljev, ki jih postavljajo pred potomce. Kar 80 odstotkov staršev je pričakovalo, da bodo njihovi otroci končali vsaj fakulteto ali višjo strokovno šolo. Za primerjavo – v Nemčiji je imelo enaka pričakovanja vsega 36 odstotkov. Obenem so anketirani učenci v Sloveniji na veliko poročali, da svoje psevdodemokratične starše doživljajo kot zaveznike in da jim zaupajo; posledica je bilo sprejemanje njihovih visokih standardov. »Zdi se, da so tudi otroci v Sloveniji tako zelo ponotranjili željo po uspehu, da jih morajo starši včasih ustavljati,« je ugotovila Uletova.

Klici na pomoč in na barikade

Prepričanje, da je visoka izobrazba zagotovilo varnega in zadovoljnega življenja, je ena od osrednjih prevar neoliberalizma. Ko mladi trčijo ob sistemske blokade – prekariat, stanovanjska problematika, razslojevanje, krčenje košarice javnih storitev, odmiranje družbene solidarnosti –, spoznajo, da so bili recepti, ki so jim zvesto sledili, neučinkoviti. Odziv je neizogiben, pojasnjuje sociolog dr. Rudi Klanjšek z mariborske Filozofske fakultete: »Poznamo štiri tipe odzivov in vsi so deviantni. Po prvem se mladostnik še vedno oklepa privzgojenega cilja – uspeha oziroma čim višjega družbenega statusa –, zavrne pa predpisana sredstva za njegovo doseganje; takšen primer je zatekanje h kriminalu. Druga možnost je zdrs v fatalizem, v katerem več ne verjamejo v uspeh, a so še vedno ubogljivi in igrajo po pravilih. Tretja je popoln umik, pri katerem gre za pasivno zavračanje tako družbenih ciljev kot sredstev, ki vodijo do njih; gre torej za izstop iz skupnosti. Četrta možnost pa je aktivno zavračanje obstoječe družbe – upor, katerega cilj je oblikovanje nove, pravičnejše ureditve.«

Prav to se zdaj dogaja z dobršnim delom slovenske mladine, ki je prepoznala, da je neoliberalizem nateg. Domnevna moralna izprijenost, pasivnost in nespoštovanje avtoritet, v katerih konservativci vidijo posledice permisivne vzgoje, so le odziv mladih na kronično pomanjkanje svobode. »Opažam, da so učenci in učenke osmih in devetih razredov vse bolj apatični,« pravi ravnatelj Jeršič. »Postajajo žrtve prevare potrošniške družbe, ki jim slika iluzijo instant uspeha in pet minut slave za vsakogar.«

Ko spoznajo to prevaro, začnejo že kot najstniki resnično prehitevati sistem. Sistem pa se na svoje zaostajanje prilagaja tako, da jih skuša zavirati. Tako so pozivi po večji avtoritarnosti, postavljanju mej in kaznovanju neposlušnosti poskusi zastarele kapitalistične družbe, da mlade odvrne od ogrožanja ustaljenega reda. »Starši se morajo zavedati, da pred otrokom ne smejo blatiti policista, župnika, učitelja, sicer otroci dobijo občutek, da ti ljudje niso v redu in da jih ni treba spoštovati,« je v pogovoru za Siol opozarjal Juhant. Takšno razmišljanje je krivično do otrok. Tisti policisti, ki na meji s pendreki odganjajo prestrašene begunce, ali ustrahujejo dobronamerne kubanske plesalce, ali se pijani vozijo z marico, si ne zaslužijo zaupanja. Kot si ga ne zaslužijo tisti župniki, ki zlorabljajo otroke ali hujskajo k nestrpnosti do drugače mislečih.

Težave v šoli, težave s šolo

Žal pa receptom neoliberalizma ne verjamejo le starši, temveč tudi šolski sistem. Ta ostaja rigiden in usmerjen v vrednotenje ozkega nabora veščin, ocenjuje socialna psihologinja dr. Metka Kuhar, sicer mati trinajstletne hčere. »Šola je ogromen neoliberalni aparat, ki ne služi svojemu osnovnemu namenu. Še vedno je preveč učiteljev – ne vsi, seveda obstajajo izjeme – osredotočenih na pitanje otrok s podatki, ki jih morajo ti nato v neki obliki izpljuniti nazaj in tako dokazati svojo domnevno vrednost. Namesto vedoželjnosti in ustvarjalnosti se nagrajuje tekmovanje za ocene, premalo pedagogov pa si vzame čas za dialog s posameznim učencem. Ne dojemajo pomena vzpostavljanja odnosa z učenci, ustvarjanja varnega in spodbudnega učnega okolja tako za razred kot celoto kot za vsakega posameznika v njem.«

Ravnatelj Jeršič, tudi sam oče – hči hodi v šesti razred, sin pa je novopečeni prvček –, njeno kritiko načeloma sprejema, obenem pa je prepričan, da je slovenski šolski sistem dober. Primeri neustrezne socializacije so po njegovem bistveno bolj redki, za njih pa so odgovorne vse tri strani – učitelji, učenci in starši. »Današnja družba res ni prijazna do mladih. Zato je bistveno, da ločimo, kateri so resnično nevzgojeni, kateri pa so problematični, ker so dejansko genialni in inovativni, in jim omogočiti razvoj. V teoriji imamo mnogo mehanizmov za to, v praksi pa imaš v razredu po tri učence z odločbami, štiri s statusi nadarjenih, dva tujca in nato sivo povprečje – v takih okoliščinah je zelo težko vzgajati po določenih konceptih in se izogibati napakam.« Jeršič še priznava, da dosti pedagogov s težavo sledi spremembam v družbi in izobraževalnem sistemu, ker so te preprosto prehitre. Kot primer navede zadnje spremembe podaljšanega bivanja in šolskih pravilnikov, ki so povzročile nemalo zmede. Poudarja pa še, da niso zmedeni le šolniki in otroci, temveč tudi starši. »To je glede na družbene okoliščine povsem normalno. Toda noben starš ne bo priznal, da ne ve, kaj počne; lažje je kriviti šolo. S slednjo imamo pač vsi tudi osebne izkušnje, zato vsakdo meni, da se nanjo spozna. Kar je približno tako, kot če bi zato, ker smo bili pri zdravniku, verjeli, da znamo operirati.«

Premalo demokracije

Kljub prepričanju o splošni razširjenosti permisivne vzgoje so avtoritarni vzorci v Sloveniji še kako živi. Metka Kuhar opozarja, da še zmeraj prihaja do pretepanja, spolnih zlorab in psihološkega mučenja otrok, pri čemer izpostavlja vpliv izobrazbe, kulturnega kapitala in okolja, iz katerega prihajajo nekateri starši. Mnogi med njimi ne poznajo alternativ tradicionalni vzgoji ali pa preprosto ne zaupajo demokratičnemu pristopu. Tolikšno vmešavanje v otrokov razvoj po ugotovitvah raziskovalcev iz centra za socialno psihologijo zmanjšuje kreativnost in radovednost, predvsem pa sposobnost za neodvisnost; leta 2017 je po podatkih Eurostata v Sloveniji pri starših živelo skoraj 80 odstotkov mladih, kar je eden najvišjih deležev v Evropi.

Pred desetletji so starši svoje dosegli s trdo besedo in težko roko, danes pa skušajo otroka usmerjati čim bolj prikrito. Gre za psevdodemokratično vzgojo, ki lahko povzroči še več škode kot avtoritarna, saj na neki način zlorabi otrokovo zaupanje.

Psevdodemokracija, ki prevladuje v Sloveniji, tako pomeni svojevrstno izkrivljanje prvotnega ideala permisivnosti in nima dosti skupnega z izhodišči demokratičnega pristopa. »Danes je izraz permisivnost preveč posplošen in se uporablja kar za vsak pristop, ki ni avtoritaren,« razlaga Metka Kuhar. »Posledici sta zmeda in prepričanje, da demokratična vzgoja proizvaja patološke narcise. V resnici pa nasprotniki domnevne permisivnosti mešajo demokratični stil in zanemarjanje. To je po svoje razumljivo, saj nas večina iz svojih izvornih družin nima izkušnje s tovrstno vzgojo, zato tudi ne zaupamo vanjo in jo enačimo s popolno permisivnostjo. Toda preden se spustimo v resno debato, moramo imeti razčiščene osnovne pojme.«

V navidezno permisivnost preoblečeno projektno starševstvo mladim povzroča veliko škodo. Prihajajoča raziskava Mladina 2018, ki jo v okviru mednarodne študije mladine izvajajo raziskovalci oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Maribor, je glede na izsledke primerljive analize iz leta 2010 po Klanjškovih besedah pokazala, da je stiska prihajajočih generacij vedno večja. Temu primerni so njihovi odzivi. Delež mladih, ki čutijo stres večino dni v tednu, se je v teh osmih letih povečal skoraj štirikrat, s 4,8 na 17,1 odstotka. Delež anketirancev, ki so izjavili, da še nikoli niso koga udarili ali mu grozili, je padel s 67 na 51 odstotkov. Pomembno, za kar 60 odstotkov, je narasel sicer še zmeraj dokaj nizek delež mladih, ki ne vidijo smisla v življenju. In še ključna ugotovitev, ki so jo raziskovalci razbrali iz odgovorov: »Mladi so deležni manj permisivne vzgoje, ta se namreč spreobrača v obliko, ki je bližje avtoritarnemu tipu socializacije – čeprav starši redkeje fizično kaznujejo svoje otroke, so do njih bolj kritični, redkeje jim pojasnjujejo pravila, mladi pa tudi redkeje sodelujejo pri oblikovanju teh pravil.«

Dialog namesto predsodkov

»Ni dvoma, da mlad človek potrebuje meje. Misel na neskončno svobodo je ne nazadnje strašljiva in ograja ti zagotavlja določeno varnost. Obenem pa se v preizkušanju mej oblikuje osebnost; vsi veliki umi in revolucionarji so kršili pravila. Dokler s tem ne prizadevamo sočloveka, ni nič narobe,« meni ravnatelj Jeršič. »Pri tem pa je pomembno, da otroci lahko sodelujejo pri določanju mej in da jih natančno poznajo,« dodaja.

Domnevna moralna izprijenost, pasivnost in nespoštovanje avtoritet, v katerih konservativci vidijo posledice prevelike svobode, so v večini primerov odziv mladih na njeno kronično pomanjkanje.

Slovenski otroci in mladostniki torej še zdaleč niso podivjani, temveč so kvečjemu žrtve sistemskih zablod in hitrega napredka. To ne pomeni, da opazke o apatičnosti, zmedenosti in pomanjkanju solidarnosti niso umestne. Toda treba se je vprašati, kaj so resnični vzroki vedenja, ki ga konservativci že od pamtiveka pavšalno označujejo za razvajenost in razpuščenost. Tudi če nam odgovor ne bo všeč. »Precej bolj kot sledenje neki teoriji je pomembno, da smo tudi starši v stiku z lastnimi občutki in vrednotami in da se znamo uglasiti z drugim; če smo dovolj vztrajni, lahko postane to naše življenjsko načelo in takrat je družinsko življenje neprimerno lažje za vse. Gre za osnove človeškosti, ki je lastna vsem; vsi imamo v osnovi določene dispozicije za empatijo, prosocialnost in moralnost,« pravi Metka Kuhar. Kot dodaja ravnatelj Deleja, enako velja za vzgojitelje in učitelje: »V vsakem zavodu, naj bo javni ali zasebni, rezultat ni odvisen od raznih konceptov in pravilnikov, temveč v prvi vrsti od pedagoga, ki se mora zavedati, da ne opravlja le poklica, temveč poslanstvo, pri katerem mora biti predvsem človek.«