Specializacija

Steakhouse Argentino
Šmartinska 152, Ljubljana
Tel.: 031 600 900
Steakhouse s pripadajočim lounge barom in kavarno je odprt od ponedeljka do sobote od 8. do 23. ure.

Ambient:
prostorna kvadratasta dvonivojska hacienda je udobna in všečno opremljena, predvsem vrt je fletno odrevesen in zagrmičen; muzika bi pa vseeno lahko bila manj BTC-jevska

Napitki:
lepo urejen in pregleden, predvsem pa kar resen izbor argentinskih rdečin v različnih cenovnih razredih; tudi nekaj naših; pri pivu pretežno ostajajo pri korpogeneriki

Dostopnost:
do BTC-ja boste že znali (lahko tudi z busom in bicikLJem), za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
osebje in vinska izbira stejki, predvsem picania

Ne tako fino:
empanadas površnost tu in tam

Za pri mizi zmešanega tatarca boste odšteli 22 evrov, empanade so po 3,5, sorrentino 16,2, 300-gramski kos picanie je 26, 150-gramski bife do lomo (pljučna) je 19,4, sladice pa po 5 evrov.

»Fantje, vrag je odnesel šalo! Odločilna točka Argentinca Poglajna na tekmi z reprezentanco njegovih prednikov naj vam bo v opozorilo: z Argentinci ni heca!« je ekipo, namenjeno v preverko na robu potrošniškega megapolisa že dodobra udomačene stejkdžinice Argentino z za Slovence grenkljato odbojkarsko epizodo še dodatno motiviral vodja tokratne karnivorske odprave.

V Argentinu je kaj kmalu jasno, da tu nekdo razmišlja o različnih tipih gostov – te glede na namen obiska usmerjajo v različne konce lokala (kavarno, lounge bar ali stejkarnico). Našo četverico je prijazen natakar usmeril v miren vrtni kotiček, ki je tako fino obraščen in ozelenjen, da je zadnja stvar, na katero človek pomisli, ta, da je v glavnem leglu šopingaške industriaže. Poleg različnih kosov direkt z argentinskih pamp pripeljane govedi so na jedilnik uvrstili še nekaj novozelandske jagnjetine, a naš plan je bil čim trdneje slediti argentinski špuri. Za otvoritev je tako natakar pri mizi začinil in urno, a temeljito zmešal iz pljučnega fileja zmlet tatarski biftek in bil pri tem malenkost preradodaren s soljo (kar je bila nepovratna reakcija), ostrino pa je na našo željo še malo našpičil navzgor in tako pripravil čisto zgleden primerek priljubljene delicije, ki bi lahko bil še boljši, ako bi surovino v svrho spektakla ročno nastrgali ali sesekljali, ne pa jo le spustili skozi flajšmašino.

Z naslednjo argentinsko specialko smo imeli več težav: v testeni žepek zaprto mleto meso je po značaju še najbolj spominjalo na kakšno utrujeno burek filo in je bilo v vsakem pogledu daleč od ravni, ki jo človek pričakuje od resnih mesnih specialistov. Pri Argentinu je treba reči še kakšno o cenah: za od tako daleč pripeljano premium stejkovje človek še razume visoke postavke (te gredo pri pljučnih delih tudi čez stotico za kilogram), da pa polovico opečene paprike, napolnjene z rikoto, postrežene s smetano in potresene z razluftanim naribanim hrenom, zaračunaš 11,5 evra, za pol ducata raviolov (Argentinci jim pravijo sorrentinos) z omako iz jurčkov pa še skoraj pet evrov več, moraš imeti precej svojevrstne vatle za merjenje razmerja med kakovostjo in ceno. To pravzaprav velja tudi za po enotni ceni 5 evrov postrežene po istem kopitu baza-veliko moussa/kreme-polivka sestavljene torte in kozarček s smetano prešpikanega tradicionalnega karameliziranega mleka dulce de leche.

Ampak hej, ne pozabimo, da smo sem prišli jest govedino in srebat rdeče vino. In tu nas Argentinosi niso razočarali. Meso je lepo zoreno, po peki na lesu (če verjamemo, gre za tropske sorte drevja) se sokrvica ne razliva po krožniku, različno obdelani (rezi, marinade) deli pljučnega fileja so vsi po vrsti mehki in nežni, krepkejše jedce pa usmerjamo k mastnejšim in okusnejšim hrbtnim kosom, predvsem k soglasno izglasovanemu najboljšemu kosu, z dobrim centimetrom maščobe izolirano picanio. To in velika, tudi cenovno demokratična izbira argentinskih vin je poleg prijaznega osebja tudi edini pravi razlog za obisk Argentina. Pa saj v resnici je za steakhouse to čisto dovolj, mar ne?