Most, ki bi moral biti večen

Genova še vedno žaluje. Obliž na rano je bilo dejanje slavnega italijanskega arhitekta Renza Piana na začetku septembra, ko je predstavil načrte za nov viadukt, s katerim naj bi nadomestili zrušenega. Genova žaluje za žrtvami malomarnosti, zaradi katere se je podrl most Ponte Morandi. Kot se spomnimo, se je 14. avgusta letos prelomil viadukt avtoceste, se delno sesul in pod seboj pokopal 43 ljudi in stanovanjske objekte. Danes v zrak štrlijo škrbine tega mostu, po katerem so prvi avtomobili zapeljali daljnega leta 1967. To so bili časi, ko je bil beton moderen material, vse se je gradilo iz njega in veljal je za večnega.

Avtor viadukta arhitekt Riccardo Morandi je že nekaj let po tem, ko so most izročili v rabo, napisal javno pismo in opozoril, da bo treba objektu posvečati posebno pozornost, saj ne bo zdržal naraščajoče onesnaženosti zraka (smog). Že takrat, po 12 letih, so se pokazale razpoke, beton sta hkrati razjedala umazan in morski zrak. In četudi danes vemo, da sta vzdrževanje in sanacija starih betonskih stavb ter jeklenih konstrukcij izredno pomembna, se je prav to pri genovskem viaduktu zanemarjalo.

Nekateri strokovnjaki menijo, da se ni porušil, ker je bil slabo zgrajen, ampak predvsem zato, ker ni bil ustrezno vzdrževan in obnavljan. Drugi spet omenjajo, da je krivo to, ker pri gradnji zaradi varčevanja niso poskrbeli za protipotresno konstrukcijo in material. In ker je genovski viadukt, ki prečka dolino Polcevere, pomemben odsek avtoceste A10, je bil prometno izredno obremenjen. Tako lahko iščemo vzroke za zrušitev tudi v prometni preobremenjenosti. Kako paradoksalno, danes se nihče ne ukvarja z možnostjo zmanjšanja gostote prometa, ampak se prav zaradi nje mudi z rekonstrukcijo mostu Morandi. To poudarjajo politiki in tudi sam Renzo Piano.

»Novi most mora biti mešanica praktičnosti in pragmatičnosti, vsebovati pa mora tudi socialni, simbolni in seveda poetični element. Zaradi tega je rekonstrukcija mostu Morandi tako kočljiva,« je dejal Renzo Piano. »Ne moreš ponavljati ali oponašati. Moraš biti izviren, hkrati moraš biti hiter in narediti nekaj z zelo dolgo življenjsko dobo. Most mora zdržati 1000 let,« je prepričan. Njegov načrt prikazuje preprosto, čisto linijo viadukta, ki premošča dolino, sloneč na več vitkih stebrih (18), ki stojijo 50 metrov drug od drugega. Cestišče bo imelo štiri vozne pasove in dva intervencijska in bo stalo na elementu, podobnem ladijskemu gredlju, tik pod mostom pa Piano načrtuje park. Most bo bel in bo kot elegantna bela črta prečkal dolino Polcevere, dodatni element bo 43 svetilk, razvrščenih po njem – simbol, spomin na 43 žrtev zrušenja mostu. V prihodnjih mesecih pa naj bi bil razpisan tudi mednarodni natečaj za »zakrpanje« urbanega območja pod viaduktom, kot je napovedal župan Genove Marco Bucci.

Piano pravi, da je takoj po poročanju o nesreči najprej pomislil na človeške žrtve in na ranjeno mesto, na meščane, ki niso mogli razumeti, kaj se je zgodilo. »Čustveno sem vezan na Genovo, ob tej nesreči sem občutil veliko bolečino.« Razmišljal je, da je Italija dežela pomembnih graditeljev, umetnikov, arhitektov, oblikovalcev, znanstvenikov in humanistov, vendar Italijani, žal, v praksi ne uporabljajo diagnostike. »Z mostovi, hišami in velikimi stavbami bi morali ravnati kot z živimi organizmi. V Italiji proizvajamo visokotehnološke diagnostične pripomočke in instrumente ter jih izvažamo po vsem svetu, doma, za svoje potrebe pa jih ne uporabljamo,« je bil piker.

V italijanski javnosti se slišijo glasovi, da bi vendarle morali razpisati javni natečaj za novi viadukt in da je Pianov načrt le neke vrste diagram, kako razvijati okvire za rekonstrukcijo, ter predlog časovnice, kako pripraviti in določiti parametre za natečaj. Piano pravi, da je stvar zapletena in da so stvari še posebej v Italiji vedno zapletene. Tako se utegne gradnja zavleči. Po kuloarjih se Pianovo dobrohotno dejanje kritizira, pri tem pa se omenja sloviti španski arhitekt, strokovnjak za mostove Santiago Calatrava, ki naj bi bil že leta 2006 predložil osnutke za novi viadukt v Genovi. Lahko se zgodi, da bosta ljubosumje in bitka za posel in slavo vrgla slabo luč na dobrohotno dejanje velikega arhitekta. Četudi krajevne oblasti sporočajo: »Piano bo gradil, saj je naš, Genovčan.«

Nekatere ocene kažejo, da bi most lahko zgradili že v letu in pol. Da bi viadukt lahko postavili čim prej, bo Renzo Piano mestu podaril načrte, izvedbo pa bo moralo financirati podjetje Autostrade per l’Italia, ki je še, čeprav menda ne bo več dolgo tako, v lasti družine Benetton. Neoliberalni model tako imenovanega javno-zasebnega partnerstva je pač postal vprašljiv. Kajti v takšni španoviji zasebni interes (dobiček) navadno prevlada nad javnim, ta pa je predvsem vlaganje v infrastrukturo in posvečanje pozornosti varnosti in funkcionalnosti javnih objektov.