Arhitektura kot orodje za boj proti revščini

Afriško celino so gospodarsko, politično, okoljsko, pa tudi mentalno v celoti zaznamovali kolonializem in postkolonializem ter seveda današnji kaos, ki ga povzročajo nove oblike izkoriščanja te celine, na grobo imenovane neokolonializem. Ta še vedno temelji na rasnih in rasističnih teorijah ter gospodarskem izkoriščanju naravnih virov, ki jih sedaj iz afriške zemlje izčrpavajo transnacionalne korporacije in še bolj kot kadarkoli prej izkoriščajo domače prebivalstvo in mu kratijo temeljne človekove pravice. Dihotomični pogled na človeštvo pač ostaja rdeča nit civilizacij na tem planetu. Nekdanje afriške kolonije so kljub samoupravi, kvazisuverenosti in razvoju državnega in zasebnega prava še vedno prisiljene upoštevati nekatera načela »bele« kulture, političnega ustroja, pojmovanja zgodovine in vseh drugih ostankov kolonizatorjev, tudi boja za oblast, katerega posledice so grozovite državljanske in medetnične vojne. V zadnjih stoletjih je beli človek Afriki prinesel le trpljenje in nepopravljivo škodo.

Vendar Evropejec danes vidi Afričana predvsem kot begunca, ki prihaja na njegovo ozemlje, pri tem pa se ne zaveda, koliko je za to kriva ravno politika EU, predvsem pa posameznih evropskih držav. A vendar se v Afriki dogaja veliko, in to na prav vseh področjih človeške dejavnosti, kajti na celini je kljub vsemu preživela bogata in raznolika avtohtona kultura, prirastek prebivalstva je velik, največ je mladih, ki iščejo priložnosti in lepšo prihodnost. Imajo Afričani dovolj modrih politikov, da bodo prebivalstvu zagotovili svetlo prihodnost? Tega ni videti. Tisto, kar se dobro vidi, pa so izredno nadarjeni umetniki: glasbeniki, plesalci, likovniki, odlični rokodelci in tudi nekaj zelo zanimivih arhitektov je med njimi. Rojeni v Afriki, izšolani v tujini se lotevajo projektov z občutkom in upoštevanjem kulturnih in bivalnih navad rojakov. Mednje sodijo David Adjaye, Ganec, ki se je rodil v Tanzaniji, Diébédo Francis Kéré, po rodu iz Burkina Fasa, Kunlé Adeyemi, Nigerijec, in dva Južnoafričana Mokena Makeka in Mphethi Morojele. O domači celini razmišljajo kot o potencialu in priložnosti za vse. Okolju, kjer so se rodili, želijo nekaj vrniti, ga obogatiti in mu pomagati.

Tako je Makeka v Cape Townu prenovil železniško postajo (2010), Morojele je v Pretorii med drugim ustvaril Park miru. David Adjaye ima biroja v Londonu in New Yorku, projektira pa po vsem svetu: v Moskvi je postavil Fakulteto za menedžment (Skolkovo), v Washingtonu National Museum of African American History, v newyorškem Harlemu Sugar Hill Museum, v Bejrutu nakupovalno središče, v Denverju Muzej sodobne umetnosti itd. Britanci so ga posvojili, štejejo ga za britanskega arhitekta in so ga že ovenčali s častjo kraljevega viteza. Nigerijec Kunlé Adeyemi pa je zaslovel s šolo na vodi v Lagosu (plavajoča struktura Makoko), ki je bila predstavljena tudi na predzadnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah (2016); gre za objekt s široko uporabno vrednostjo. Zanj je prejel beneškega srebrnega leva. Adeyemi je dobro znan tudi v akademskih krogih – po predavanjih in pisanju o prostorskem načrtovanju in razmisleku o globalnih razmerah v urbanizmu, stanovanjski gradnji in upravljanju megamest.

Tisti, ki je domačemu kraju in celini vrnil največ, pa je Diébédo Francis Kéré, ki gradi v rojstnem Burkina Fasu pa v Maliju, Keniji, Togu in Mozambiku. V teh državah je sprojektiral šole, vrtce, knjižnice, skupnostne objekte, bolnišnice itd. Ustanovil je tudi svojo fundacijo (Kéré Foundation), ki zbira denar za gradnjo izobraževalnih in infrastrukturnih objektov v Burkina Fasu. Noče biti le še ena mednarodna arhitekturna zvezda, želi biti koristen in graditi uporabne in za življenje prijetne stavbe, pri gradnji katerih se upoštevajo krajevne podnebne razmere in tradicionalni gradbeni postopki.

Diébédo Francis Kéré se je rodil leta 1965 v vasi Gando v Burkina Fasu v zahodni Afriki nad Gvinejskim zalivom. Tam je podnebje vroče in suho, imajo le dva »letna časa«. Poleti piha vroč veter iz Sahare in dnevna temperatura doseže do 42 stopinj Celzija, deževno obdobje je v času afriškega monsuna; takrat je dnevna temperatura do 32 stopinj Celzija. Teh vremenskih razmer se je dobro zavedal, ko se je po študiju v Nemčiji odločil, da projektira pomembne stavbe v domovini, pa tudi v sosednjih državah.

Vas Gando je postala svetovno znana prav zaradi njegove arhitekture – osnovne šole, za katero je leta 2004 dobil ugledno nagrado Age Khana za arhitekturo. Zanimivo je, da je bilo to njegovo prvo delo sploh. Pri gradnji šole je upošteval: ceno, podnebje, razpoložljive naravne vire in konstrukcijske zmožnosti. Osnovni vir je glina, ki jo je v pokrajini obilo in so jo tudi tradicionalno uporabljali za gradnjo hiš. Vendar je tradicionalni način gradnje preoblikoval in posodobil tako, da je ustvaril strukturno robustno (močno, trdno) konstrukcijo. Opeka iz gline, ki je poceni in preprosta za izdelavo, hkrati zagotavlja zaščito pred vročino. Da bi bili šolski prostori zračnejši, je strop iz gline perforiral. Ta suha stropna opeka omogoča najboljše zračenje in menjavo vročega zraka z nekoliko hladnejšim. Tudi tloris šole izhaja iz lokalne tipologije stavb. Upošteval je običaj, da pripadniki vaške skupnosti skupaj gradijo domove in prostore za celotno skupnost. Da bi ohranil to navado, je tehnologijo priredil temu, da so prebivalci lahko sodelovali pri gradnji: ženske so prinašale vodo za izdelavo opek, otroci nabirali kamenje, možje postavljali konstrukcijo ... vse to pa je povezoval z novimi tehničnimi metodami. Šola je kmalu postala vaška znamenitost, ponos lokalne skupnosti in države. Kéré je s tem dobil zagon in ob pomoči lokalne skupnosti so v vasi po vrsti začeli nastajati: dodatni prostori za osnovno šolo, knjižnica, hiša za učitelje in njihove družine, srednja šola, atelje za obrtnike ...

Mednarodna arhitekturna srenja je postala pozorna nanj, ne zgolj zaradi arhitekturnih nagrad, ampak tudi zaradi inovativne strategije gradnje in konstrukcije v povezavi s tradicionalnim načinom in materiali s sodobnim inženirskim znanjem in metodami.

Kmalu je v vasi Gando nastala tudi knjižnica – fizična povezava med osnovno šolo in njeno razširitvijo. Postavili so gručo stavb in v tem sklopu prav knjižnica ščiti šolsko dvorišče pred vzhodnim puščavskim vetrom. Stene so zgrajene iz zidakov iz stisnjene zemlje oziroma gline. Zgradba knjižnice se razlikuje od sosednjih poslopij, saj je bolj eliptične oblike in je reminiscenca na tradicionalne hiše te pokrajine. Kéréjev glavni namen je bil ustvariti prostor, ki bo omogočil preplet običajnega načina poučevanja, kakršno poteka med odraslimi in otroki in je značilno za njegovo ljudstvo, s standardiziranimi šolskimi učnimi procesi. Zanimiv je strop knjižnice, zanj so uporabili tradicionalne lončarske izdelke – vrče, ki so jih prerezali na pol in jih vlili v strop. Odprtine posod oblikujejo zanimiv vzorec in uvajajo naravno svetlobo ter hkrati omogočajo zračenje notranjosti brez kakršnekoli električne energije. Streha, ki seže daleč čez robove stavbe, jo varuje pred soncem in dežjem. Študijski prostori, ki obdajajo knjižnico, so zasenčeni in zaščiteni z evkaliptovimi stebrnimi oblogami, fasada iz lesa je oblikovana tako, da ustvarja niše; te zagotavljajo senco in so kot mala počivališča. Tako je knjižnica postala pravo središče vasi.

Kéré je gradil tudi drugod po Burkina Fasu. V mestih Leo, Koudougou, Laongo in Dano, v Maliju je projektiral Center za arhitekturo, v Keniji izobraževalno središče. To sodi v zapuščino Sare Obama, ki je skrbela za otroke, okužene z virusom HIV oziroma obolele za aidsom, in je ustanovila svojo fundacijo. Središče je postavljeno v Kogelu, rojstnem kraju očeta Baracka Obame (prejšnjega predsednika ZDA), in je namenjeno študentom, dijakom in šolarjem. Kampus sestavljajo tri stavbe: osnovna šola, srednja šola in center za predšolske otroke. Vsaka šola ima posebno obliko, ki ustreza starostni dobi šolajočih se, skupaj z ustreznimi knjižnicami, igrišči in športnimi objekti ter s skupnimi prostori za druženje.

Kéré se je odločil, da bo svoje znanje in denar vložil v Burkina Faso, pri tem pa seveda ni zanemaril drugih celin in velikih mest (projektiral je v Švici, Londonu, Philadelphii, Berlinu ...), saj se zaveda, da je projektiranje v bogatih deželah nujno, tudi kot referenca in vir zaslužka. Hkrati je njegova inovativna konstrukcijska tehnologija postala model za celotno afriško regijo. Njegov moto je zagotoviti več z manj sredstvi in uporabiti manj virov ter hkrati upoštevati lokalno znanje, staro tehnologijo v povezavi s sodobno ter stare tradicionalne materiale in ustaljene tehnične postopke. Tako vse skupaj ustvari holistično in vzdržno arhitekturno rešitev. Njegov tim in sodelavci skupaj z vaščani so prepričani, da je arhitektura lahko orodje za kolektivni boj proti revščini. Leta 2016 je sodeloval na beneškem arhitekturnem bienalu kuratorja Alejandra Aravene s predlogom za nov parlament Burkina Fasa v glavnem mestu Ouagadougou – ponazarjal naj bi premislek o prihodnosti demokracije v tej državi.

Ima studio v Berlinu, kjer projektira, kadar ni v Afriki. Direktor berlinskega gledališča Volksbühne ga je leta 2016 povabil, naj na nekdanjem letališču Tempelhof v Berlinu, v hangarju številka 5, ustvari nov tip gledališča in hkrati ohrani atmosfero, kakršna vlada v letališki stavbi. Za izhodišče pri tej nalogi je vzel Piscatorjevo totalno gledališče (Piscator je bil sodobnik in tovariš Bertolta Brechta), poulično gledališče in sodobno urbano agoro ter tako obiskovalcem ponudil novo izkušnjo gledališča improvizacije. Drugo pomembno izhodišče pri razmisleku o tem projektu je bilo dejstvo, da je leta 2015 na tem letališču dobilo začasno zatočišče več kot 8000 beguncev iz Sirije, Iraka, Afganistana ...

Kéré je nedavno predstavil svoje projekte v Arhitekturnem muzeju v Münchnu in v Muzeju umetnosti v Philadelphii (oboje leta 2016), hkrati so bila njegova dela uvrščena v več skupinskih arhitekturnih svetovnih pregledov. Konec lanskega leta je prevzel mesto profesorja za arhitekturo na Tehnični univerzi v Münchnu.