O profesionalizmu in aferaštvu

Bo nova direktorica TV Slovenije postala Katja Šeruga?

Ker Ljerka Bizilj že nekaj časa odhaja z mesta direktorice Televizije Slovenije, mora generalni direktor nacionalne medijske hiše Igor Kadunc predlagati naslednico. Po neuspelih poskusih z Mojco Šetinc Pašek, Zoranom Medvedom, Andrejem Stoparjem se je Kadunc odločil, da naj bi direktorica nacionalne televizije postala Katja Šeruga. O Katji Šeruga bo programski svet odločal v ponedeljek, ni pa nujno, da bo Kadunc s svojim predlogom uspešen.

Gre za pomembno funkcijo, direktor nacionalne televizije je tisti, ki generalnemu direktorju predlaga urednike, ki skrbi za programske vsebine, ki posluje s finančnimi sredstvi. Direktor televizije neposredno vpliva na njen program, na razvedrilni, športni, kulturno-umetniški, informativni. Kako dober ali slab je lahko direktor televizije, se je pokazalo v času, ko jo je vodil Jože Možina, žal pa se na podoben način kaže tudi v času Ljerke Bizilj.

Katja Šeruga je v novinarstvu znano ime. Začela je na ljubljanskem dopisništvu Večera, potem odšla v informativni program javne televizije. Bila je ena izmed prvih, ki so želeli na javno televizijo vpeljati drugačen način poročanja, manj dolgočasen, bolj zanimiv. Kar je pohvalno, a njeni novinarski prispevki so bili »revolveraški«, politike je zasledovala z mikrofonom v roki, nekdanjega ministra za družino Janeza Drobniča pa je leta 2006 s svojim vsiljevanjem tako razburila, da jo je pred kamerami odrinil. Minister je kasneje, popolnoma upravičeno, odšel, o njegovi politiki, o demografiji, idejah o plačevanju splava, pa se je v medijih hitro nehalo razpravljati. Sredi leta 2007 se je Katja Šeruga preselila na POP TV, kjer se je njen slog dramatično-poročevalskega pretiravanja izostril. Je profesionalka, pozna cehovska pravila, večja težava je v tem, da so (bili) njeni novinarski prispevki, uredniško delo, pod katero se je podpisovala, velikokrat aferaški, manjkrat so zajemali celoten kontekst. Novinarske zgodbe so zapletene, le malokdo jih zna pravilno pojasniti v tisti minuti in pol, kolikor trajajo običajni televizijski prispevki, za to sta potrebni znanje in širše razumevanje.

Katja Šeruga je tudi tista novinarka, ki je leta 2012 vodila predvolilna srečanja na POP TV. Morda so bili gledalci navdušeni, a s svojim vrtanjem, nepopustljivostjo, moraliziranjem se je, to je najmanj, kar lahko zapišemo, do kandidatov za predsednika republike obnašala nedostojno. Želela jih je prikazati za nesposobne. Poročanje o politiki je veliko več kot zgolj rezanje glav. Njen kričavi slog je v naslednjih letih izostrila in v neslavne višave dvignila voditeljica na POP TV Petra Krčmar. Po predsedniških volitvah leta 2012 je Šeruga odšla na Večer, nekaj časa je bila njegova urednica, zdaj pa je leto in pol na Večeru pristojna za posebne naloge. V času njenega urednikovanja je Večer kršil novinarski kodeks pri poročanju o nekem družinskem nasilju, ko so po nepotrebnem objavljali osebne podatke žrtev in fotografije kraja dogodka.

»Šerugova gotovo spada v tisto linijo novinarjev, ki so pripravljeni racionalizirati prilagodljivost nekega medija širši publiki,« o njej razmišlja filozof, natančen poznavalec slovenskih medijev Boris Vezjak. »V eni izmed anket, ki sem jih opravil v reviji Dialogi, je kot odgovorna urednica Večera povedala, da je ključni izziv slovenskega novinarstva trenutno marsikje golo preživetje. S tem se je mogoče strinjati, a se takoj porodi vprašanje, kaj vse so za to uredniki ali direktorji pripravljeni storiti.«

Morda Katja Šeruga dandanes ni več takšna, kot je bila, morda si je v zadnjih letih pridobila dovolj izkušenj in modrosti, da zna razločiti med kontekstom in afero. To bi bilo dobro. Kakšen je njen program, ni znano. Po nekaterih namigih si bo prizadevala za posodobitev televizije, tako delovnih procesov kot programske sheme, za nove načine produkcije, za nove digitalne platforme. Vse to so pomembne stvari. A bistveno je tudi nekaj drugega, bistveni so vsebina, verodostojnost, konec uravnoteževanja, prava neodvisnost, zavedanje, da so naloge nacionalne televizije drugačne od komercialnih.