Ekonomija: Šarčev kavelj 22

Po dolgih porodnih povolilnih mukah smo 13. septembra le dobili 13. vlado. Vlada je sicer manjšinska (s 45 glasovi za in 34 proti), vlada pa je. Nove volitve, nova vlada, so dogodki, ki tudi znova predramijo zaspalo upanje volivcev v boljši danes. Problem je v tem, da politiki ponujajo boljši jutri, ki kot kažejo izkušnje, nikoli ne pride. Mnogi vidijo problem te vlade v specifični in asimetrični vlogi oziroma ne/podpori Levice. Namreč, ta si je zagotovila najboljši položaj. Njena podpora je ključnega pomena pri sprejemanju pomembnih vladnih odločitev (npr. pri sprejemanju in izvrševanju proračuna, ali najpomembnejših pravnih aktov) in nikakršna pri prevzemanju odgovornosti. No, če smo iskreni, tako predstavniki pozicije kot tudi opozicije za svoje poslanstvo predstavnikov ljudstva ne nosijo nobene formalne odgovornosti. Enako velja na lokalni kot na državni ravni.

Dandanes naša politična in pravna praksa afirmirata znano reklo, da politiki za svoja dejanja ali opustitve odgovarjajo predvsem politično. To se pravi, najprej jih izvolimo, nato spremljamo (večinoma ne spremljamo), kako upravljajo državo ali lokalno skupnost, nazadnje pa jih za njihovo ne/delo nagradimo s ponovnim mandatom ali pa jih ne/zamenjamo z novimi obrazi. Podlaga za kovanje kaste političnih obrtnikov, kar predstavlja negacijo načel in principov demokracije, se nahaja v naši pravni ureditvi. Ustava RS v 83. členu določa, da poslanec državnega zbora ne more kazensko odgovarjati zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Iz 100. člena ustave izhaja enako za člana državnega sveta. Poleg tega sodnika ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri sodnem odločanju (134. člen ustave). Torej, politiki so pravno oz. kazensko in odškodninsko ekskulpirani odgovornosti. Ampak, zelo dobro nagrajeni od davkoplačevalcev, tudi takrat ko jim je izrečena nezaupnica. Zato ne čudi ta brezobzirni boj posameznikov, da se na vse načine dokopajo politike in vladanja nad drugimi ljudmi. Imeti moč nad drugimi oz. vladati brez odgovornosti za svoja ne/dejanja, je najbolj nečastno početje. Družba, ki hoče svojo komunikacijo oziroma eksistenco temeljiti na načelih humanizma, empatije in solidarnosti, mora biti naloga oblasti kot institucionalizirane in legitimne politične moči volivcev. Torej, politiki naj bi nekaj znali o svojem delu, naj bi imeli vsaj minimalni čustveni koeficient ter bili odgovorni za svoje ne/delo.

Niti pravna država niti demokracija, kot dva temeljna stebra delovanja skupnosti, danes nikjer po svetu, ne delujeta. Žrtev nedelovanja stebrov varnosti posameznika pa je, esencialna prvina preživetja človeške skupnosti in človeka kot družbenega bitja, pravičnost. Ja, gre za moralni princip, ki se ga ne da kapitalno kvantificirati, zato ga neoliberalni kapitalizem ne pozna in ga zavrača. Pravičnost ni ne pravna, ne ekonomska in ne politična kategorija, ampak predvsem humanistična kategorija, ki temelji na načelih empatije, solidarnosti in soodvisnosti. Torej, pojmov, katerih so politiki v predvolilnem času polna usta. Politika je predvsem javni posel, kar pomeni, da enako, preko uveljavljanja aktivne in pasivne volilne pravice, pripada vsem volivcem. Zato je težko razumeti nekoga, ki se poteguje za tretji mandat (pasivna volilna pravica) kjerkoli v politiki (na državni ali lokalni ravni), da brez kančka sramu izgovarja besede demokracija, morala, pravičnost, poštenje, in podobno.

Tako kot politika, ki pripada vsem, je demokracija princip, ki omogoča vsem, da vladajo in da so vladani. Te dni je prav srhljivo prebirati po časopisih napovedovanja lokalnih politikov (še posebej županov) o njihovi nenadomestljivosti in večnosti. Vladanje za njih ni demokratični princip življenja skupnosti, ampak od boga podeljeno poslanstvo. Vztrajanje na oblasti enih in istih je vprašljivo dejanje, s katerim se kaže prezir do vladanih. Volivce ima večina oblastnikov za nesposobne, kajti če bi bilo drugače, bi tudi oni izkoristili svojo pasivno volilno pravico? A, temu že zdaleč ni tako. Medijska prepoznavnost ljudem daje atribute, ki jih ti dejansko nimajo. Da ne omenjamo pošasti birokratizma, nepotizma in drugih nečednosti, ki se jih oprijemajo oblastniki. Tako politika kot demokracija sta pojma, ki sta zlorabljena v življenju sodobnega polisa, ki ga lahko mislimo kot katerokoli politično skupnost. Ljudem nikakor ne pride do živega preprosto dejstvo, da je politika antropološka potreba. Tako kot zatrjuje Aristotel – človek je politična žival, torej napotena na sobivanje z drugimi ljudmi. Res je, da smo ljudje posamezniki, individuumi, toda imperativ in pogoj individualizma je življenje v družbi pravičnosti.

Moderno družbo namreč lahko razumemo kot dva svetova, ki tvorita celoto. »Eden je svet socialnega vsakdana, kjer se vzpostavljajo relacije med posameznikom in družbo, medtem ko je drugi svet formalnih in institucionaliziranih odnosov v družbi, tj. svet sistema. Hkrati je v tako zastavljeni shemi moč opaziti tri tendence v moderni družbi. Prva je dezintegracija sveta posameznik-družba, nadvlada in dominacija individualizma; druga tendenca je integracija človeka v sistem, premoč in dominacija sistema nad človekom in družbo. Tretja tendenca se kaže kot objektivno «topljenje» družbe in prehod v sistem formalnih in institucionalnih odnosov. Posameznik kot organsko bitje vse bolj pripada masi, medtem pa kot državljan sistemu številk, preko katerih ga sistem lahko identificira in kontrolira (Cifrić, I., 2012)«. Razkroj družbe in oddaljevanje države od ljudi botruje nastanku »odvečnih ljudi«. Ta kategorija ljudi so produkt brutalnosti sodobnega časa. »Bolj kot se tehnološko razvijamo, več ko je koncentracije kapitala, moči, produkcije, bolj so ljudje odvečni. Dobesedno odveč, ker dela za vse ni, zunaj dela pa po uničujoči kapitalistični logiki človek naj ne bi bil vreden obstoja (Ilija Trojanow, Objektiv, 8.9.2018)«.

Zygmunt Bauman v svojih razmišljanjih v najnovejšem delu Retrotopija, da bi opisal nevzdržnost odnosa države in družbe, citira tudi Henryja Girouxa, enega najopaznejših družbenih kritikov, ki pravi: »V sistem je vgrajeno nekakšno sistemsko nasilje, ki uničuje planet, občutek za javno dobro in demokracijo – ne nadzira ga več ideologija, temveč vzpon kaznovalne države -, kjer je vse čedalje bolj kriminalizirano, ker pomeni grožnjo za finančno elito in za nadzor, ki ga ima ta nad državo. Neoliberalizem v naša življenja vnaša nasilje, v politiko pa strah (J. Markeš, Delo, 4.09.2018)«. Preprosta misel, »nihče ni bog ali zverina, da bi bil sam sebi dovolj« (Aristotel), na najboljši način predstavi esenco človeka kot družbenega bitja in politike kot fenomena. Kako človeka približati politiki, državo družbi, je vprašanje, na katerega lahko odgovori aktivno državljanstvo in politična kultura. Z »zaužitjem« politične kulture bi si ljudstva znala prislužiti boljšo oblast, kot jo imajo danes. Namreč, »kazen, ki si jo naloži moder človek, ko zavrne sodelovanje v politiki, je ta, da mu vladajo slabši od njega. (Platon)«. Torej, če hočemo spreminjati svet, spremenimo sebe. Postanimo politična bitja in na prihajajočih lokalnih volitvah aktivirajmo tudi svojo pasivno volilno pravico, sicer so volitve nesmiselne. To je prvi korak. Seveda, za spremembe so na voljo tudi ukrepi, a o tem ob drugi priložnosti.