Discipliniranje vlade

Odgovorni urednik Mladine v svoji uvodni kolumni pravilno ugotavlja, da je kapital v Sloveniji praktično neobdavčen.

Kapital je sicer čisto abstrakten pojem in kot tak ne more biti obdavčen. Obdavčeno pa je lahko osebno premoženje lastnikov kapitala. Lastniki kapitala pa so seveda tisti družbeniki (lastniki), ki imajo svoje deleže (vložke) deponirane v osnovnih sredstvih gospodarskih družb.

Kapital je torej entiteta osebnega finančnega vložka v osnovnih sredstvih gospodarskih družb.

Tako vlada – v koalicijski pogodbi – kot urednik ugotavljata, da je osebno premoženje družbenikov kot lastnikov gospodarskih družb izvzeto iz strukture davčnih obremenitev. Posledica tega je dejstvo, da lastniki gospodarskih družb – kapitala – ne plačujejo davkov oziroma celo uveljavljajo socialne subvencije.

Slovenija tako predstavlja davčno oazo za »osebno« premoženje tistih slojev, ki so svoje premoženje vložili v osnovna sredstva gospodarskih družb.

Novo-stara formirana vlada se je v koalicijski pogodbi zavezala k odpravi te anomalije.

Tej nameri nasprotuje fiskalni svet stare vlade, katere predstavniki so tudi v novi vladi – z zunanjim ministrom na čelu –, oziroma vplivni posamezniki, ki sestavljajo fiskalni svet.

Kot zvestega bralca Mladine me zanima, kdo so ti posamezniki oziroma ali so tudi sami lastniki gospodarskih družb (brez obdavčenega kapitala) in njihovi vsebinski argumenti, ki tej obdavčitvi nasprotujejo.

Ker ni povsem jasno, zakaj bi bili lastniki - družbeniki gospodarskih družb(kapitala) izvzeti iz obdavčitve osebnega premoženja – kot da se premoženjski delež v gospodarskih družbah ne smatra za osebno premoženje – predlagam, da vlada to anomalijo brez zadržkov odpravi, zlasti če seveda, kot ugotavlja odgovorni urednik, vpliva na rodnost in s tem nadaljnji obstoj Slovencev.

V kolikor vlada misli resno z načelom enakosti, potem ni dolžna sleherne obrazložitve v vezi s tem ukrepom. Kot zastopnik ljudstva ima vsa pooblastila sprejeti zakonski člen oziroma dopolniti obstoječega, ki je v dobrobit vseh in tako odločno stopiti na pot izravnave, to je zagotavljanja enakosti.

Sprejeti zakonski člen, ki smatra družbeništvo oziroma lastništvo gospodarskih družb za osebno premoženje, res ni zahtevna naloga, ki bi jo vlada ne mogla opraviti, razen če je ne sestavlja skupek nesposobnih povzpetnikov, ki razmišljajo zgolj v lasten interes oziroma v interes zastopnikov ter lastnikov gospodarskih družb.

Predlagam, da se za davčno osnovo določi vložek slehernega družbenika v osnovna sredstva gospodarske družbe.

Stopnja obdavčitve naj bo v začetni fazi najnižja predpisana davčna stopnja, ki trenutno velja v Sloveniji, z možnostjo njenega povečanja v primeru izboljšave skupnih gospodarskih parametrov, to je izboljšave družbene klime.

S tem ukrepom, bi poživili gospodarstvo, sprostili finančne transakcije, poživili trg z nepremičninami – tisti družbeniki z velikimi vložki v osnovnih sredstvih družbe bodo v skrbi v izogib izmikanju davčnim bremenom pričeli zmanjševati svoj delež v osnovnih sredstvih in pričeli s prodajanjem teh, zlasti pa se bodo hoteli znebiti nepremičnin -, hkrati s tem ukrepom se bo povečal obseg trgovanja in okrepil tako bančni kot zavarovalni promet.

Seveda se lastniki osnovnih sredstev s tem ukrepom ne bodo strinjali ter grozili z običajnimi floskulami, ki jih že desetletja poslušamo in sicer o odpuščanju delavcev, izpad prihodkov v proračun, itd.

V kolikor vlada in njen Prvi minister resnično zastopata načelo enakosti posameznikov v družbi, je sprejetje ukrepa nuja, spričo katerega so vsi ostali ukrepi zgolj kozmetični popravki in krinka za ohranjanje statusa quo. Vlada, ki misli resno s spremembami, je dolžna pozabiti na priljubljenost, zlasti na priljubljenost pri najbolj privilegiranih slojih, ki že od osamosvojitve (privatizacije) s pridom izkoriščajo vse vzvode neformalnega demokratičnega odločanja, to je podkupovanja-lobiranja.

P.S.:

Enakost zagotavlja naravno ravnovesje, harmoničnost in izravnava individualne razlike, ki spodbujajo agresijo in sovražnost. Tovrstna obdavčitev izravnava krivice in protekcije, ki jih izkorišča najbolj sebični in premožni sloj posameznikov, ki imajo osebna premoženja v celoti na poslovnih računih svojih gospodarskih družb in so brez „uradnih“ osebnih dohodkov, njih šolo obvezni otroci pa uveljavljajo subvencije iz skupnega-državnega proračuna.