Simpatična sprememba namembnosti

Kucha
Mašera-Spasičeva 8, Ljubljana
Tel.: 041 208 726 
Kuchine dveri so na široko odprte od ponedeljka do četrtka od 11. do 16., ob petkih pa potegnejo do 21. ure.

Ambient:
svetla, loftovsko prostorna instagramabilna ex-Labodova industrijska dvorana, zapolnjena z mizami, stoli, klopmi in tepihi od tu in tam; kul muzika

Napitki:
dva ali trije zvarki pivovarne Loo-blah-nah, kombuča, dva domača soka in Slavčkov beli in rdeči cuvee

Dostopnost:
pred objektom je nekaj parkirnih mest, do Kuche pa nato še nekaj stopničk

Fino:
toast z ajdovim pastramijem

Ne tako fino:
prismojen sendvič

V Kuchi enolončnica stane 6, solatna skleda 8, toast z ajdovim pastramijem 6, mali sendvič s čičerkinim sirom 4, cimetova rola 3, rožičev biskvit pa 3,5 evra.

»Al’ prav se bere kuha ali kuča, tega ne vem, iz izkušenj pa vem, da je posedanje v ex-industrijskih objektih lahko čisto zanimiva dogodivščina,« je napotnico, ki jo je Konzumov centralnoplanski oddelek izdal na ime Kucha, Mašera-Spasičeva 8, pokomentiral eden od dežurnih jedcev. Ko je v imitacijo lajka palec dvignil še naš ogleduh na družabnih omrežjih (ki je poročal predvsem o svetskih fotkah interjerja), je bilo razpoloženje pred obiskom tega relativno novega, s slogani tipa »Neue Jugosloweniche Foodst« in »Prva restavracija na svetu s hrano za ljudi« očitno dokaj vase zagledanega pogona, na precej visoki ravni.

Sodeč po delovnem času je Kucha v osnovni pojavni obliki kosilom namenjena restavracija, v in ob kateri pa se zaradi prostorskih zmožnosti dogaja še marsikaj drugega ( jutranja joga z zajtrkom, petkove tematske specialke, vinske degustacije …). Hrana je veganska, a na srečo ne na ideološko-pridigarski, temveč na aromatsko-aplikativni način. Jedi večidel temeljijo na izdelčnih komponentah, ki jih razvijajo sami – kimči, majoneza in smetana iz sončnic, v bloke skompresirane fermentirane stročnice (ki jim pravijo sir) in hudo zanimiva, rezinam fino prekajenega pastramija podobna reč, pripravljena iz ajdove moke in rdeče pese.

Ta ajdov pastrami je tudi v osrčju jedi, ki nam je bila daleč najbolj všeč: z mlado špinačo, omenjenim pastramijevim podobnikom, kimčijem in sončnično majonezo obilno naložen in hrustljavo zapečen toast. Ki ga – kdo ve, zakaj – imenujejo serđo. Z imeni so nasploh radi ustvarjalni. Enolončnici in sestavljeni solati (ki ju drugače od toasta in dolgočasnejšega, ob našem obisku pa še precej zažganega sendviča (ndvič mu je ime) s čičerkinim sirom, rukolo in čebulo ter v posebnem lončku priloženim, kar fino ostrim čatnijem, menjajo vsak teden) pravijo gužvaš in sisa. Ta teden je bil prvi z belimi fižoli in špinačnim listjem ne ravno nagužvana, a ostra, po rožmarinu dišeča paradižnikova juha, druga pa mešanica solatnega listja in rukole, opremljena s krasno hrustljavo zapečeno začinjeno čičerko, paradižnikom, zapečenimi trakovi tortilje ter v dišeč in kremast bučni pire vmešanimi rezinami resno premalo kuhanega krompirja.

V Kuchi se ne ukvarjajo le z jestvinami, ampak tudi z napitki: fermentirajo kombucho (in jo nato mešajo z marsičim, recimo z grenivkinim sokom, pa tudi z ginom) ter stekleničijo limonin in pesa-ingverjev sok. Skupaj z dišečimi cimetovimi rolicami, babiškim rožičevim biskvitom, prelitim z domačo slivovo marmelado, in prijazno razlagalko imen pri samopostrežnem šanku (ki je tudi razjasnila začetno dilemo: reče se »kuča«) je to čisto simpatičen poskus osmišljanja opuščene industrijske arhitekture in ustvarjanja prostorskih in gastro razmer za neobvezno sredidnevno henganje. Za kaj več pa bo za začetek treba malo več in malo natančneje kuhati, si, če so tu že veliki balonasti kozarci za vino, namesto papirnate embalaže omisliti pravo posodje in od časa do časa očistiti velika in fotogenična okna.