Nepoboljšljivi lobist končno zaloten

Bilo je 26. septembra letos, ko sem se oglasil na Društvu slovenskih pisateljev in kolegica Nina Kokelj mi je zaskrbljeno povedala, da je društvo dobilo pismo Komisije za preprečevanje korupcije, v katerem piše, da sem nezakonito lobiral. Sporočilo me je zelo zanimalo, zato mi je natisnila kopijo.

Na papirju z ugledno glavo KPK med drugim piše: »… komisija prejela zapis lobirancev o stiku z lobistom in v okviru nadzora ugotovila, da je v imenu in za račun Društva slovenskih pisateljev izvajal dejanja lobiranja Slavko Pregl.

Imenovani je dne 27. 9. 2017, v Ljubljani, pri Mateji Vraničar Erman, Mirandi Groff Ferjančič in Aleksandru Nagodetu, predstavnikih Ministrstva za finance, izvajal dejanja lobiranja v imenu in za račun Društva slovenskih pisateljev v zvezi s prenosom naložbe Družbe za upravljanje in terjatev bank, d. d., v Mladinski knjigi na Slovenski državni holding in določitev naložbe za strateško …«

V nadaljevanju je v pismu pojasnjena zakonska ureditev področja lobiranja in z njo komisija seznanja Društvo slovenskih pisateljev. Sledi:

»Iz javno dostopnih podatkov izhaja, da Slavko Pregl ni vpisan v register lobistov, hkrati pa tudi ne sodi med zakonske izjeme, pri čemer komisija ugotavlja, da bi se imenovani v konkretnem primeru bil dolžan, pred opravljanjem dejanj lobiranja, vpisati v register lobistov pri komisiji.«

In še na začetku zadnjega odstavka: »Na koncu komisija še dodaja, da nezakonito lobiranje kot oblika korupcije vedno povzroča dodatne stroške družbi (več davkoplačevalskih sredstev, nižja gospodarska rast itd.) …«

Spomnil sem se svojega dejanja, o katerem teče beseda v pismu KPK.

Za 27. september 2017 (pred skoraj točno enim letom) je predsednik DSP, prijatelj Ivo Svetina, dobil termin za pogovor pri ministrici za finance, za katerega je prosil. Društvo (oziroma njegov predsednik) je večkrat javno zahtevalo, da v interesu slovenske knjige in slovenskega jezika skupina Mladinska knjiga postane strateška naložba države. MK je tako rekoč edina knjigotržka mreža v Sloveniji in večini založnikov pomeni enega redkih (dragocenih) kanalov do kupcev knjig, obenem pa je več kot 70-letna zakladnica slovenske ustvarjalnosti, še posebej pri knjigah in revijah za otroke in mladino, ter kovnica (še posebej pri avtoricah in avtorjih ilustracij) svetovno znanih ustvarjalk in ustvarjalcev. Zato je bilo DSP prepričano, da se mora država nad usodo vsega tega zamisliti in ob pomoči poznavalcev prestrukturirati MK, denimo, ohraniti založbo ter iz široke knjigotržke in prodajne mreže v pomembnem delu oblikovati javni servis. Ta proces bi terjal nekaj časa; v tem času MK ne bi smela postati plen nepremičninskih baronov, ki jim za knjige ne bi bilo mar, ali uglednih svetovalnih družb, ki znajo pisati stolpce in številke, ne vedo pa, kaj je ožja in širša vsebina knjige. Zahtevo, da DUTB prenese MK med strateške naložbe oziroma na SDH, je DSP (oziroma njegov predsednik Ivo Svetina) zelo jasno predstavil tudi na velike pozornosti deležnem javnem srečanju z vsemi slovenskimi (poosamosvojitvenimi) kulturnimi ministri v Narodni galeriji. Ivu sem, kadar me je prosil, kot bivši predsednik DSP (in še vedno njegov član) in kot človek, ki se je blizu 50 let (od tega dve desetletji v MK) ukvarjal s knjigami in tudi veliko pisal o tem, svetoval s kakšnimi podatki in predlogi mnenj.

Zato me je prosil, naj grem z njim na sestanek k finančni ministrici.

S sodelavcema naju je sprejela zelo prijazno, pogovorili smo se in zdelo se mi je, da smo se razumeli. Ministrica je povedala, da od številnih meril, ki jih je državni zbor določil za strateške naložbe, MK pri vsej dobri volji delno izpolnjuje le eno. Z Ivom sva se začudila, da živalske kože (prav tiste dni je družba, ki se ukvarja z njimi, »šla« na SDH) so strateška naložba države, strateška naložba slovenske države pa nista slovenski jezik in slovenska knjiga. Ministrica je lepo povedala, da je zakon zakon in da ga mora ministrstvo za finance seveda spoštovati. Zahvalila sva se za pogovor, ki se je končal, to le moram priznati, na nezadovoljstvo ene strani.

Zdaj je KPK zapisala, da bi se moral prijaviti kot lobist, saj sem s (precej obrobnim) sodelovanjem v pogovoru deloval nezakonito in povzročil dodatne stroške družbi, požrl več davkoplačevalskih sredstev in zmanjšal gospodarsko rast.

Malo me je streslo.

Potem pa me je prevzelo veliko veselje. KPK je očitno dodobra počistila s korupcijo pri nas, saj je končno v njene skrbne roke padel član DSP, ki je svojemu predsedniku svetoval v pogovoru s finančno ministrico, ko sta ji šla povedat, kar sta neštetokrat (oba, Svetina in Pregl) že povedala javno, tudi kulturnim ministrom, bankirjem in bralstvu. Seveda, zastonj (upam, da ne tudi zaman) in v svojem prostem času.

Od države najeti finančni svetovalci, ki si vlogo knjige in jezika razlagajo po svoje, bodo stali (davkoplačevalce pa gospodarsko rast) precej več. Me res zanima, kaj bodo povedali.

KPK pa nase opozarjam že vnaprej. Še naprej bom povsod, kjer se le da, delal v dobro (lobiral?) slovenskega jezika in slovenske knjige. Morda bo prav zato KPK svoja pisma čez nekaj let še lahko pisala v slovenskem jeziku.