Dobri stric iz Amerike

Za tretjo fazo privatizacije je ameriški kapital v Sloveniji organiziral lastno civilno družbo, ki se ji klanjajo slovenski odločevalci

Konec septembra je v elektronske nabiralnike uredništev osrednjih slovenskih medijev prispelo prijazno sporočilo za javnost. Urednike in novinarje je obveščalo, da se je začel peti krog »nacionalne platforme za sodelovanje«, imenovane Partnerstvo za spremembe. Gre za program, v sklopu katerega subjekti iz javnega sektorja – občine in ministrstva – izmenjujejo kadre s podjetji, nevladnimi organizacijami, zasebnimi zavodi in znanstvenimi ustanovami, s katerimi jih druži vera v »vrednote drzna odgovornost, igriva inovativnost in partnersko sodelovanje«. Med mentorji projekta je novi minister za javno upravo Rudi Medved; je član »komisije navdiha«, ki bo pregledala prijave zainteresiranih subjektov in izbrala pet izzivov, z rešitvijo katerih naj bi izboljšali kakovost življenja in poslovnega okolja v Sloveniji.

Na prvi pogled se zdi, da gre za še eno izmed brezštevilnih vladnih pobud za dialog in izmenjavo mnenj. Vendar ni tako. »Nacionalne platforme za sodelovanje« ne pripravlja država, temveč Ameriška gospodarska zbornica AmCham, ključno lobistično združenje ameriških korporacij. Partnerstvo za spremembe pa kljub sončnim namenom ni platforma za širši demokratični dialog, temveč predvsem sredstvo za širjenje podjetniške miselnosti v javni sektor in odpravljanje ovir za zasebni kapital. Kako vplivna je pri tem Ameriška zbornica, kaže to, da se Rudi Medved na položaju ministra za javno upravo ni odločil še za nobeno konkretno potezo, s katero bi odgovoril na plačne zahteve policistov in šolnikov, je pa že mentor AmChamovega programa. Pred ministrom Medvedom se je sicer tega naziva veselil prejšnji predsednik vlade Miro Cerar, ki je po udeležbi na slavnostni podelitvi priznanj udeležencem Partnerstva za spremembe na Facebooku popihal na dušo: »Ogreli ste mi srce.«

S prijatelji na pici in pivu

Projekti, kot je Partnerstvo za spremembe, so izraz premišljenega, »mehkega« lobiranja, s katerim Ameriška zbornica v Sloveniji načrtno utrjuje doktrino prostega trga in privatizacije. AmCham pripravlja kopico prireditev, ki jih promovira z zagotavljanjem dobronamernosti, sklicevanjem na inovativnost in slikanjem številnih pozitivnih učinkov za skupnost. Svoja mnenja širi predvsem na konferencah, zajtrkih, seminarjih in večerjah, na katerih skuša vzpostaviti vezi z odločevalci. »Te dogodke so začeli pripravljati že v mojem času,« se spominja starosta slovenskih direktorjev, nekdanji predsednik uprave Gorenja Jože Stanič, ki je ob ustanovitvi Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji vodil Združenje delodajalcev. »Gre predvsem za poskuse izvajanja ameriške imperialne politike z ekonomskimi sredstvi. Jasno je, da imajo od privatizacije korist predvsem ZDA oziroma njihove korporacije.«

Omenjene prireditve in programi so odlično organizirani in dobro medijsko predstavljeni, zato so AmChamove platforme v očeh tukajšnjih politikov postale uveljavljeno sredstvo za promocijo. Slovenski odločevalci, varuhi javnega interesa, kar tekmujejo v izkazovanju naklonjenosti Američanom. Do zdaj je v njihovem Partnerstvu za spremembe sodelovalo že deset ministrstev, ki so izmenjala kadre s 45 podjetji; ta s tem dobivajo pomemben vzvod neformalnega vpliva na vladne resorje, kar navsezadnje priznavajo tudi avtorji programa. Toda naših politikov to ne skrbi.

Medved in Cerar v naklonjenosti AmChamu še zdaleč nista izjemi. Na poslovnem zajtrku leta 2012 je Janšev minister za finance Janez Šušteršič Američanom pihal na dušo z zagovarjanjem varčevanja v javnem sektorju in nižjih davkov za podjetja. Leta 2013 je takratni direktor direktorata za turizem in internacionalizacijo na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Marjan Hribar kar tekmoval s tujimi vlagatelji pri pozivih k takojšnji in čim temeljitejši prodaji državnih deležev: »Skrajni čas je, da nehamo govoriti in da ukrepamo!« Nekaj mesecev kasneje je AmCham pripravil še en poslovni zajtrk. Udeležil se ga je kar finančni minister Uroš Čufer, ki je prisotnim direktorjem in vlagateljem oznanil, da Slovenija »bolj kot kadarkoli prej nujno potrebuje povezave s tujim poslovnim okoljem – bolj kot smo vajeni ali kot želimo«. Leta 2015 je Cerarjev minister za javno upravo Boris Koprivnikar »ob pici in pivu« s predstavniki zbornice zasnoval projekt Partnerstvo za spremembe in menedžerjem odprl vrata v javni sektor.

Penina za Tonina

Vabilom Ameriške zbornice se odzivajo politiki iz vseh strank. Borut Pahor je njen reden gost; že ko je bil predsednik vlade, je z govorom odprl gala večerjo za tuje podjetnike, tradiciji pa se ni izneveril niti, ko je postal predsednik države, v tej vlogi se je udeležil tudi razprave v sklopu AmChamovega programa za mlade podjetnike. Janez Janša je med drugim premierskim mandatom sprejel Američane v vladni palači, prisluhnil njihovim »stališčem in predlogom za nujne spremembe v Sloveniji« in prevzel zbornični manifest s predlogi za »reforme«. Kot jasno kaže primer ministra Medveda, pa je naklonjenost Američanom mogoče opaziti tudi v vladi Marjana Šarca.

AmCham je najvplivnejši lobist tujega kapitala pri nas. Zborničnih prireditev se udeležujejo predsedniki vlad, ministri in skrbniki državnega premoženja.

Leta 2014 se je AmChamovega zajtrka – začetek tretje faze slovenske privatizacije je pač pospremil izbruh takšnih dogodkov – udeležil tedanji predsednik uprave Leka Vojmir Urlep. Med pogovorom je ugotovil, da je Slovenija še zmeraj premalo prijazna do tujih vlagateljev: »Ključni izziv, s katerim se srečujemo – poleg birokracije in drugih ovir, ki jih omenjamo nenehno –, so zelo visoki stroški dela.« Posebej kritičen je bil do dolgotrajnih postopkov pri prodaji Mercatorja in razprav o seznamu podjetij za privatizacijo. »S takšnim odnosom ne pošiljamo pravih signalov. Ne kažemo, da mislimo resno in da je tuji kapital pri nas dobrodošel,« je menil. Štiri leta kasneje zaseda položaj sekretarja v kabinetu premiera Marjana Šarca in velja za njegovega osrednjega zaupnika na gospodarskem področju.

A nobena politična opcija ni Američanom bliže od Nove Slovenije. To je razumljivo, saj je strankin program pravzaprav kopija neoliberalnih AmChamovih pogledov in pogledov njegovih članov. Predsednik NSi Matej Tonin je na soočenju na poslovnem zajtrku pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami precej bolj kot predstavnik ljudstva zvenel kot eden izmed analitikov ameriške zbornice; govoril je o nižjih obremenitvah plač in znižanjih dohodninskih stopenj – s čimer bi najbolj razbremenili najbogatejše – pa o vnosu podjetniške miselnosti v šole in krepitvi zasebnih zavarovalnic v zdravstvu. V AmChamu so bili tako očarani, da so program NSi razglasili za prepričljivo najboljšega med programi vseh strank.

V imenu korporacij proti državi

»Ameriška zbornica ne zastopa interesov ne državljanov ZDA in ne tukajšnjih ljudi. Predstavlja multinacionalke, ki skušajo po potrebi posegati tudi v delovanje slovenske demokracije. Spor z Levico je zgolj najnovejši primer; spomnimo se, kako se je ameriško veleposlaništvo vtikalo v sestavljanje koalicije po zmagi Zorana Jankovića leta 2011,« opozarja nekdanji glavni ekonomist Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Brane Mišič. »Očitno si nekdo želi kovati dobičke z razprodajo naše družbene lastnine, in to je glavni motiv njihovega delovanja.«

V želji po prepoznavnosti in vključitvi v dobro podmazan mehanizem komuniciranja z javnostjo pa očitno slovenski politiki niso sposobni pogledati dlje od pozitivističnih floskul iz AmChamovih sporočil za javnost. Tako Cerarjevega vročega srca ni ohladilo dejstvo, da je AmCham v vlogi lobista tujih korporacij dejavno rušil nekatere osrednje projekte njegove vlade. Zbornica je v Sloveniji odpirala vrata tobačnim podjetjem in skušala preprečiti sprejetje zakonodaje, s katero bi predpisali enotno embalažo za cigarete; med AmChamovimi člani je tobačni gigant Philip Morris, tudi v Bruslju znan po napadalnih lobističnih prizadevanjih. Poleg tega je zbornica odkrito nasprotovala reformi zdravstva, ki jo je pod Cerarjevo vlado pripravila ministrica Milojka Kolar Celarc in ki naj bi odpravila financiranje nepotrebnih zasebnih zavarovalnic z dopolnilnim zavarovanjem ter poostrila nadzor nad zasebnim delom sistema.

V prejšnjem sklopu Partnerstva za spremembe je bilo med »izzivi«, s katerimi so se spoprijemali udeleženci, tudi vprašanje, kako zadržati nadarjene kadre v gospodarstvu. Zbrani talenti so menda poročali o osmih področjih, ki jih je treba nujno urediti: »izobraževalni sistem, stimulativno davčno in stabilno finančno okolje, jasna vizija, ambicije in strategija razvoja države, zaposlovanje in trg dela, stabilna gospodarska politika, ustrezne vrednote, prijazni postopki in predpisi ter kakovost bivanja in varnost«. To z drugimi besedami pomeni nižje davke na najvišje prihodke, »fleksibilen« oziroma še dodatno prekariziran trg dela ter šolstvo, v katerem bi država financirala tudi zasebne zavode in v katerem bi se učenci učili podjetniške miselnosti in veščin, ki jih potrebujejo delodajalci.

Slovenija ne potrebuje nasvetov predstavnikov korporacij. Nad našim gospodarstvom bdi cela vrsta bolj strokovnih institucij, od Umarja do evropske komisije, OECD, MDS in Svetovne banke.

Pregled AmChamovega delovanja jasno kaže, da ta zastopa predvsem interese tujega, manj tudi slovenskega kapitala – nikakor pa ne celotne skupnosti. Ali kot brez dlake na jeziku pove ekonomist Jože Mencinger: »AmCham je institucija, ki varuje interese ameriškega kapitala, pri tem pa Sloveniji vsiljuje neoliberalizem; po njenem mnenju je ameriški tip kapitalizma in vse, kar koristi ameriškemu kapitalu, edina prava oblika tržnega gospodarstva. To, kar mi imenujemo evropsko socialno tržno gospodarstvo z javnim šolstvom in zdravstvom, je za Američane pogosto kar socializem, če že ne komunizem.« Med ukrepi, ki jih zagovarja AmCham, so uvedba socialne kapice, razširitev dohodninskih razredov, krepitev zasebnega zdravstva, vnos podjetniške miselnosti v izobraževalni sistem in odstranitev ovir za vlagatelje. Z obrazložitvijo, da »je prihodnost delo, ne zaposlitev«, se je zbornica zavzemala – in se še zmeraj – za povečanje prožnosti že tako prekariziranega trga dela, kar bi vodilo v dodatne poenostavitve postopkov odpuščanja in postopno odmiranje instituta redne zaposlitve. Kot protiutež negativnim učinkom staranja prebivalstva pa v AmChamu predlagajo krepitev prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja – kar bi pomenilo večje dobičke za zavarovalnice; med AmChamovimi člani najdemo zavarovalnici Generali in Triglav. Največjo pozornost v AmChamu namenjajo področju, ki najbolj zanima ameriški kapital – privatizaciji.

»Vnuki« Jeffreyja Sachsa

»Več kot 50 odstotkov slovenskega gospodarstva je v lasti ali pod nadzorom države, zato obstaja še veliko prostora za povečanje zasebnega vlaganja,« je 16. avgusta v Washingtonu na predstavitvi v senatu dejala nova ameriška veleposlanica v Sloveniji Lindy Blanchard. In dodala, da sta »privatizacija in deregulacija prinesli rast plač, produktivnosti in potrošnje. Nadaljnje spodbujanje teh reform bo Sloveniji pomagalo privabiti podjetja iz ZDA in vlagatelje, ki želijo poslovati tam. Če bom imenovana, bom odločno uporabila vsa sredstva, ki jih bom imela na razpolago, da spodbudim Slovence, da še pospešijo te spremembe in izboljšajo priložnosti za trgovino in naložbe.«

Blanchardova je še dodala, da se je »med delom po svetu naučila, da je najpomembneje prisluhniti strokovnjakom iz države, v katero prihajaš. S tem mislim na osebje veleposlaništva, uradnike slovenske vlade, poslovneže, akademike, predstavnike medijev in nevladnih organizacij in slovensko javnost.« Če sklepamo iz izkušenj z ameriškimi veleposlaniki v Sloveniji, pa s tem ni mišljena široka demokratična razprava, v katero bi bili vključeni sindikati, nevladniki in politične stranke, ki so kritični do Američanov, temveč se bo nova veleposlanica tako kot njeni predhodniki pri delu v Sloveniji opirala predvsem na AmCham in druge iz mreže institucij, ki jih financira ameriški kapital. Te skušajo s svojim delovanjem zagotoviti ideološko, strokovno, predvsem pa politično podlago za privatizacijo.

Katoliški inštitut in njegova Fakulteta za poslovne vede sta tesno povezana z ameriškim miselnim trustom Acton. Del sredstev za štipendiranje študija pa je primaknila Ameriška škofovska konferenca.

Slovenija je še zmeraj sredi tretje faze odprodaje državnega premoženja, ki se je začela leta 2013 s sprejetjem slovitega seznama 15 podjetij. Za vsako od privatizacijskih stopenj pa je značilen pritisk tujih »strokovnjakov« na slovensko politiko; po osamosvojitvi je zamisli o nujnosti prodaje družbene lastnine širil harvardski ekonomist Jeffrey Sachs, eden od najprepoznavnejših obrazov doktrine šoka v nekdanjih socialističnih državah. Vstopu v novo tisočletje je sledila druga faza privatizacije, ki so jo predvsem v času prve vlade Janeza Janše zagovarjali v tujini šolani mladoekonomisti. AmCham tako pomeni logično stopnjevanje pritiska ameriških vlagateljev, naj se odprodajo še zadnji ostanki državnega premoženja. Prvič v zgodovini naše države je ta pritisk institucionaliziran, njegove povezave s tujimi vlagatelji pa povsem nedvoumne.

Ameriški sen

Čeprav je pomemben delež podjetij z omenjenega seznama 15 državnih naložb pristal v lasti Američanov – med njimi so NKBM, Elan in Fotona, posredno pa tudi domžalski Helios, saj sta avstrijskemu Ringu denar za nakup zagotovila ameriška sklada Blackstone in Franklin Templeton –, jim to očitno ni dovolj. Razumljivo, saj so njihovi skladi omenjena podjetja povečini kupili razmeroma poceni in z njimi lepo zaslužili. Za Fotono je lastnik Gores Group odštel le 18 milijonov, tri leta zatem jo je Kitajcem prodal za 120 milijonov. Avstrijski Ring pa je Helios kupil za 167 milijonov ameriškega denarja in ga po dveh letih prodal za 572 milijonov. Po podobnem scenariju naj bi kmalu prodali še NKBM in Elan, za katera ameriški lastniki že pospešeno iščejo kupce.

Med državnimi podjetji, predvidenimi za privatizacijo, so za podobne kupčije še zmeraj na voljo Cinkarna Celje, Gospodarsko razstavišče, Unior, Terme Olimia in tudi Telekom, ki je po zunajsodni poravnavi, vredni 50 milijonov, sklenjeni s T-2 zaradi oviranja konkurence, menda spet pripravljen na prodajo. Poleg teh družb naj bi Slovenski državni holding (SDH) še letos prodal Abanko, Hit, Casino Bled in Casino Portorož. Predvsem pa se obeta privatizacija slovenske sistemske banke NLB, pri čemer za favorita med kupci velja ameriški sklad Apollo, ki je pod ceno kupil že mariborsko NKBM in jo danes obvladuje prek davčnih oaz. Ko se bo država odpovedala tem naložbam, se bodo vlagatelji lahko lotili zdravstva, šolstva in javne infrastrukture, ki jo upravljajo Luka Koper, Dars in Slovenske železnice. Možnosti za naložbe je v Sloveniji še zadosti.

Privatizacija pa prinaša zaslužek ne le vlagateljem, temveč tudi njihovim svetovalcem, med katerimi najdemo precej AmChamovih članov – na primer družbo AT Kearney, ki je pred časom pripravila »strokovno« utemeljitev za prodajo Telekoma. Ali KPMG, ki je bil finančni svetovalec pri privatizaciji Adrie Airways. PwC, ki je usklajeval prodajo Elana ameriškim in ruskim solastnikom. Ter Deloitte, ki je izračunal obseg davčne luknje, ki je ostala za drugo fazo privatizacije, in se pri tem menda zmotil za več kot milijardo evrov. Pa tudi svetovalca pri prodaji koprskega Cimosa, računovodsko korporacijo Ernst & Young. Da o finančni skupini Alta, ki je v imenu države tujim vlagateljem ponujala njena podjetja in jih vabila h kupčijam, niti ne govorimo.

Guverner medja

Precej prireditev, ki jih v Sloveniji pripravlja Ameriška gospodarska zbornica, je namenjenih promociji pozivov k razširitvi privatizacijskega seznama in dokončnemu umiku države iz gospodarstva. Nanje pa ne hodijo le politiki, temveč tudi skrbniki državnega premoženja. Leta 2016 je ob rogljičku in kavi na AmChamovem zajtrku teorije o škodljivosti javnega lastništva utrjeval Matej Runjak, direktor za poslovno prestrukturiranje pri družbi PwC. Pred tem je svojčas, ko je bil še predsednik uprave SDH, izpeljal pomemben del privatizacijskih poslov. Šele v varnem zavetju Ameriške zbornice in zasebne službe je Runjak razkril, kaj si je vsa leta, ko je služboval v državnem podjetju, v resnici mislil o svojem takratnem delodajalcu: »V državnih podjetjih se vodstvo težko odloča. Vsaka odločitev se problematizira, manjka logika kapitala. V okvir nagrajevanja ne sodi le denar, sodita tudi ugled, vpetost v okolje. Pogosto se pripadnost v državnih podjetjih zgradi, a lahko hitro izgine zaradi političnih menjav vodstva.« Tega zajtrka sta se udeležila še dva izmed ključnih skrbnikov državnega premoženja, tedanja sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja – glede privatizacije je dejal, da je »Slovenija pripravljena in čaka na nevesto« – in predsednik uprave NLB Janko Medja; ta je danes član AmChamovega sveta guvernerjev.

AmCham je bil leta 2015 tudi med avtorji peticije za privatizacijo, ki je državo pozivala, naj s prodajo Telekoma prispeva »k prelomu s praksami, zaradi katerih smo postali mrtev rokav mednarodnih finančnih in kapitalskih tokov«. Vsako leto v Ljubljani poteka Vrh za tuje naložbe, ki ga z Ekonomsko fakulteto v Ljubljani – sicer tudi članico Ameriške zbornice – pripravlja državna agencija za spodbujanje podjetništva; AmCham na njem že tradicionalno pripravlja poslovne zajtrke, na katerih domači in tuji menedžerji priganjajo politiko k razprodaji državne lastnine.

Spreobrnitev podalpskih poganov

Čeprav je AmCham najuspešnejša in najprepoznavnejša institucija, ki po Sloveniji utrjuje zamisli o nujnosti prodaje državnega premoženja, še zdaleč ni edina. Med osrednjimi somišljeniki Ameriške zbornice so inštituti Visio, Karantanija in Katoliški inštitut, ki sestavljajo jedro lažne civilne družbe, prek katere kapital širi svoje predloge. »Zanimiv je Visio, ki je nekakšna podružnica v ZDA pomembnega miselnega trusta republikanske desnice Liberty Fund, ki Visio, kolikor vem, tudi sofinancira. Mimogrede, Liberty Fund, ki naj bi po svetu širil liberalne nauke, dobro poznam, udeležil sem se več njegovih konferenc v Evropi; prve leta 1988 na Dunaju,« razlaga Mencinger. Inštitut Visio je član globalne neoliberalne mreže Atlas s sedežem v ZDA. Ta stoji tudi za Inštitutom Karantanija, ki ga je v času prve vlade Janeza Janše ustanovil nekdanji pravosodni minister Lovro Šturm, danes pa ga vodi pravnik, ljubiteljski ekonomist, visokošolski učitelj, nekdanji zavarovalničar in duhovnik v župnijah Kranj in Šentvid nad Ljubljano Andrej Naglič. »Dejavnost zavoda je pretežno financirana z donacijami podpornega inštituta Atlas iz ZDA,« piše v letnem poročilu.

Nobena politična opcija ni Američanom bliže od Nove Slovenije. To je razumljivo, saj je strankin program pravzaprav kopija AmChamovih predlogov in predlogov njegovih članov.

To daje slutiti, da je v te tokove vpet tudi Katoliški inštitut. Prav tako ga vodi duhovnik Naglič, pod pokroviteljstvom zavoda pa deluje Fakulteta za poslovne vede, ki je po načrtih slovenske katoliške cerkve temelj bodoče katoliške univerze. Kot piše na spletni strani fakultete, Andrej Naglič »akademsko sodeluje s think-tancom Acton Institute iz Grand Rapidsa v ZDA«. Gre za institucijo najortodoksnejših zagovornikov prostega trga, ki so Acton ustanovili leta 1990 »z namenom promovirati idejo povezanosti med vero in svobodo«. Tako glede načel, na katerih temelji pouk Nagličeve ustanove, ne more biti nobenega dvoma; ob odločitvi za sodelovanje s tem neoliberalnim partnerjem je fakulteta v izjavi za javnost zapisala, da jima je skupna skrb »za promoviranje svobodne podjetniške pobude kot človekove pravice in temeljne svoboščine, ki mora biti motivirana in kultivirana z vidika celostnega vrednostnega sistema, kot je družbeni nauk Katoliške Cerkve«.

Mimogrede, o zanimanju za izobraževalni program Fakultete za poslovne vede dovolj pove podatek, da je leta 2016 vabila k vpisu z oglaševanjem občutno znižane šolnine – z 2500 evrov na 800 –, lani pa je bilo razpisanih deset šolnin za študij. Poleg slovenske cerkve je del sredstev zanje prispevala Ameriška škofovska konferenca. Fakulteta za poslovne vede je sicer ena izmed dveh institucij visokošolskega izobraževanja, ki sta AmChamovi članici. Druga je Ekonomska fakulteta v Ljubljani.

Pomesti pred svojim pragom

Brane Mišič se z nostalgijo spominja časov, ko slovenska politika in delodajalci niso bili obremenjeni z mnenji predstavnikov tujega kapitala. Pravi, da je bil še prva leta novega tisočletja dialog o reformah sicer napet, a neprimerno bolj strokovno utemeljen kot danes. »Ko je Janševa vlada želela uničiti delodajalske zbornice z odpravo obveznega članstva, je sprožila radikalizacijo njihove retorike, s katero se danes borijo za člane. Obenem so v Slovenijo prišli AmCham in več institucij, ki z denarjem iz tujine utrjujejo prevlado kapitala. Tako je dialog skrčen na navajanje udarnih nebuloz, namesto da bi naši politiki skušali oblikovati izvirne rešitve, pa hodijo po navodila k Američanom in njihovim satelitom.«

Ta navodila lahko koristijo le ameriški veleposlanici v Ljubljani. Naša država in njeni predstavniki v resnici nimajo niti najmanjše potrebe po nasvetih AmChama, Visia, Katoliškega inštituta in njegove fakultete, Libertasa, Karantanije, Kavarne Hayek in podobnih spletišč, pa tudi ne po nasvetih inštituta NSi, to je Inštitut Janeza Evangelista Kreka, ki zagovarja načela, diametralno nasprotna načelom človeka, po katerem nosi ime. Nad zdravjem slovenskega gospodarstva, trga dela, javnih financ in navsezadnje celotne skupnosti bdi cela vrsta ustanov, ki so za to poklicane – od vladnega Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) do evropske komisije, OECD, Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Pa tudi institucije slovenske civilne družbe, kot so sindikati, organizacije prekarcev, civilne pobude in združenja potrošnikov. Zato ni nič čudnega, da je največja slovenska sindikalna centrala, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, že leta 2014 na javno pismo, v katerem je AmCham slovenski vladi predlagal več do kapitala prijaznih »reform«, odgovorila z ostrim pozivom Američanom: »Speljite se!« Temu je dodala, naj »AmCham kot ameriška gospodarska zbornica raje malce pogleda vase in čim prej poišče odgovor, kako zmanjšati revščino in dohodkovno neenakost v ZDA in ne kako ju izvažati kot 'učinkovit poslovni model'«.

Čeprav je AmCham eden najvplivnejših lobistov v Sloveniji, njegovi predstavniki niso vpisani v ustrezni register pri Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK). Prav tako med lobističnimi stiki niso navedeni zbornični zajtrki in seminarji, na katerih ta ustanova predsednikom vlad, ministrom, sekretarjem in skrbnikom državnega premoženja predstavlja prednosti privatizacije, nižjih davkov za najbogatejše in nadaljnje prekarizacije trga dela. Slovenski predpisi pač še zmeraj niso pripravljeni na sodobne metode lobiranja buddy-buddy, izpopolnjene v svetovni prestolnici lobistov Washingtonu. Zato pa je zakonodaja toliko neprizanesljivejša do posameznikov, ki s takšnim delovanjem nimajo nobene zveze. Med njimi je pisatelj Slavko Pregl, zaradi katerega je KPK Društvu slovenskih pisateljev (DSP) poslala dopis, v katerem ga opominja, da bi se Pregl moral vpisati v omenjeni register. Povod je bil sestanek na ministrstvu za finance pred letom dni, na katerem je skupaj s takratnim predsednikom DSP Ivom Svetino prosil ministrico Matejo Vraničar Erman, da bi Mladinsko knjigo uvrstili med strateške naložbe države in jo tako zavarovali pred nepremišljeno prodajo. Pisatelja sta zaman opozarjala, da je založba »praktično edina knjigotržka mreža v Sloveniji in večini založnikov pomeni enega redkih kanalov do kupcev knjig«. Vraničarjeva je njun obisk KPK prijavila kot lobistični stik. Pri tem nemara ne gre spregledati podatka, da so se predstavniki AmChama kot neregistrirani lobisti po uradnih evidencah letos dvakrat oglasili na ministrstvu za pravosodje; tema njihovega lobiranja je bila sprememba zakona o preprečevanju korupcije, ki ureja to področje.