Aretacija italijanskega župana

V torek zjutraj je italijanska finančna policija aretirala Domenica Lucana, župana Riaceja, italijanske vasi v južni Kalabriji. Obtožili so ga nezakonite pomoči migrantom pri vstopanju v državo in zavestnega ravnanja v nasprotju z zakonodajo. Te trditve je tožilstvo podkrepilo z objavo zapisov njegovih telefonskih pogovorov. V enem izmed njih je ženski iz Nigerije svetoval poroko z domačinom iz Riaceja »kot edino pot naprej«, v drugem je tujki obljubljal, da ji bo kar sam naredil osebno izkaznico, saj se ne strinja z zakonom, ki za pridobitev tega dokumenta zahteva veljavno dovoljenje za prebivanje.

Ni naključje, da je aretacija Domenica Lucana zbudila veliko pozornosti v italijanski in svetovni javnosti, saj njegovo inovativno strategijo vključevanja priseljencev v tej kalabrijski vasi avtorji strokovnih knjig navajajo kot uspešen in poučen zgled integracije migrantov v Evropi. Zaradi uspehov na tem področju ga je leta 2010 britanska organizacija City Mayors razglasila za tretjega najboljšega župana na svetu. Lani je prejel nagrado za mir mesta Dresden; med dobitniki te ugledne nagrade je bil denimo Mihail Gorbačov. Leta 2010 je režiser Wim Wenders o njem posnel dokumentarec Il volo, saj po njem »prava utopija ni padec Berlinskega zidu, temveč to, kar je bilo uresničeno v kalabrijskem Riaceju«.

Lucano je svoj »eksperiment« začel leta 1998, ko je, tedaj še učitelj kemije, predlagal, da bi mesto oživili tako, da bi v prazne hiše naselili 200 kurdskih beguncev, ki so tedaj z ladjo prispeli v Kalabrijo. »Z begunci je prišlo upanje. Za priseljence in prebivalce,« je tedaj prepričeval sovaščane. Leta 2004, ko je prvič postal župan, je na stežaj odprl vrata beguncem, ki so prihajali v Italijo čez Sredozemsko morje, in jih prek organizacije Città Futura vključeval v krajevno gospodarstvo. V okviru tega projekta so obnovili 150 hiš, šolo in vrtce, odprli lokale in obrtne delavnice, v katerih danes z ramo ob rami delajo Italijani in priseljenci. Poznavalci pravijo, da je bil njegov model integracije uspešen zato, ker je večji del subvencij, ki jih država nameni lokalni skupnosti ob nastanitvi begunca – v Italiji znaša 35 evrov na dan –, izročil beguncem v obliki »vavčerjev«, s temi »mikrokrediti« pa so pribežniki sami obnovili hiše ali odprli delavnice.

Ker njegovi uspehi pri integraciji beguncev v Riaceju zanikajo teze, da so ti ljudje le breme italijanski družbi, ne preseneča, da je Lucano trn v peti italijanskim nacionalistom, tudi Matteu Salviniju, predsedniku (vse bolj skrajno) desne Lige in zdajšnjemu notranjemu ministru, ki je že pred časom Lucana na svojem profilu na Twitterju označil za »ničlo«, ob njegovi aretaciji pa se je odzval s ciničnim: »Kaj bodo pa dobrodelneži, ki hočejo Italijo napolniti z imigranti, rekli zdaj?« Lucano ima somišljenike ne le v svetu, temveč tudi doma. Med občudovalci njegovega dela je papež Frančišek, ki ga je pred leti povabil v Rim. Lucano se je menda sprva začudil, da papež piše malce levo profiliranemu županu manjše vasi, a se je na vabilo odzval: »Z veseljem ... Hasta siempre.«