Diskriminacija pri ugledu

Razglasitev letošnjih Nobelovih nagrajencev za fiziko je bila nekaj posebnega. Poleg dveh moških nagrajencev je nagrado za napredek na področju laserjev dobila tudi ženska, profesorica na kanadski univerzi Waterloo Donna Strickland. To seveda samo po sebi ni nič posebnega, a treba je vedeti, da je šele tretja ženska v zgodovini, ki jo je doletela ta čast. Nobelovo nagrado za fiziko je do zdaj prejelo 209 moških.

Tudi na drugih področjih, za katera podeljujejo Nobelove nagrade, so moški krepko v prednosti. Frances Arnold, letošnja nagrajenka za kemijo, je šele peta ženska ob 176 moških. Še najmanjša razlika je pri Nobelovih nagradah za mir – tam je razmerje »zgolj« 6 proti 1 v korist moških.

Razmerje med moškimi in ženskami v znanosti se zadnja desetletja, kar zadeva zastopanost, izenačuje. Na nekaterih področjih so ženske že v večini. A ko gre za najvišje položaje in najvišja priznanja, je znanost še vedno pretežno moški svet. »Razlike med spoloma v znanosti se pojavljajo tam, kjer so prostori prestiža in časti,« je v monografiji Ženske v znanosti, ženske za znanost zapisala dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede. »Ženske v akademskih poklicih so predavateljice, ki se veliko ukvarjajo s študentkami in študenti. Če dobijo funkcije, dobijo tiste, ki so slabše plačane in niso tako prestižne: so prodekanje za študijske zadeve, moški so dekani, rektorji in so seveda tam, kjer se odloča o denarju, o delovnih mestih, o kadrovanju, o raziskovalnih usmeritvah.«

Podobno je za revijo Jana lani razlagala astrofizičarka dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici. »Med študijem in na nižjih stopnjah kariere ni opaznih bistvenih razlik. Ko pride do napredovanj, pa se pogosto pojavi prikrita diskriminacija: iste dosežke nadrejeni pogosto vrednotijo nižje, če jih je dosegla ženska, kot če jih je moški.« Donna Strickland, letošnja Nobelova nagrajenka, na svoji univerzi denimo še vedno nima niti naziva redne profesorice.

Skupina raziskovalcev z ameriške univerze Yale je leta 2012 več kot sto naključno izbranim profesorjem poslala prijavo kandidata za službo v njihovem laboratoriju. Življenjepis je bil enak, le da so v polovici primerov kandidatu dali moško, v polovici pa žensko ime. Oboji, profesorji in profesorice, so kandidata z moškim imenom ocenili kot kompetentnejšega in zanj predvideli višjo začetno plačo.

Ko je Jocelyn Bell Burnell, študentka astrofizike na Univerzi v Cambridgeu, leta 1967 odkrila pulsarje, hitro vrteče se nevtronske zvezde, so jo novinarji po telefonu spraševali, kakšno barvo las ima in kakšne so njene telesne mere. Na slikanju so jo, kot se je lani spominjala za revijo New Scientist, fotografi prosili, naj si odpne zgornje gumbe na bluzi. Nobelovo nagrado, ki so jo za odkritje pulsarjev podelili leta 1974, je dobil njen mentor.

Ko so ji letos za dosežke podelili 2,5 milijona evrov vredno nagrado breaktrough prize, je celoten znesek namenila za štipendiranje študija fizike za ženske in druge družbene skupine, ki so na tem področju znanosti slabše zastopane.