Tistega lepega jutra

»One fine morning I woke up early,
O bella ciao, bella ciao, goodbye beautiful,
One fine morning I woke up early,
Find the fascist at my door.«
– Bella Ciao (Goodbye beautiful), Marc Ribot & Tom Waits

Pobeg ni mogoč. S tem se je najbolje čim prej sprijazniti. Ne obstaja nič takšnega, kot je popoln umik od sveta, pa naj bo ta še tako absurden in nor, in ni se mogoče zares umakniti od vseh teh ljudi, pa naj so videti še tako neumni, primitivni, agresivni, nestrpni in sovražni. Eskapizem je prazna tolažba naivcev. Ne obstaja druga realnost od tiste bizarne, ki jo vedno težje gledamo okoli sebe, ki nam jo, verjetno vseeno nekoliko popačeno, pa vendar, popisujejo časopisi, ki jih ne zmoremo več brati in ki nam jo prikazujejo dnevnoinformativne oddaje, pred katerimi zbežimo na vse tiste druge televizijske kanale, med knjižne vrstice, v neskončno ponudbo glasbe za samo 7,99 evra na mesec, v neomejeno dostopne filme in nadaljevanke Netflixa in HBO-ja za samo 9,99 evrov na mesec ali pa preprosto nekam ven. Na sprehod. Na kolo. Na pohod. Teč. V gostilno. Zvijat džojnt. Pit pivo s prijatelji. Kamorkoli.

Na trening.

Točno, na trening. Šport je vedno pravi odgovor. V športu si varen. Verjetno je bil o tem popolnoma prepričan tudi Edin Salaharević. Edo. Še tistega lepega jutra, ko je, morda med zadnjo molitvijo, gledal v svoje odprte dlani. Dlani, ki so pobožale neštetokrat več usnjenih košarkarskih žog kot dekliških obrazov. Zanje bi moralo biti še dovolj časa. Samo devetnajst jih ima. Zdaj bi morali biti na vrsti reprezentanca, mladinsko evropsko prvenstvo na Poljskem, prestop v večji klub, Zvezdo ali Partizan, selitev iz Tuzle v Beograd, čez nekaj let v Madrid ali Barcelono, morda Istanbul, Atene, vsekakor nekam, kjer se igra vrhunska košarka. Njegova športna pot je že začrtana, začrtal jo je z neštetimi driblingi, zadetimi meti in zabijanji, nazadnje v finalu mladinskega prvenstva Jugoslavije, v dresu Slobode Dite iz Tuzle, ko je v nekem trenutku povedel žogo čez celo igrišče, od koša do koša, mimo vseh nemočnih igralcev nasprotnega Užica in na koncu zabil v slogu igralcev NBA, ki se mu smejijo s posterjev na steni njegove sobe. Morda bo v nekem trenutku v resnici tudi sam poletel čez Atlantik, zakaj pa ne, kot najboljši mladinec države, iz katere sta se med profesionalce že odpravila Dražen in Divac, Kukoč, Rađa in vsi preostali pa že počasi pakirajo kovčke, da bi jima sledili.

Samo…

Samo da se, skupaj z očetom Muhamedom, izvlečeta iz te jebene Sušice, iz tega absurdnega taborišča, prenatrpanega z ljudmi in njihovim strahom, v katerega kot da je padel skozi neko skrivnostno časovno zanko, neko napako v vesoljski konstelaciji, ki ga je iz leta 1992, leta konca zgodovine, prosto po Francisu Fukuyami, po domnevno dokončni zmagi svobode in liberalne demokracije prestavila nekega pol stoletja nazaj, v čas, ko so se po teh balkanskih brdih in gozdovih sprehajale in strašile bradate prikazni s kučmami, razne vojske in paravojske, ki se jih je kot otrok nagledal v vseh tistih partizanskih filmih, v dnevni sobi domače hiše v Vlasenici, mestecu sredi gostega in visokega gozda, na samem vzhodu Bosne in Hercegovine. Vzhodneje je, kako uro vožnje stran, samo še Srebrenica. In Potočari. Domače hiše družine Salaharević, na vrata katere so tistega lepega septembrskega jutra potrkali Bastah in njegovi.

»Za bajram moram domov,« je Edo odgovarjal prijateljem, ki so ga svarili, naj ne hodi, naj počaka v Tuzli, dokler se stvari ne umirijo. »Za bajram moram biti s svojimi, s starši in malim Nedimom, v Vlasenici se mi ne more zgoditi nič hudega. Vsi me poznajo. Navijajo zame. Vsem sem že urejal karte za tekme. Športnik sem, Zvezda me želi, za reprezentanco bom igral.« Imel je sicer neke čudne sanje, tisto noč, pred odhodom domov. Sprehajal se je po nočnih ulicah svojega mesta, ki pa so bile v sanjah drugačne. Distopične in mračne. Utrujene in zdelane od dobrih treh let vojne, še bolj pa od naslednjih dvajsetih let miru oziroma mirovanja, ki se šele imajo zgoditi. Takšne, kot jih bo nekoč, čez več kot petindvajset let, opisal bosanski pisec Selvedin Avdić v svojem romanu Kaplja veselja: »Mesto je zgledalo drugačno kot tisto, ki sem se ga spominjal. Ni se dosti postaralo, niti se ni bistveno spremenilo. Bilo pa je drugačno. Vse je bilo dotrajano, razpokano, zarjavelo, zbledelo, pregoreno, porumenelo, zaraščeno, ovenelo, zastarelo, umazano, zapuščeno, pozabljeno, zavrženo, nekoliko pa verjetno tudi nesrečno.« V naslednji sekvenci sanj je Edo, po teh istih ulicah, že bežal pred drhaljo. Drhaljo, ki mu je, vsej njegovi telesni pripravljenosti vrhunskega športnika navkljub, tik za petami. Ker z dolgimi zadnjimi nogami hitro tečejo. Ker s krempljastimi šapami spretno plezajo. Ker s trikotnimi plavutmi hitro plavajo. Ker si s sekirami učinkovito krčijo pot. Ker vohajo njegov strah, ki mu uhaja skozi široko odprte pore in ostaja za njim kot sled in smerokaz obenem. Njihova zatohla sapa mu je že sedla za vrat, njihovo kretensko režanje, ki ga bo v prihodnjih mesecih, ko bo nespečnost postala njihova nova normala, vsako noč slišati iz sosednje hiše, pomešanega s kriki muslimanskih deklic in deklet, mu že para ušesa. Zbudil se je prepoten in vznemirjen, a je hitro odmahnil z roko. »Jebemti televizor. Prikazujejo non stop tiste Šešljeve idiote v četniški maškaradi, kot da so oni zares resničnost. Kot da nismo resničnost mi, normalni in fini ljudje, ki še naprej hodimo v šole, na fakultete, v službe, ki se ljubimo, poročamo in rojevamo otroke. Ki igramo košarko. Ki živimo svoja normalna življenja in se ne zanimamo za politiko. Z njo se ukvarjajo nacionalistični kreteni. Normalna raja živi normalno.« Vstal je, pogledal skozi okno, na ulico. Vse je bilo mirno, kot pripravljeno za nadaljevanje njegovega in vseh drugih normalnih življenj, ki trenutno spijo za temnimi okni stanovanjskih blokov.

Ni vedel, da je bila normalnost v tistem trenutku že preklicana, šport odložen na nekoč pozneje in da se bodo za temnimi okni speči delavci, delavke, zdravniki, medicinske sestre, novinarji, pravniki, upokojenci, otroci, nekega lepega jutra prebudili samo še kot Muslimani, Srbi in Hrvati. Da so se navijači iz zelenih in oranžnih bomberjev že preoblekli v maskirno zeleno-rjavo, si čez obraze navlekli črne maske, bengalske bakle in navijaške šale pa zamenjali za kalašnikovke in tokareve. Njihov vodja je ostal isti. Preizkušeni kriminalec in huligan, ki mu bo iztirjenje družbe iz tirnic normalnosti omogočilo izživeti še neke fantovske uniformirane fantazije vojskovanja in poveljevanja. Bijeljina pa nikoli več ne bo isto mesto. Bijeljina bo za vedno ostala tista ena ulica z opečnato ograjo, na kateri leži truplo ženske v pletenem brezrokavniku, ki čaka na Maxovo brco. Za vedno bo ostala mesto, v katerem Arkan ne zna izgovoriti »fundamentalisti«, jih zna pa dobro streljati, mučiti in ubijati. Kar je Arkan za Bijeljino, je Predrag Bastah - Car za Vlasenico. »Kar si odigral košarke, si odigral,« je rekel Edu in mu zapečatil usodo. Lokalni šerif. Ki nikoli ne bo nič več kot to. Popolni nihče kadarkoli prej, kadarkoli kasneje in kjerkoli drugje, a nesporni gospodar življenja in smrti v mali Vlasenici tisto pomlad in poletje, leta 1992. Klicali so, Eda so poskušali izvleči vplivni ljudje iz Beograda, iz košarkarske zveze, Zvezde in Partizana. Mislili so, da bodo divje in primitivne lokalce prepričali, ko jim bodo pojasnili, da Edo ni kdorkoli, da je Nekdo. Mislili so, da njihova beseda, beseda vplivnežev iz Beograda, nekaj velja. Da lahko zadeve nadzorujejo. Motili so se, seveda. Za Bastaha in njegove je bil Edo samo musliman. Nihče. Od njegove košarkarske identitete je ostal samo zgornji del trenirke Slobode Dite, v kateri bo, namesto na parket košarkarske dvorane, stopil pred strelni vod, v žalostni in absurdni živi uprizoritvi Krvave bajke, ki so jo nekoč davno v šoli skupaj deklamirali današnji krvniki in žrtve. »Bilo je to u nekoj zemlji seljaka, na brdovitom Balkanu …«

Še sreča, da je neki mimoidoči srbski vojak preprečil tistemu skotu Carju, da bi v Sušico zvlekel še Nedima, je še pomislil Edo, preden so odjeknili streli, ki so ga poslali na šestnajstletno čakanje na lastno dženazo, opravljeno šele leta 2009, potem ko ga je identificiral neki profesionalno neprizadet forenzik, ravno v času, ko bi, če bi življenje teklo normalno, moral imeti poslovilno tekmo, pri petintridesetih, s kroničnimi poškodbami kolen in hrbtenice, s polnimi vitrinami pokalov in medalj, spominskih dresov klubov, za katere je igral, in modrega, reprezentančnega, ki bi ga moral nositi tiste lepe poletne dni leta 1992, na Poljskem, skupaj z Mulaomerovićem, Bodirogo, Tomaševićem in Berićem. S soigralci. Vedno je bil del nekega moštva. Razen tistega lepega jutra, ko so na vrata potrkali Bastah in njegovi. Razen v tistih morastih sanjah tisto noč v Tuzli, pred odhodom v Vlasenico, v katerih je bežal pred sodrgo. O da bi takrat sanjal, da ob njem teče vsaj še nekdo. Vsaj eden. V nekem trenutku bi se zagotovo, kot v tisti sceni iz filma Bojevniki podzemlja, ustavila, rekla »jebeš to bežanje« in se jim postavila po robu.